Bitka za Sirijo

... in preusmerjajo vojne mornariške sile iz Sredozemskega morja, Rusija opazuje izoblikovanje praznega prostora in premika velik del flote prav iz Tihega oceana proti sredozemskemu prostoru. Vojne ladje ruske mornarice so pred dnevi prispele v našo regijo čez Sueški prekop, potem ko so zapustile Vladivostok sredi marca, in se tako pridružile tukajšnjim namenskim silam, sestavljenim iz ladij s Severnega, Baltiškega in Črnega morja. Stalnica ruskih zunanjepolitičnih želja je bil vedno dostop do tako imenovanih "toplih voda" oziroma do Sredozemlja. Tukaj je v zgodovini potekala tekma za svetovno nadvlado in tukaj so morale biti skozi stoletja prisotne vse vojaške mornarice tistih držav, ki so želele nekaj pomeniti v mednarodnih odnosih: od rimskega ladjevja do ameriškega. Rusko cesarstvo prej in Sovjetsko zvezo pozneje so velesile skušale vedno omejevati oziroma nadzorovati. Podpora anglosaksonskega sveta Turčiji je stalnica mednarodnih odnosov: Ankara je edina, ki ima ključe naravnih vrat – ožino Dardanele –, čez katera lahko Moskva hitreje vstopi v sredozemski prostor. Da bi bila oskrbovana in logistično podprta, je imela moskovska mornarica v svoji zlati dobi pomožna pristanišča pri prijateljskih državah. Po padcu berlinskega zidu pa so morali celotno mrežo globoko prestrukturirati zaradi tako finančnih kot političnih težav, ki so takrat bremenile poraženko bipolarne konfrontacije. Pomemben del ladjevja je bil ukinjen (za primer: leta 1990 je imel SZ šest letalonosilk, Rusija ima danes le še eno), misije skoraj ukinjene, večina enot pa premeščena v lastna pristanišča, kjer so bila dela cenejša. S premikom mornariških sil, ki smo jim priča te dni, se začenja popolnoma nova faza mednarodnih odnosov. Rusija se udarno vrača v igro. Začela se je bitka za Sirijo. Ruska federacija po dvajsetih letih pasivnosti ne misli več biti le drugorazredni igralec na Bližnjem vzhodu in zagotovo ne misli biti priča še eni Libiji. Ruska federacija želi proaktivno odločati o usodi Al Asada. Pred dnevi je bil angleški premier Cameron v Washingtonu. Ponosno je Obami poročal, da Putin počasi spreminja svoje mnenje glede sirskega predsednika. Putin je odgovoril z drugačnim pozicioniranjem največje mornariške sile iz časa hladne vojne in režimu v Damsku dostavil posodobljen obrambni sistem: protiladijske rakete tipa Yakhont z novim, izredno učinkovitim radarjem in dometom 290 kilometrov. Turški prvi minister Erdogan celotnemu svetu dokazuje, da Al Asadov režim uporablja kemijsko orožje v civilni vojni, in pritiska za posredovanje, ker želi pridobiti vpliv na prihodnjo politično sestavo države, Izrael izsiljuje z enostransko kirurško operacijo, ZDA že dlje časa neuradno pomagajo notranjim upornikom, medtem pa Moskva zmaguje v diplomatski vojni in zahteva mednarodno konferenco. Ruske ladje bodo privezane v sirskem pristanišču Tartous in v Limassolu na Cipru. Zelo težko si je predstavljati, da bodo zapustile sredozemsko prizorišče v bližnji prihodnosti ne glede na končen rezultat zamenjave režima v Damasku. Po več kot treh letih arabske pomladi in revoluciji Al Asadov režim ni edini, ki z naklonjenostjo gleda na vrnitev Moskve v regijsko igro. Preveliko nezadovoljstva, nestabilnosti in nevarnosti so sprožili pomanjkanje pozornosti mednarodne skupnosti, posebej ZDA in EU, za severno Afriko in Bližnji vzhod v zadnjih letih. Tamkajšnji politiki se počutijo ogroženi in zapuščeni, medtem ko vse mogoče različice terorizma zmagujejo. Zaradi pomanjkanja vizije in rešitev mednarodne skupnosti naj bi v Siriji do danes umrlo od 80.000 do 100.000 ljudi. Po dolgem času je Barack Obama končno povedal nekaj levičarskega: "Ne glede na kemijsko orožje je več tisoč mrtvih dovolj velik razlog za močno mednarodno posredovanje." Vendar je posledica dolgega obdobja pasivnosti jasna. Oblikujejo se tri Sirije: prva pod nadzorom vlade ter blizu Irani in stranki Hezbolah, druga pod nadzorom Kurdov ter povezana s predstavniki v Turčiji in Iraku, tretja pa pod nadzorom islamskih teroristov. Sirija je razkosana. Izredno težko si je danes predstavljati kakršnokoli rešitev, ki bi Sirijo obdržala enotno. Ni oblasti, ki bi imela takšno moč … razen ruske skupaj z zaveznikom Al Asadom, Iranom, predstavnikom stranke Hezbolah in veliko mero represije.