Nazaj na Siol.net

TELEKOM SLOVENIJE

Rok Plestenjak

Sreda,
12. 10. 2011,
17.09

Osveženo pred

8 let

Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.

Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.

Thermometer Blue 1

Natisni članek

Sreda, 12. 10. 2011, 17.09

8 let

Drugačen Kek lahko ostane, donedavni ne

Rok Plestenjak

Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.

Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.

Thermometer Blue 1
Nogomet se igra za navijače. Vsaj tako so nas učili. Če slednji niso zadovoljni, potem nekaj škripa. Sploh če gre za kvalifikacijsko tekmo, kjer bi moralo tribune Ljudskega vrta razganjati od ponosa.

Pred torkovo tekmo se je v zraku nabralo toliko negativne energije, da smo se z mislimi že skoraj preselili v leta, ko je Slovenija spadala v slabši evropski razred in se zadovoljila že s tem, da je sploh lahko sodelovala v kvalifikacijah. Najprej napovedi o bojkotu navijačev, nato govorice o nedisciplini in ''bratski'' trgovini s točkami. Srbija je potrebovala vse tri, Slovenija niti ene, tako da ni bilo težko sprožiti plaz neprijetnih in provokativnih govoric. Hitro so se usule nad domovino in nadaljevale načenjati ugled slovenske reprezentance. Še lani prvovrstne svetovne senzacije, vzorčnega modela majhne države, ki brez pomoči bajnega finančnega zaledja in močnega prvenstva meša štrene najboljšim, zdaj pa prispodobe, kako se lahko priigrana čast hitro zapravi. Je napočil čas, da Slovenija stopi na realna tla? Smo doslej živeli v zablodi? Zagotovo ne. Slovenija ni nikdar slovela po tem, da bi lahko v ekipi zbrala tri ali štiri fantaste, pač pa je prisegala na zakleto moč kolektivnega pristopa, trdega garanja in pregovorne borbenosti. Ter na prijateljsko ozračje, priklenjeno v slačilnico, ki je pošiljalo v svet sliko o srečni in zadovoljni družini. Izostali so le rezultatski uspehi. V času, ko lahko na evropsko površje priplavata tudi tako majhni reprezentanci kot sta Estonija in Črna gora, ne gre prezreti dejstva, da so razlike med izbranimi vrstami pičle. Dobro, na vrhu se je izoblikoval klub (skoraj) nepremagljivih. To so Španija, Nemčija, Italija in Nizozemska. Na dnu so večni avtsajderji, ki bodo le redko presenetili favorite. A pozor, tudi takšni ''ribiči'' iz Ferskih otokov so zmogli doma ugnati Estonijo. Nekaj, o čemer lahko Slovenija, Srbija in Severna Irska le sanjajo. Pri Kekovi četi je grenkoba prisotna še toliko bolj, saj je točko z Estonci izpustila iz nog v zaključku dvoboja. Če bi ostalo pri 1:1, bi se drugega mesta razveselila Slovenija. Toliko o izenačenosti skupine, a tudi usodnem spodrsljaju, ki je jesenski del kvalifikacij zavil v črno barvo.

Slovenija je postala prebrana knjiga

Tedaj sta se med navijači pomešala nezadovoljstvo in dvom. Zakaj je slovenska reprezentanca le še bleda senca nekdaj neustavljive enajsterice, ki je zlahka poteptala vzhodne velikane, denimo Poljsko, Slovaško in Rusijo? Postala je prebrana knjiga. Čeprav je selektor Kek še nedavno zagovarjal, da bo vztrajal pri začetni ideji in da drugačnega modela od začrtanega 4-4-2 niti ne odobrava, saj naj ne bi prinašal uspeha, je še pravočasno predvidel, da lahko poizkusi še na drug način. Žal malce prepozno, kar se tiče kvalifikacijskih točk, a vseeno. Priložnost je bila prava.

Nosila pa je tudi izjemno odgovornost. Zaključek kvalifikacij, v katerem je bilo treba najti izgubljeno vez z navijači ter dokazati javnosti, da Slovenija v nogometnem svetu še vedno predstavlja določeno vrednost. Le kaj bi bilo v tem trenutku slajšega, kot premagati Srbe, jim (ne)hote preprečiti nastop v dodatnih kvalifikacijah, dočakati skoraj 20-letno izpolnitev želje in ugnati ''nekdanje brate'', hkrati pa prepričati večne nergače, da je lahko prihodnost brezskrbna. Tekma, v kateri ni imela nič izgubiti, je bila kot nalašč za predstavitev pomlajenega okostja reprezentance, ki naj bi v prihodnje vihtel čopič na nogometnem platnu. Prišla je še dodatna okoliščina, ki je selektorja predramila do tega, da se je odločil za nevsakdanjo postavo. Zaradi kazni in poškodbe sta manjkala Robert Koren in Milivoje Novakovič. Junaka slovenskih src s kvalifikacijskega ciklusa za SP 2010, ki po vrnitvi iz Afrike nista več našla skupnega jezika z okusom javnosti. Pa ne govorimo o vseh, ampak le o večini. Nihče ne oporeka, da se nista trudila, a njuna kakovost je (z redkimi izjemami) prihajala do izraza le še v klubskem okolju. V reprezentanci, kjer sta njuna potenciala ostala neizkoriščena, se je pela drugačna pesem. Naključje ali ne, ob njuni odsotnosti je v zvezni vrsti zaživela drugačna dinamika. Mučenje žoge se je pretopilo v hitrejšo kombinatoriko. Seveda je bilo zaznati tudi temne trenutke in je bila predstava daleč od sanjske, a navzven se je začutila svežina. Potrebna za nadaljevanje kvalifikacijskih izzivov in naskakovanja brazilskih ciljev.

Torek vrnil upanje v prihodnost

Ni pa tekma s Srbijo pravo merilo za merjenje vrednosti. Slovenija je bila v privilegiranem položaju, saj je v dvoboj vstopila brez tekmovalnega imperativa, ki je zelo zahrbten in lahko kaj kmalu povzroča preglavice. Kar vprašajte srbske nogometaše, ki so po tekmi skoraj ostali brez daha. Toliko jih je namučilo lovljenje remija na tekmi, ki so jo preprosto morali dobiti. Odgovora na vprašanje, kako bi v primeru, če bi tekma odločala o preboju obeh, reagirala slovenska reprezentanca, ne bomo dobili. Verjetno bi se izgubila določena lahkotnost. Prav tisto, kar smo v kvalifikacijah najbolj pogrešali. Predolgo. Morda že vse od gostovanja v Beogradu. Zdaj bo treba na selektorskem stolčku najti pravo osebo, da jo povrne. In to ne s posameznimi prebliski, pač pa v stalni preobleki. Če bo to Matjaž Kek, bo moral v prihodnjih izzivih pokazati drugačen obraz. Zamižati na obe očesi, ko nastopi govor o vračanju starih zaslug in se osredotočiti na tiste kandidate, ki lahko v danem trenutku ponudijo največ. Da si nogometaši želijo novih shem, so razkrivali tudi po dvoboju v Ljudskem vrtu. Več igralnih strategij predstavlja več pasti za tekmece. Naj bo dvoboj z Estonijo iztočnica, kako je treba z reprezentančnega seznama zbrisati trmo in ozkoglednost. Če ne gre po danem receptu, se je treba odločiti za spremembe. Pri klubih ponavadi krajšo potegne trener. V reprezentanci je položaj nekoliko drugačen. Fantje niso skupaj vsak dan, zato so njihove besede o povezanosti s selektorjem, ki ga spoštujejo, še toliko bolj iskrene. Veljalo bi jim prisluhniti, čeprav zahteva del javnosti takojšnje spremembe. Navsezadnje je Kek odgovornost za neuspeh že septembra prevzel na lastna pleča. Zaupanje navijačev je bilo že skoraj zapravljeno, pred dvobojem s Srbijo je živelo malodane na mrtvi točki. Nato pa je sledil torek, ki je povrnil upanje v prihodnost slovenskega nogometa. Na igrišču je zaigrala motivirana in disciplinirana ekipa. V njej ne prednjačijo posamezniki, če pač odštejemo Samirja Handanoviča, ki v tej obliki izstopa že več let in ni nikakršna novost, pač pa kolektiv. Če dodamo še to, da je dvoboj s klopi spremljal najbolj drzen in nepredvidljiv vezist Josip Iličič, je zaloga morebitnih rezerv, s katerimi bi lahko Slovenija v prihodnje polnila svoja pljuča, še večja. Potrebuje le samozavest. Spoštovanja navijačev, kar je pokazal tudi ponesrečen ''bojkot'' v Ljudskem vrtu, ne manjka. Eno priložnost – govorimo o dolgotrajnem kvalifikacijskem ciklusu – je zapravila. Zdaj je treba stopiti skupaj, najti pravo rešitev in narediti vse, da se scenarij ne ponovi še v prihodnjem. Upanje vedno umira zadnje.

Ne spreglejte