Drugačno vreme, drugi časi

V petek sem imel športni dan. Prijatelj me je ob pol štirih zjutraj pobral pred stanovanjem, ob šestih sva bila že na vstopu v Centralno smer v Velikih Babah. Spotoma sva pobrala še tri mlade Beograjčane, ki so hoteli prespati na parkirišču Karničarjevega gorniškega centra, pa jih je prijazno povabil pod streho, da so prenočili na suhem.

Še preden smo se navezali, se je mojemu soplezalcu odlomil skalni stop in konkreten kos kamna je odletel najprej v mojo roko, potem v nogo, se razletel na skali pod nama in nekaj metrov nižje priletel na čelado enega od Beograjčanov ter mu jo razpočil. Vmes je soplezalec, ki je sprožil verižno reakcijo, izgubil ravnotežje in pristal v mojem objemu, na srečo ne dovolj silovito, da bi oba zgrmela kam globlje.

Za nekaj debelih sekund smo bili vsi šokirani, potem smo se brez besed ekspresno razkropili meter, dva narazen, da nihče ni bil v vpadnici koga drugega. Brez običajnega govoričenja, ki je vselej bolj ali manj le izraz prikrivane živčnosti ob začetku resnega podviga, smo se navezali v slovensko navezo dveh in srbsko navezo treh ter začeli delo.

Plezanje v Babah je sicer velik užitek, saj smer ni zahtevna, pravšnja je za ogrevanje v poletno sezono skalnega avanturizma. Beograjčani so plezali za nama, vsakih nekaj raztežajev so naju ujeli na varovališču in medtem ko se je soplezalec vzpenjal više, sem se s srbskimi tovariši pogovarjal o dogajanju v njihovi državi. Zagotovili so mi, da je njihov novi predsednik nenevarna oseba, da ga bodo možje v ozadju hitro ozemljili in da nikakor ne bo povzročal težav na neizogibni poti Srbije v srečno evropsko prihodnost. Povedali so tudi, da je Srbija tako rekoč brez perspektive, industrija polomljena, kmetijstvo še nekako šepa, mesta so brezposelna, mladi v njih še posebej, za trojico njih pa je plezanje edina zanimiva stvar na svetu. Plezat hodijo v Bolgarijo, na Češko, precej redno prihajajo k nam, sem ter tja gredo tudi v Avstrijo … Politika fantov očitno sploh ne zanima, nihče ni omenil ne Kučana ne Janše, eden se je vljudnostno spomnil vprašati, zakaj na koncu ni uspelo sestaviti vlade "Jovanoviću". Zame je bila ta "apolitičnost" srbskih mladcev prav olajšujoča, saj se še dobro spomnim osemdesetih, devetdesetih, ko se praktično z nikomer iz nekdanje Jugoslavije ni dalo pogovarjati o ničemer drugem kot o politiki in politikih.

Smer v Babah je, vsaj za prvo skalno plezanje v sezoni, kar dolga in že na polovici so bili prsti v oprijetih plezalnih copatah boleče otrpli, na rokah pa, nevajeni suhe, grobe skale, spraskani do krvi. Čez Grintavec je veter besno poganjal grozeče oblačne gmote, ki so se na poti do nas čudežno razblinjale in tako nas je dosegel le veter, tako močan, da se je bilo treba nekajkrat ustaviti, se čim bolj prisesati k skali in počakati, da se norenje zraka umiri. Končno smo izplezali na sončno toploto. Beograjčani so šli še na vrh, nama se je mudilo domov, do Jezerskega je bilo še dve debeli uri sestopa. Že po polovici sestopa se nama je vrtelo od vročine, pri avtomobilu (na več kot 1000 metrih nadmorske višine) je termometer kazal 28 stopinj Celzija.

Vreme je res zmešano. Naslednji dan je deževalo kot za stavo, z družino smo šli na obisk v Gornji Grad in videti je bilo, kot da se sploh ne bo mogoče vrniti v Ljubljano. V nedeljo je bilo vreme nenapovedano lepo, idealno sončno, kot v posmeh vsem, ki so morali čakati na dež do pozne noči … Vreme se čudno spreminja, tako kot časi. Srbi suvereno plezajo po naših gorah, in če bi bilo tako kot včasih, se tudi tista skala ne bi kar tako odlomila.

Kolumna predstavlja mnenje avtorja, ne nujno tudi mnenje uredništva.