Država nezaupanja

Šlo je za zadnji krog, za zadnjo pravno instanco, na kateri so pravniki demokratskega predsedniškega kandidata branili svojo zahtevo po ponovnem štetju skrajno problematičnih glasovnic v več volilnih okrožjih na Floridi, ki je bila trdno v republikanskih rokah – ne nazadnje je bil njen guverner Jeb Bush, torej brat predsedniškega kandidata – in posledično so bili demokrati v izrazito neenakovrednem, de facto tudi neenakopravnem položaju. Čeprav je na koncu ameriško vrhovno sodišče s tesno večino, tj. s preglasovanjem 5 : 4 odločilo, v korist Georgea Walkerja Busha, je vrhovni sodnik John Paul Stevens v ločenem odklonilnem mnenju zapisal nekaj misli, na katere sem se spomnil včeraj, ko sem iz varnega zavetja normalnosti tujine spremljal dogajanje v ljubljanski sodni palači in pred njo. Osemdesetletni Stevens, sijajni pravnik, mislec in liberalec, je takrat opozoril na nekaj, kar bi revolucionarno razpoloženi Slovenci obeh svetovnonazorskih taborov v teh dramatičnih dneh utegnili spregledati. Takole je zapisal vrhovni sodnik: "Čas bo enkrat zacelil rano v zaupanju, ki je bilo prizadeto z današnjo odločitvijo. Eno pa je vseeno gotovo. Četudi morda ne bomo nikoli z gotovostjo vedeli, kdo je zmagovalec letošnjih predsedniških volitev, pa je popolnoma jasno, kdo je poraženec: to je zaupanje naše nacije v sodnika kot nepristranskega varuha vladavine prava." Sodnik kot nepristranski varuh vladavine prava je namreč alfa in omega, ko gre za zaupanje v tisto vejo oblasti, ki je poklicana za razsojanje sporov v civilizirani družbi, v kateri je – če si smem izposoditi misel slovenskega pravnika in filozofa Boštjana M. Zupančiča – moč argumenta tista, ki prevlada nad argumentom moči. Kje je torej kleč naraščajoče državljanske napetosti, ki jo doživlja patria, kot so stari Latinci dejali domovini, samostalnik pa je postal nekoliko zlovešč ravno v sodnem procesu proti bivšem premierju in vodji opozicije Janezu Janši? V čem je bistvo nerazumevanja, zaradi katerega se lomijo tudi kopja komentatorjev, pravnikov in dežurnih poznavalcev družbenega dogajanja, da o politikih ne govorimo?

I. Bistvo očem ni skrito. Bistvo je v pravilih igre, ki veljajo v družbi, v kateri razsodnost premaga nasilje; v postopku, ki urejuje in razrešuje konflikte. Gre za pravico oziroma pravičnost, se boste vprašali. Ne, se glasi odgovor. V resnici gre zgolj in samo za pravo, ki v teh dneh, ko emotivni izbruhi privržencev prizadete stranke na eni ter privoščljivo veseljačenje na drugi strani dobivajo nevarne razsežnosti popolne negacije pravne države in avtoritete sodišča kot ene izmed ključnih institutov varstva pravic posameznika in državljana v slehernem, še posebej pa kazenskem postopku. Obdolženci, ki so bili včeraj spoznani za krive, se morajo ali pa bi se vsaj morali tega zavedati. Izgubljena tožba na prvi stopnji namreč še ničesar ne pomeni. Zlasti če je trhla. Njihovi zagovorniki to zelo dobro vedo, in ker so izkušeni pravniki, bodo zanesljivo uporabili vsa redna in izredna pravna sredstva za to, da svoje stranke na koncu operejo krivde. Ne dvomim, da jim bo to uspelo, kajti obsodilna sodba v zadevi Patria je, kot zatrjujejo sami, pritrjujejo pa jim številni ugledni kolegi, v več delih hudo problematična. V pravnem smislu skratka ne more biti nobenega dvoma, da se presoja na višjem sodišču ne bi mogla popolnoma obrniti, prvostopenjski obsojenci pa se na koncu rešiti krivde.

To je seveda samo en vidik sodbe, ki je včeraj v domovini sprožila skorajda obsedno stanje. Množica ljudi, podpornikov in nasprotnikov osrednjega lika v tem procesu je proces občutila kot restavracijo nečesa, kar spominja na proces proti četverici pred četrt stoletja. Takšna občutja so subjektivna in dejstvo je, da ima v svobodni in demokratični družbi vsakdo pravico do svojega mnenja in izražanja svojega strinjanja ali nestrinjanja z odločitvijo sodišča. Ljudstvo, ki se zbere pred častitljivo stavbo, v kateri sodijo v imenu tega ljudstva, ne počne nič bogokletnega ali nezakonitega. Tisti, ki so pred sodno palačo glasno protestirali proti razsodbi oziroma so ji pritrjevali, so popolnoma legalno in legitimno izražali svoje mnenje. Tega jim ne more in ne sme preprečiti nihče.

Problem, ki ga vidim, je kompleksnejši. Razsodba v zadevi Patria ga je še bolj potisnila na površje. Nihče si ne zatiska oči pred dejstvom, da je sodna veja oblasti v moji domovini v zadnjih letih izrazito osovražena in da je njen ugled – deloma upravičeno, deloma pa ne – na nevarno nizki točki. Sam to zaznavam že skoraj deset let in sem na to temo napisal že nekaj deset prispevkov. Toda eno je, ko se nad delovanjem sodstva razburjamo državljani kot zasebniki in "mali ljudje", drugo pa, ko svoje nestrinjanje z delom in odločitvami sodišč izražajo najvišji predstavniki izvršilne in zakonodajne oblasti, zlasti in še posebej politiki. Tu dejansko nastopi problem, saj ima njihova beseda bistveno večjo težo in učinke od osamljene kritike kolumnista ali resigniranega bentenja v lokalnem bifeju. Namenoma karikiram, da bi poudaril težo besed, ki jih ima v družbi in javnosti politik, strankarski voditelj oziroma nekdo, ki uživa določeno stopnjo zaupanja svojih pruvržencev in dela javnosti. Volivcev, če hočete. Tu namreč ne gre več za nedolžno zasebno mnenje nekoga, ki je ogorčen, ker je sodišče sprejelo odločitev, s katero se pač ne strinja, temveč imamo opraviti z javnomnenjskim voditeljem, od katerega je posledično odvisna stopnja družbenega zaupanja oziroma nezaupanja v institucije.

II. Stopnja nezaupanja v institucije, še posebej sodišča, je pri nas srhljivo nizka. Kam to pelje, raje ne ugibam. V popolno degradacijo prava? K samopomoči kot zunajsodnemu načinu reševanja sporov? V predmoderni čas anarhije in nasilja, ko ima prav(o) tisti, ki je močnejši? Zahodna kultura se je od takšnega leviatana poslovila že pred nekaj stoletji, ko so bili vzpostavljeni temelji družbene pogodbe, ki je imanentni temelj prava in preprečuje, da bi si prav(ic)o vsakdo razlagal po svoje in v skladu s svojimi interesi. Če se bo to silovito nezaupanje v institucije (pravne) države – in to smo lahko včeraj skozi politične izjave strank v postopku tudi zaznali – še poglabljalo, potem nas ne čaka nič dobrega. Potapljamo se v močvirje nezaupanja, za katerega odgovornost nosijo tako obsojeni politiki kot tudi sodišča, ki obtožni predlog brez sleherne samokritike spreminjajo v obsodbo.

Toda včerajšnja obsodba je sama po sebi – ker ni dokončna in ker bo najverjetneje "padla" na pritožbeni stopnji – v tem trenutku celo manj pomembna, kot so usodni odzivi nanjo. Me razumete, o čem govorim? Mirno lahko pritrjujemo argumentom obrambe, ki je sveto prepričana, da je šlo za protiustavno in nepravilno sodbo, v kateri je bil glavni obdolženec za krivega spoznan na podlagi posrednih dokazov. Prav tako ne dvomim, da bodo zagovorniki prvostopenjsko obsojenih v pritožbi navedli dovolj argumentov, s katerimi bodo na višjem sodišču ovrgli dokaze in dosegli svoj cilj: razveljavitev in ponovno sojenje v procesu, ki postaja najodmevnejši v zadnjem desetletju.

Tisto, česar pa nikakor ne razumem in kar me spravlja v nelagodje, so nepravne, tj. politične razsežnosti tega primera, ki je – in to moramo priznati ne glede na svoj intimni odnos do Janeza Janše – že od samega začetka de facto politični proces proti tistemu politiku, ki ga politični nasprotniki že dve desetletji obtožujejo trgovine z orožjem, vendar jim tega do zdaj še ni uspelo dokazati po nobeni, še najmanj pa sodni poti. Janševo sveto prepričanje, da je (ob)sodba politični konstrukt, sojenje pa montirano in a priori odločeno v njegovo škodo, je z njegovega zornega kota logično, še več, je celo legitimno in ima do njega pravico. Problem je v širšem, družbenem kontekstu, saj vse skupaj ustvarja atmosfero izrednih razmer, v katerih o vladavini prava in spoštovanju avtoritete sodišč ni ne duha ne sluha. Odgovor na vprašanje, čemu takšna radikalizacija, je v prvi vrsti povezan s posameznikovim razumevanjem lastne odgovornosti, ki jo kot javna osebnost in politik brez dvoma nosi v odnosu do države, njenih institucij in ne nazadnje tudi do dveh milijonov sodržavljanov, med katerimi jih bo odslej še več zbeganih, kar bo posledično pripeljalo do še večjega nezaupanja v sodno oblast.

III. Janez Janša je imel včeraj priložnost, da razsodbe ne komentira kot politik, vendar tega ni storil. Odločil se je, da jo brutalno problematizira kot del dolgoletne zarote proti njemu in da kot osrednjega botra kampanje proti sebi identificira eno izmed ljubljanskih četrti. Za njegove privržence je to najbrž razumljivo, celo samoumevno. Nobenega dokaza nimamo, da bi verjeli v to, da sodnica v tej konkretni zadevi ni bila pod pritiskom in da sodbe ni napisala že pred nekaj dnevi. Lahko tudi sprejmemo tezo, da je bilo sojenje v primeru Patria pravzaprav sojenje liku Janeza Janše in da je bil ob pomanjkanju neposrednih, materialnih dokazov spoznan za krivega zgolj zato, ker ga del političnega establišmenta in stare retencijske elite pač ne prebavlja. Vse to so mogoče in legitimne interpretacije. A na koncu dneva je vse skupaj le odraz odnosa, ki ga ima vsak posameznik do države in domovine. V tem pogledu je beseda patria še kako simboličen lakmusov papir normalnosti. Silovita polarizacija, ki je nastala včeraj in ki se bo zanesljivo le še stopnjevala, nima zveze s pravno državo, saj svoje (ne)strinjanje gradi na čustvih – in ta so v primeru Janeza Janše res izključujoča: na eni strani mejijo na oboževanje in domala svetniško čaščenje, na drugi pa na absolutno demoniziranje in sovraštvo. V tem morju obeh skrajnosti zmanjkuje prostora za dihanje vsem, ki predstavljamo neko drugo, drugačno Slovenijo in ki na prvo mesto postavljamo zaupanje in odgovornost. V teh divjih časih je to slišati naivno, toda mar ne gre za isto dilemo, ki jo je tako lucidno označil vrhovni sodnik Stevens, ko je govoril o ranjenem zaupanju, ki je bilo prizadeto z današnjo odločitvijo?