El Comandante Hugo Chavez

Smrt venezuelskega ljudskega tribuna, ki si je ob podpori revnih množic in z zatiranjem opozicije omogočil neomejeno število predsedniških mandatov, ni nikogar presenetila. Njegov boj z boleznijo je bil obsojen na smrt. Vse od prvih govoric o odpovedi življenjskih funkcij 31. decembra lani smo čakali na trenutek, ko bo njegova smrt tudi uradno postala novica. Ponižani in razžaljeni Venezuelci, za katere je Hugo Chavez v resnici naredil več kot vsi njegovi predhodniki skupaj, so padli v tisto značilno stanje kolektivne psihoze, ki se pojavi v takšnih primerih; avtokratska družba z močno, paternalistično figuro se nenadoma sooči s smrtjo Očeta, kar pripelje do šoka, občutka neizmerne praznine in ekstremne žalosti. Množice so izgubljene, pretresene. Ljudje jokajo, se histerično zaklinjajo v javnosti, da bodo umrlemu voditelju ostali večno zvesti, da bodo sledili njegovi poti itd. El Comandante bo za vedno ostal z nami, bil nam je kot oče, so se jokali mladi in stari Venezuelci v teh dneh. I. Ne spomim se, kakšna je bila kolektivna psihoza pri nas, ko je umrl tovariš Tito. Bil sem še premlad. A po filmskih posnetkih in fotografijah sodeč, je bila kar precejšnja. Večina ljudi ga je dejansko imela rada, čeprav so to v naslednjih desetletjih poskušali oportunistično zabrisati. Politična zgodovina 20. stoletja je svojevrsten fenomen, ko govorimo o odnosu med ljudstvom in voditeljem – še posebej če gre za takšnega ali drugačnega diktatorja. Če bi Hitler umrl leta 1941, ko je Nemčija še krepko zmagovala, bi se Nemcem od žalosti zmešalo, kajti svojega firerja so takrat še vedno oboževali. Vsaj velika večina. Tudi Stalinovo smrt so mnogi objokavali, čeprav je bilo prevladujoče čustvo vseeno strah. Njega so se bali še celo po smrti. Vse te smrti in kolektivne psihoze pa se lahko skrijejo pred teatrom, ki so ga konec leta 2011 uprizorili v Severni Koreji, ko je umrl Kim Džong Il. Ljubljeni vodja, drugi naslednik komunistične dinastije Kim, je med ljudmi sprožal tekmovanje, kdo bo pokazal večjo žalost, trpljenje, prizadetost, kdo si bo populil več las, kdo bo glasneje žaloval, bolj krilil z rokami in se bolj divje metal po tleh. Prizori iz Severne Koreje, kjer je pogrebna slovesnost potekala v mrazu in gostem sneženju, so delovali, kot da niso s tega sveta. Tudi smrt je civilizacijski, družbeni in celo politični fenomen. Žalovanje je odraz kulturnih značilnosti nekega naroda. Čustveni izbruhi niso nobena posebnost pri t. i. temperamentnih ljudstvih, južnjakih, če hočete. Arabci se na pogrebnih procesijah skorajda poškodujejo, ko izkazujejo svojo žalost. Pogrebi njihovih teroristov ali mučenikov – odvisno iz katere perspektive jih gledamo – se običajno sprevržejo v nenadzorovane izbruhe jeze, joka, maščevanja in samopoškodb. Proces žalovanja odraža značilnosti posamezne kulture, njen odnos do smrti. Običajno je žalovanje zelo intimen proces, vendar se to dramatično spremeni, ko gre za javno osebnost ali izrazito karizmatičnega voditelja. Slovenci, zlasti Gorenjci, kot tipičen alpski narod zaradi svoje čustvene zavrtosti le redko pokažejo svoje občutke, ko gre za smrt voditelja. Še vedno velja, da je bilo največ solza prelitih ob smrti Josipa Broza. Ko je pred leti umrl Janez Drnovšek, so bile reakcije bistveno bolj osebne, intimne, kar vseeno kaže na to, da so ga državljani dojemali kot zelo pozitivno osebnost in da so tudi žalovali za njim. II. Kulturne razlike med nami in Venezuelci so nepredstavljive. Ko so Chaveza razglasili za mrtvega, je dežela – vsaj njen večji del, opozicija bržkone praznuje – zapadla v stanje kolektivne psihoze, ki bo vsaj za nekaj časa zabrisala kakršenkoli kritičen spomin na pokojnega predsednika, ki seveda ni bil noben demokrat. Čeprav bi po drugi strani težko rekli, da je bil Hugo Chavez tipični diktator. Resnica je nekje vmes. Brez dvoma je bila njegova socialna politika prijazna do milijonov revnih Venezuelcev, ki jim je El Comandante dal osnovno človeško dostojanstvo in predvsem občutek, da niso popolnoma brezpravni in pozabljeni. Chavezovo mesijanstvo, ko je šlo za najrevnejše državljane, je v določenem pogledu spominjalo na idealizirano Evito Peron, ki so jo prav tako oboževale množice, saj jim je dajala upanje in vero v prihodnost. A da se resnica prav spozna, je treba slišati oba zvona, pravi stari slovenski pregovor. Če je bil El Comandante izrazito naklonjen ljudem iz svojega kroga – tudi sam se je na oblast prebil iz razmeroma revnega okolja – in je veliko prispeval za zmanjševanje socialnih in ekonomskih razlik v Venezueli, pa je na drugi strani zatiral opozicijo, del meščanstva in bogatejše sloje, četudi je bil deležen podpore Katoliške cerkve in večjega dela srednjega sloja. Chavezova tretja pot in "novi" socializem latinskoameriškega tipa sta kmalu postala svetovna uspešnica. Zlasti številni mladi Evropejci, naveličani nad prežvečenimi, izrabljenimi in utrujenimi (levičarskimi) politiki, ki so vsi po vrsti postajali liberalci in kapitalisti, so se začeli obračati proti Venezueli kot nekakšnemu novemu upanju in alternativi kapitalizmu. Romantično idealiziranje, kajpak. Kapitalizma namreč Chavez ni povsem zavračal. V bistvu si tega kot predsednik pete največje svetovne izvoznice nafte niti ni mogel privoščiti. Njegova sovražna retorika do tujih multinacionalk in Združenih držav Amerike je bila v precejšnji meri spretno zaigrana. Dober marketinški trik, če hočete. Američani so (bili) največji kupci venezuelske nafte in Chavez tega nikoli ni pozabil. III. Pri presojanju strateških ozadij ni prav veliko prostora za romantiko ali idealiziranje. Saj je simpatično gledati študente in mlade protestnike na madridski Plaza del Sol ali atenskem trgu Sintagma, kako vzklikajo zveneča gesla proti kapitalizmu, evru, ekonomski in socialni neenakosti in nepravičnosti itd. Mahanje s transparenti, na katerih se je pogosto pojavljal tudi eden izmed los Comandantes – najsi je bil to legendarni Che Guevara, večni Fidel Castro ali Hugo Chavez –, je prav tako ustvarjalo prijetno atmosfero, v kateri se je skozi cigaretni dim, travo, pivo in vino prihodnost zdela manj strašna in brezizhodna. Evropejci čakamo odrešitev, ki naj bi prišla od drugod. Latinska Amerika s svojim specifičnim političnim, gospodarsko-socialnim in siceršnjim razvojnim modelom je iz naše perspektive pogosto idealizirana, vsekakor pa njene značilnosti radi poenostavljamo in jih prilagajamo svojim interesom, željam ali pričakovanjem. Evropocentrizem je očitno neumrljiv in se ga Evropejci nikoli ne bomo znebili. Ob smrti Huga Chaveza je večji del Latinske Amerike že tako ali drugače "okužen" s pozitivnimi izkušnjami Venezuele. Kapitalizem je še vedno edini ekonomski sistem, ki omogoča kolikor toliko normalen razvoj za najširši krog državljanov. Temu niti Chavez ni oporekal, četudi je iskal svojo različico sistema, svojo "tretjo pot", ki bi bila prilagojena posebnostim Venezuele, predvsem v socialnem smislu. V večini južnoameriških držav razmišljajo podobno, kajti neoliberalni model, ki so ga čikaški fantje pod patronatom generala Pinocheta uveljavili v Čilu, se je vedno znova pokazal za preveč brutalnega in tveganega, da bi eksperimentirali z njim. Krajevne posebnosti zahtevajo lokalni pristop. Politično-ekonomskega sistema, ki je primeren za Venezuelo, Kubo ali Bolivijo, ne moremo aplicirati na kakšno drugo, recimo evropsko deželo. Izvirni greh zahodnih protikapitalističnih gibanj, ki so se po izbruhu finančne krize pred petimi leti pojavila kot gobe po dežju, je ravno v tej zaslepljenosti in želji po poenostavljanju. Skrivnost venzuelskega eksperimenta, ki ga je skoraj petnajst let poosebljal El Comandante Hugo Chavez, je fenomen per se, ki ga ne moremo pojasniti zunaj venezuelskega konteksta. Vseeno pa je ta, včasih malce eksotična politična ideja začela navdihovati mlade, razočarane in otopele Evropejce, kar je kljub vsem pomislekom, kritikam in skepsi dober znak, ki zanika vsesplošno prepričanje, da je stara celina ostarela in bolna, obsojena na počasno umiranje na obroke.