Evroskepticizem na pohodu

To že leta dokazujejo mnoge javnomnenjske raziskave, še najbolj Evrobarometer. Evroskepticizma, ki ga običajno zasledimo na skrajni levici in skrajni desnici v praktično vseh evropskih državah, na sončni strani Alp v času demokracije praktično nikoli ni bilo. Še nekoč protievropska komunistična partija (ZKS) je leta 1989 pod vodstvom Milana Kučana svoj časnik Komunist preimenovala v Evropa zdaj!. To je bilo takrat, ko so se ljudje potem delali norca in rekli, da bi morali črko z izpustiti. In, mimogrede, prav ta slogan si je pred dnevi za svoje ime nadela zveza devetih slovenskih društev v Bosni in Hercegovini. Kdor ima dober spomin, se bo sicer spomnil, da se je sredi zadnjega desetletja prejšnjega tisočletja za kratek čas z evroskepticizmom spogledovala SLS. A to je bil le preblisk v njihovi odločni proevropski politiki. Drugi politični voditelji so bili vedno proevropski. Evropo bi lahko pogrešali kvečjemu v medijih, saj je EU precej obrobna tema. Razen, ko gre za (ne)upravičeno kritiziranje evrokracije. A v tej oddaljenosti od Bruslja niso slovenski mediji v evropskem prostoru prav nobena izjema. Evropski projekt, ki je prvi v zgodovini preprečil vojskovanje v Evropi, pač ni zanimiv tako kot sama vojna. Evropska Slovenija pa je zadnjo zimo doživela veliko spremembo. Demonstranti na ulicah, ki sami sebe imenujejo vstajniki, in nekateri politiki so v javnost zanesli klice evroskepticizma. Od takrat je besed proti Bruslju vsak dan več. Trojka je postala ena najbolj osovraženih besed. Čeprav bi o njej le redkokdo znal povedati več kot dva stavka. Zato dva stavka o trojki. Trojka ne pride v nobeno državo brez vabila in država jo lahko kadarkoli odslovi. Bistvo trojke je, da posoja denar ceneje kot kdorkoli drug. Politična levica, posebej stranka "zamrznjenega" predsednika Zorana Jankovića Pozitivna Slovenija, je do Evrope iz tedna v teden bolj negativna. Ideje so vse bližje tistim, ki smo jih poslušali v poročilih o grških nemirih. Kaj hitro se lahko zgodi, da bo četrtina politikov in mnenjskih voditeljev, potem pa še četrtina Slovencev, privzela evroskepticizem za svojo vrednoto. Posebej tisti, ki radi govorijo o nacionalnem interesu in "razprodaji državne srebrnine". Protievropske ideje so zelo vabljive, saj dajejo preproste odgovore na vse gospodarske težave. Njihovo hitro širjenje pa ne pomeni tudi kratkotrajnosti. Ravno obratno. Populizem je kot požar. Zanetimo ga hitro, pogasimo počasi. Če sploh. Požara je največkrat konec šele, ko zgori vse. Pravzaprav se del slovenske levice po četrt stoletja vrača k svojemu izvoru. Retorika je podobna, nekatera gesla o kapitalizmu in delavcih pa identična. O evropskih in protievropskih vrednotah veliko pove tudi današnje dogajanje. Študentje FDV-ja si na izletu za davkoplačevalski denar ogledujejo Kumrovec, rojstni kraj Josipa Broza Tita, v katerem je bila komunistična politična šola. Istočasno mnogi slovenski mediji posvečajo veliko lepih besed spominu na 25. maj, ko so milijoni Jugoslovanov praznovali Titov rojstni dan. Ti isti mediji so veliko manj besed posvetili 9. maju, dnevu Evrope. Ne glede na to, da gre za spomin na zadnji dan druge svetovne vojne v Evropi (1945), dan rojstva EU-ja s Schumanovo deklaracijo (1950) in, ne nazadnje, rojstvo slovenske demokracije z umestitvijo prvega parlamenta (1990). Verjetno nihče ne pričakuje, da bi evroskepticizem v še tako črnem scenariju kdaj prevladal in državo potegnil iz EU-ja. Zato je škoda, da bo politična debata tekla o Bruslju namesto o konkretnih in pomembnih problemih. Tino Mamić