Hommagge Almi Karlin

To je zgodba o ženski, s katero sem povezan zadnje dni, ko brskam po njenem življenju, gledam njene portrete in slike daljnih dežel, ki jih je obiskala v svojem črno-belem času. Bolj ko se soočam s fenomenom samotne popotnice Alme Karlin, bolj se mi zdi, da razumem ganljivo samoizpraševanje v uvodu ene izmed njenih knjig: "H komu naj se zatečem z vsem svojim srcem? K nobeni človeški duši, da, niti k Bogu ne, ker – ali ni nad mojim klavrnim življenjem z mrzlimi črkami usode zapisal 'sama'?" Pred očmi imam njena poslednja leta, ki jih je z angleško slikarko Theo Gammelin, s katero je dvajset let živela v duhovni partnerski zvezi, prebila na smrt bolehna, obubožana in zapuščena v borni stari koči nad Celjem, v katerem se je leta 1889 rodila potomcu nekdanjega francoskega plemiča, ki je pred revolucionarno giljotino zbežal na vzhod, in premožni meščanki, hčerki prvega slovenskega notarja v Celju. Otrok, ki se je nepričakovano rodil šestdesetletnemu očetu in petinštiridesetletni materi je bil v tistih časih na svoj način zelo zaznamovan. Almo Karlin je patos posebnosti, občutka nerazumljenosti in predvsem strašne samote spremljal od zgodnjih otroških let. Rodila se je napol hroma, s priprtim levim očesom in poškodovanimi nogami. Njeno otroštvo je minevalo v obiskovanju pediatrov in ortopedov. Ker je težko hodila, je bil njen svet omejen na družinsko vilo v Celju, iz katere so jo pregnali dvakrat. Najprej gestapo leta 1941, potem pa še zmagoviti pravičniki 1945. I. Po čem hrepeni otrok, ki večino časa preživi doma in opazuje zunanji svet skozi okenska stekla? Po neomejeni svobodi, gibanju, naravi in daljnih deželah, po neprehodnih gozdovih, nad katerimi se dvigujejo strme gore, zavite v vlažne meglice. Takšen otrok si želi sonca in sanja o zvezdah južnega morja… Alma Karlin se je šele pri trinajstih letih z bolečimi ortopedskimi operacijami rešila svojega telesnega prekletstva, ki jo je spremljalo od rojstva. V tem času se je začela intenzivno učiti jezikov. Najprej angleščino in francoščino, s 24 leti pa je nadaljevala študij jezikov na londonski Society of Arts, in sicer se je učila angleščine, švedščine, norveščine, danščine, španščine, francoščine in ruščine, ob tem se je seznanjala s sanskrtom, kitajščino in hebrejsko. Verjetno je skupno govorila vsaj deset jezikov. Zanimali so jo tudi egipčanski hieroglifi.

V Londonu se je zaradi nadpovprečno bogatega lingvističnega znanja preživljala kot prevajalka in učiteljica jezikov. Njeni učenci so bili večinoma Azijci, ki so ji vzbudili zanimanje za vzhodnjaške filozofije in teozofijo. Že kot študentka je postala članica londonskega teozofskega društva in sledilka naukov Rudolfa Steinerja. Eden od njenih učencev, drobni mladenič eksotičnega imena Hsi Sing Jung Lung, se je zaljubil vanjo in jo zaprosil za roko. Ko ga je Alma Karlin kot zaročenca za božič leta 1913 pripeljala v provincialno rojstno mesto, kakršno je bilo Celje že takrat, in ga predstavila materi, s katero se nikoli ni posebej razumela, se je zaradi njenega odločnega nasprotovanja premislila. S Kitajcem se potem ni poročila, vseeno pa mu je posvetila enega svojih prvih romanov, in sicer Mein kleiner Chinese, Moj mali Kitajček.

Med študijem v Londonu se je za nekaj časa preselila v Pariz, kamor so jo privabila predavanja jezikov na Sorboni in College de France. Nekaj mesecev po neuspeli zaroki s sinom kitajskega cesarskega diplomata je na Society of Arts opravila izpite osmih tujih jezikov summa cum laude in prekosila vseh devetsto kandidatov. V nadaljnjo londonsko kariero Alme Karlin je kmalu zatem posegla usoda; junija 1914 je izbruhnila vojna in kot državljanka Avstro-Ogrske postala persona non grata, zaradi česar se je preselila na Norveško, pozneje pa na Švedsko. Verjetno je takrat v Stockholmu spoznala slovito švedsko pisateljico Selmo Lagerlőf, prvo žensko dobitnico Nobelove nagrade za literaturo, borko za pravice žensk in splošno volilno pravico. Morda je Almo Karlin prav to srečanje navdušilo nad idejo, da se bo preživljala s pisanjem in podala na pot okoli sveta. Prav Selma Lagerlőf jo je tik pred izbruhom II. svetovne vojne predlagala za Nobelovo nagrado za literaturo. Nadaljnje aktivnosti je na veliko smolo Alme Karlin prekinila svetovna morija.

Pot okoli sveta je bila mogoča šele nekaj let po vrnitvi iz Londona. A prišel je tudi ta trenutek; konec leta 1919 se je drobna mlada ženska z značilno paževo pričesko odpeljala z železniške postaje v Celju proti Trstu. S seboj je vzela denarnico in kovček, v katerem je imela Naumannov tipkalni stroj Erika in slovar v desetih jezikih, med njimi tudi slovenskem, ki ga je nekaj let sestavljala sama. Iz tržaškega pristanišča je želela najprej v Indijo, vendar ni dobila britanske vize, zato se je iz Genove podala na šestdesetdnevno naporno in mučno plovbo v Južno Ameriko. Začelo se je njeno devetletno potovanje, ki jo je iz Peruja vodilo skozi Panamo in Srednjo Ameriko v Združene države, Kalifornijo in na Havaje, kjer je ostala skoraj eno leto. Pot je nadaljevala na Japonsko, Korejo, Kitajsko, Tajvan, Hongkong, Filipine, Borneo ter Novo Gvinejo. kjer je ob jezeru Sentani dosegla mejo do takrat znanega sveta in preživela srečanje z ljudožerci. Iz divjine je šla v Avstralijo, Novo Zelandijo, Fidži in tihomorske otoke, od tam pa v Indonezijo, Javo, Sumatro in Singapur, pa skozi Indokino in Burmo v Indijo, kjer je preživela daljše obdobje. Kdo ve, kam bi jo peljala pot, če je ne bi doseglo pismo na smrt bolne matere, naj se vrne domov.

V Celje je Alma Karlin prišla čez nekaj mesecev v slabem zdravstvenem stanju. Nikoli več se ni odpravila na nobeno potovanje zunaj Evrope, pač pa je začela še bolj intenzivno pisati. Že med potjo okoli sveta je pošiljala reportaže in potopise iz daljnih dežel za več avstrijskih, angleških in nemških časnikov, po vrnitvi domov pa se je posvetila urejanju zbranega etnološkega gradiva, herbarija, skicam in beležkam, ki so nastajale na poti, ter predvsem pisanju. Kot pisateljica je Alma Karlin dosegla mednarodni ugled in slavo, njeni potopisi in romani so v velikih nakladah izhajali v Avstriji, Nemčiji, Angliji, Švici in na Finskem. V obdobju od leta 1921 do 1937 je izdala 22 knjig, v njeni zapuščini pa je ostalo še vsaj dvakrat toliko neobjavljenih del.

Postala pa je znana tudi po svojih odmevnih predavanjih in gostovanjih po različnih evropskih univerzah in ženskih organizacijah. Pisala je tudi za tuje ženske revije, spet so jo pritegovale ezoterika, okultizem in teozofija (med potovanjem po Združenih državah je postala celo članica njihovega teozofskega društva). V te fenomene se je tako poglobila, da je več let preučevala starodavna ljudstva na Kitajskem, Mehiki in Južni Ameriki, vključno z mitolško Atlantido in Lemurijo.

II. Družbeno se je Alma Karlin udejstvovala le toliko, kolikor se ji je zdelo nujno. Svoje zavzete naklonjenosti emancipaciji žensk namreč nikoli ni skrivala, prav tako pa ne odpora do obeh variacij socializma. Najprej se ji je maščeval nacionalni; ker je nekaj let pred izbruhom II. svetovne vojne nudila zavetje preganjanemu nemškemu novinarju Hansu Joachimu Bonsacku, so njena dela v nacistični državi prepovedali, ob zasedbi Spodnje Štajerske pa jo je gestapo zaradi tega tudi aretiral, zaplenil premoženje in bi jo poslal v koncentracijsko taborišče Dachau, če je ne bi zadnji hip rešili vplivni nemški prijatelji. Vendar le za nekaj časa; leta 1944 je bila na seznamu oseb, ki naj bi jih gestapo ustrelil, zato je pobegnila iz Celja in se pridružila partizanom, s katerimi je simpatizirala kljub silnemu odporu do boljševizma. Toda tudi na osvobojenem ozemlju v Beli krajini, od koder je odšla v Dalmacijo, ni bila varna, kajti kot pripadnico t.i. staroavstrijske nacionalne skupnosti – četudi je bila po poreklu Slovenka – so jo politkomisarji nameravali likvidirati, vendar jo je rešilo prijateljstvo s partizanko Ano Štrbenk. Vojno je preživela, po vojni pa se je ponovila zgodba iz časov nacistične okupacije: odvzem dokumentov, izselitev in nacionalizacija.

S Theo Gammelin, ki se je k Almi Karlin preselila že na začetku tridesetih let in z njo ostala do njene smrti 14. januarja 1950, sta živeli v majhni bajti v strmem bregu hriba Pečovnik nad Celjem. Pisateljica, katere knjige so v svetu dosegale naklade, o katerih so tedanji (jugo)slovenski avtorji lahko samo sanjali, je zadnjih nekaj let prebila v hudem pomanjkanju in bolezni. O čem je takrat razmišljala, je obžalovala odločitev, da se je vrnila v rojstno mesto, v deželo, ki naj bi bila njena domovina? Kje so bile njene misli, je znova stala na palubi ladje, ki je skozi jutranje meglice plula ob obali Kalifornije proti jugu? Je gledala sončni zahod v Avstraliji, jedla s polinezijskimi domorodci in se sprehajala po peščenih plažah jugovzhodne Azije? Kako je pri srcu človeku, ki umira za rakom v deželi, za katero v osebnem dokumentu piše, da je domovina, a v resnici je zanjo lahko domovina ves svet? Zanjo so domovina tihomorski otoki, perujske visoke planote in indijski templji; ona je doma na Japonskem in v Burmi, na deževnem Regent Streetu in na ulicah New Delhija, njeni ljudje so Indijanci iz Srednje Amerike, Samiji iz severa Skandinavije in preprosti ribiči iz Mandžurije.

Nihče ne more izbrisati podob, prizorov in obrazov ljudi, ki bodo za vedno ostali z njo. Vsa poniževanja in žaljivke, materialna in duhovna beda "ljudske republike", ves naščuvani proletariat, primitivni politkomisarji, dušeči kolektivizem, ki ubija osebno svobodo in pravico do lastnega mišljenja, izvirnosti, drugačnosti … vse pomanjkanje in ignoranca, s katero se je samotna popotnica, upornica in duhovno bitje brez spola – zategadelj so očitki o njenem lezbičnih nagnjenjih kategorično brezpredmetni – soočala v zadnjih letih svojega krhkega življenja, se zdaj zdijo kot njena zadnja preizkušnja, ki jo je morala fizično prestati, da bi se lahko potem znova vrnila tja, kamor jo je poneslo njeno večletno potovanje okoli sveta: v najbolj odročne predele takrat še pomanjkljivo raziskanega sveta, ki je že v dvajsetih letih 20. stoletja stopal v smer današnje brezizhodnosti, v kateri so ostali redki pogumni posamezniki ali posameznice, ki so sposobni razumeti takšne pionirje svojega časa, kakršna je bila Alma Karlin.

III. Še vedno se spominjam debele knjige, ki je leta in leta nedotaknjena živela svoje tiho življenje na eni izmed domačih knjižnih omar. Na njenem hrbtu je bilo izpisano Alma Karlin. Teh dveh besed se natanko spomnim še danes. Celo otroštvo in del mladosti sem preživel v stanovanju z Almo Karlin, vendar mi to ime ni pomenilo nič. Šla je mimo mene, bil sem popolnoma indiferenten do nje. Vedno, kadar sem stopil v dnevno sobo, sem jo slej ko prej opazil, nikoli pa ji nisem posebej izkazal pozornosti. Leta in leta sva živela skupaj, toda nikoli se nisva zbližala. Pozneje, ko sem bil star dvajset let in sem se odselil od doma, sem nanjo sčasoma pozabil, čeprav sem na njeno ime vsake toliko kje naletel; morda je bil to časopisni članek, morda so jo omenili po radiu. Počasi, počasi, previdno in obotavljivo je postajala figura, o kateri se lahko javno govori brez zadržkov. Dvajset let po njeni smrti je izšla prva knjiga Alme Karlin v slovenskem jeziku. V naslednjih desetletjih tudi druga, tretja, četrta … Morda danes ni več "nemškutarka", morda so se nizkotne strasti v ljudeh slabih namenov in kratke pameti že toliko pomirile, da je zavladalo premirje.

In ko enkrat zavlada mir na zemlji, se človek nenadoma začne zavedati stvari, ki jih mora storiti. Nedavno mi je na misel prišlo ime Alma Karlin in v opomnik na telefonu sem si napisal njeno ime. Kot da bi šlo za živega človeka, za prijateljico, ki jo moram poklicati. V mojem odnosu do Alme Karlin se je nekaj premaknilo in naslednji dan sem vedel, da je prišel čas, ko se bom moral odkupiti za vso to dolgoletno ignoriranje in zanemarjanje popotnice, ki jo je v njenem času eden od avstrijskih dnevnikov, s katerimi je sodelovala, označil kot eno najbolj drznih žensk 20. stoletja. Drobna in krhka, z nepravilnim, ovalnim obrazom, bledo poltjo in nesimetričnim levim očesom, ki je v sogovornika gledalo s hipnotizirajočim pogledom, je bila Alma Karlin, ta "poduhovljena samotarka", kot jo v knjigi Pozabljena polovica imenuje Mirjam Drev, vse prej kot fizična manifestacija neustrašne in krepke svetovne popotnice.

Vzgojena v nemškem jeziku in kulturnem okolju, izobražena v imperialnem Londonu, državljanka sveta in ena prvih svetovnih popotnic je bila ta ženska desetletja pahnjena v pozabo. Njena zgodba gre v nos provincialnim zadrtežem, nacionalistom in moškim šovinistom, zato je Alma Karlin še danes čudakinja, nemškutarka, lezbijka in pohabljenka. Hommagge Almi Karlin je zato hkrati poklon vsem ženskam, ki še vedno trpijo v svoji zatirani, ponižani ali nesvobodni vlogi; pisati ali govoriti o junakinji, kakršna je bila Alma Maximiliana, pomeni, da ti nikoli ne bo vseeno, v kakšnem svetu živiš. Najlepši kompliment ji je izrekla njena dolgoletna sopotnica Thea:

"Na Almi Karlin je vse plemenito in presvetljeno z dušo in duhom. Kljub neznansko nežni postavi izžareva tisto skorajda nadčloveško energijo, ki ji je omogočila osem let raziskovalnega potovanja po svetu, polnem nevarnosti in pomanjkanja. To pot je lahko prehodila le ženska, katere pogum je mejil na preziranje smrti in ki ji je umetnost pomenila vse."