Humanizem in terorizem

Nemški tednik Spiegel je prejšnji teden objavil poročilo o nenavadnem srečanju dveh zelo različnih osebnosti, ki sta vsaka po svoje zaznamovali 20. stoletje. Po 39 letih je nemški arhiv javnosti razkril dokument, v katerem je na desetih straneh popisan pogovor, ki sta ga imela 4. decembra 1974 Andreas Baader and Jean-Paul Sartre. Srečanje med dvema svetovoma ne bi moglo biti bolj travmatično. Na eni strani Nobelov nagrajenec (ki je nagrado sicer zavrnil), sloviti francoski filozof in najizrazitejši predstavnik eksistencializma, na drugi pa vodja teroristične skupine RAF (Frakcija Rdeče armade), znane tudi kot Baader Meinhof. Do zdaj je veljalo, da je bil njun pogovor Sartrova velika napaka, saj ni prinesel nobenih rezultatov. Decembra 1974, ko je ostareli in utrujeni Sartre prispel v Stuttgart, je bil to velik medijski dogodek, saj je njegova odločitev, da v zaporu obišče Andreasa Baaderja, naletela na silovit medijski odmev. K temu je francoski intelektualec, izjemno kritično razpoložen do takratne Zvezne republike Nemčije, v precejšnji meri pripomogel tudi sam. Pred srečanjem z voditeljem Frakcije Rdeče armade je namreč dal nekaj izjav, s katerimi je zahodno Nemčijo posredno obtoževal kontinuitete z neslavno nacistično predhodnico. Še posebej se je Sartre razburjal nad domnevno nečloveškimi razmerami, s katerimi naj bi se v strogo varovanih zaporih soočali Baader, njegova soborka Ulrike Meinhof in drugi člani teroristične organizacije, ki je v zlasti v sedemdesetih letih najbolj intenzivno pobijala, ugrabljala in izsiljevala ideološke sovražnike. Toda izkazalo se je, da gre za izmišljene govorice in da z zaprtimi teroristi ravnajo povsem človeško. Še več, Baader in Meinhof sta nekaj časa delovanje svoje teroristične skupine usmerjala kar iz zapora ... I. Sartra so potegnili za nos, zato je zakorakal naravnost v spretno nastavljeno zanko. RAF je namreč pravilno ocenil, da bi srečanje zaprtega voditelja in enega od najbolj prepoznavnih evropskih levičarskih filozofov svojega časa lahko izkoristili za "spin" ter javnost prepričali, da med filozofskimi izhodišči Sartra in delovanjem RAF obstaja določena stopnja solidarnosti; da na nek način med njima ni druge razlike kot v percepciji dejanja na simbolni oziroma praktično-izvedbeni ravni. Seveda je bila takšna interpretacija absurdna, kajti Sartre ni nikoli zagovarjal nasilja ali ubijanja za dosego ciljev. Francoski intelektualci so se že pred II. svetovno vojno zavedli, da je z levičarsko ideologijo, ki jo Zahodu prodajajo Stalinovi komunisti, nekaj hudo narobe, saj je utemeljena na brutalnem nasilju, podrejanju človeka in sistematičnem uničevanju nasprotnikov. "Dvomim, da bi bil v kateri koli drugi državi človekov duh manj svoboden, bolj ustrahovan in bolj podjarmljen," je o po vrnitvi iz Sovjetske zveze zapisal slavni pisatelj in filozof André Gide. Njegova knjiga Retour de l' U.R.S.S. je evropskim salonskim levičarskim intelektualcem odprla oči in jih prepričala, da Sovjetska Rusija niti slučajno ni Indija Koromandija, v kateri vladajo svoboda, enakost, bratstvo in kjer so delavske pravice postavljene na piedestal vseh vrednot. Toda s tem spoznanjem se niso vsi strinjali. Sartre je bil zaradi travmatične izkušnje II. svetovne vojne, katere del je preživel v nemškem ujetništvu, do tradicionalne francoske nasprotnice zelo sumničav in temu primerno kritičen še dolgo po koncu vojne. V svojih stališčih je šel celo tako daleč, da je Baaderjev RAF ob neki priložnosti primerjal z Résistance, torej s slovitim francoskim odporniškim gibanjem med II. svetovno vojno: Frakcija Rdeče armade naj bi se namesto proti nacističnim zločincem bojevala proti kapitalističnim izkoriščevalcem, pokvarjenim industrialcem in bankirjem, ameriškim imperialistom in drugim izdajalcem ljudstva. Najverjetneje je Sartre, preden se je sestal z Andreasom Baaderjem, resnično verjel v dobre namene teroristične organizacije, ki je v tridesetih letih svojega delovanja (1968–1998) pobila in ranila več kot 200 ljudi, kajti sicer se ne bi tako zlahka odpravil v Stuttgart. II. Razmere, ki so jih bili v zaporu Stammheim deležni zaprti veljaki RAF, so bile v nasprotju z govoricami povsem civilizirane, lahko bi celo rekli imenitne. Zaporniki so imeli televizijo in dostop do knjižnice. Ko so mediji to ugotovili, se je "spin" podrl; namesto s podporo Sartrovemu obisku se je javnost odzvala z ogorčenjem. Vendar pa vse do danes ni bilo znano, o čem sta se filozof in terorist pogovarjala. Javnost je izvedela le za komentar, ki ga je dal Sartre pozneje o Baaderju, češ da je drekač. Na drugi strani je zaprti vodja RAF svojim privržencem potožil, da ni povsem prepričan, ali je stari Francoz sploh razumel, kaj mu je povedal. Nemški Zvezni urad za zaščito ustave iz Kölna je na zahtevo revije Spiegel dovolil vpogled v do zdaj tajni prepis pogovora med Sartrom in Baaderjem. Zdaj je tudi uradno potrjeno, da se sogovornika nista razumela. Nasprotno, francoski filozof je bil do skrajno levičarske teroristične skupine zelo kritičen in tega v pogovoru z njenim voditeljem ni skrival. Poskušal ga je celo prepričati, naj opusti(jo) boj: "Množice ... Ne odobravajo akcij, ki se jih je lotil RAF." Baader mu je oporekal, da z njimi simpatizira kar petina Nemcev. Sartre ga je zavrnil, češ da bi bile takšne nasilne akcije morda upravičene v Braziliji, ne pa v Nemčiji, kjer obstaja povsem drugačen tip proletariata. Baader: "Cilj procesa je konflikt ... V ofenzivi bo nemška levica obkoljena in izolirana. Uničena bo. To občutimo kot prikrajšanje pravic, kot uresničevanje izrednih zakonov v povezavi s prepovedjo zaposlovanja socialistov. Za Nemčijo se pripravljajo izredne razmere. Ofenzive v Nemčiji še nismo videli. Orodja kapitalistične moči se razmeram precej naravno prilagajajo. Politike razrednega sovražnika ..." Sartre: "Ne razumem povsem ... Politike razrednega sovražnika?" Baader: "Imajo dve liniji: stranko kapitala, reciva, znotraj okvira parlamentarne demokracije, in stranko šibkih reformistov ... Vidimo možnost odkritega drsenja v diktaturo. To so posebne razmere v Nemčiji. Ameriška politika odkrito uveljavlja takšno politiko." III. Zaprti voditelj Frakcije Rdeče armade in slavni Francoz niti za trenutek nista prišla skupaj. Srečanje, ki ga je bržčas spodbudila filozofova politična iskrenost, je minilo v zelo zadržanem vzdušju, piše Spiegel. Vsakič ko je Sartre začel pogovor o načelnih vprašanjih in hotel razpravljati o teoretskih izhodiščih nemške skrajne levice, se mu je Baader izognil. Očitno je tudi on napačno presodil sogovornika, saj ga je imel za simpatizerja in zaveznika. Namesto prijateljskega dialoga sta med možema zavladali hladno vzdušje in vedno daljša obdobja tišine. Baader ni prepričal Sartra, da so nasilje, atentati, umori, bančni ropi in ugrabitve legitimna oblika političnega boja za spremembo oblasti v demokratični republiki. Na drugi strani pa Sartru ni uspelo Baaderju dopovedati, da revolucionarni terorizem Frakcije Rdeče armade v javnosti dosega ravno nasprotne učinke in da Evropa ni Srednja Amerika, kjer je takšno nasilje, kot se je izrazil, postavljeno v drugačen kontekst. In ko je proti koncu srečanja Baader poskusil še s poslednjo idejo, češ da bi oborožene skupine levičarskih revolucionarjev začeli formirati tudi v Franciji, ga je Sartre zavrnil: "Ne verjamem, da bi bil terorizem dober za Francijo." Po eni uri sta se razšla. Jean-Paul Sartre je odšel razočaran, ker mu s svojim humanizmom ni uspelo prepričati enega od najbolj notoričnih evropskih teroristov, da se odreče nasilju kot sredstvu za doseganje političnih ciljev. Andreas Baader pa je čez nekaj let, očitno obupan zaradi spoznanja, da bo v ječi preživel preostanek življenja, naredil samomor v svoji celici. Poskus dialoga terorista in humanista je umrl, še preden bi se sploh lahko začel.