Izgubljeni hotel

Če boste šli kdaj slučajno v Montreux, se nastanite v hotelu, ki ima poseben šarm, mi je nekoč dejal Milan Resnik. Njegovo priporočilo je zadostovalo, da nisem niti razmišljal o kakšni drugi izbiri. Gospod Resnik, ki sem ga pred leti spoznal v Portorožu, je eden od tistih ljudi, za katere včasih v pogovornem jeziku pravimo, da jih "ne delajo več". Tudi takšnega hotela, v katerem sem bil po njegovi zaslugi, človek zlepa ne najde več. Grand Hotel Excelsior na obali ženevskega jezera je bil prav takšen, kakršen mora biti hotel s stoletno tradicijo: staromoden, škripajoč, malo zaprašen, s tistim značilnem vonjem po starih, pozabljenih časih aristokracije in premožne burgeoisie, meščanstva, ki je v 19. stoletju začelo krepiti srednji razred in omogočilo prevlado liberalnih, demokratičnih vrednot na evropskih tleh. Takšen hotel ni betonski blodnjak, kakršne so v 20. stoletju gradili po obalah Mediterana ali Jadrana. Ima povsem drugačno energijo, saj prihaja iz nekega drugega časa; krasijo ga dolgi hodniki z lesenim opažem in portretnimi slikami v masivnih okvirjih, visoki stropovi z replikami beneških lestencev, težke perzijske preproge na parketu, ki je od starosti tako potemnel, da je bilo nemogoče ugotoviti njegovo pravo barvo ali vrsto lesa. Takšen hotel ima še vedno nekoliko starinska stikala, interier v prostorni avli je v slogu biedermeierja, ki se najbolje ujema z duhom časa. Le velike porcelanaste vaze, na katerih se običajno nabira prah, njihov namen pa je večna uganka, izstopajo iz tega časovnega okvirja. Hotelska avla je bila prazna, ko sem stopil skozi vhod. Receptorka je bila zatopljena v branje ali pisanje, kdo bi vedel. Obstal sem sredi vhodnih vrat in s pogledom objel prostor, ki je izžareval oslabljeno energijo nekega drugega časa. Ko so Excelsior kmalu zatem "obnovili", je magija spominov in tradicije izpuhtela. Prekrili so jo tapison, univerzalni minimalizem, ki brutalno uveja totalitarizem ene in edine arhitakture ter omniprezentne klimatske prezračevalne naprave, zaradi katerih ima zrak takšen vonj kot v laboratoriju. Najbrž sem ujel še zadnje ostanke izgubljenega časa. Kot da bi na svoj način podoživljal Prousta, njegove občutke in občutenje. Zato sem kar stal tam na začetku hotelske avle; očaran nad prizorom sem se prepustil nekakšni ganjenosti, ki me je nenadoma obšla. Verjetno sem bil videti rahlo čudaški, ko sem oblečen v napol moker trenčkot strmel v prostor pred seboj. Oko se je ravno ustavilo ob velikih kristalnih pepelnikih, samevajočih na nizkih mizicah iz temnega lesa, ki so jih obkrožali udobni fotelji in zofe v slogu biedermeierja, ko sem se zdrznil ob glasu, ki je prihajal iz receptorkine smeri: Bienvenue, Monsieur! Dobrodošli v preteklosti. I. Prizor iz Excelsiorja mi je ostal živo pred očmi. Vedel sem, da se ne bo nikoli več ponovil. Hotel bodo kmalu prenovili, spremenili, prezidali, prezračili, prebelili in potem v njem ne bo ostalo nič več tistega izgubljenega časa. Vsakič ko se spomnim na tistih nekaj dni, ki sem jih preživel na švicarski rivieri, se zahvaljujem človeku, ki mi je priporočil hotel, v katerem sem lahko vsaj malo podoživljal spomine in ostaneke nekega drugega obdobja in njegovih sopotnikov. Najbrž ni nobeno naključje, da sem gospoda Resnika spoznal prav tako v hotelu, njegova zgodba pa si – tako kot impresije iz starega hotela Excelsior – zasluži nekaj besed, preden nadaljujem svoje potovanje proti Ženevi. Gospoda Resnika sem srečal v nekdanjem Grand Hotelu Palace v Portorožu. V avli recepcije se mi je približal gospod poznih srednjih let in me prijazno vprašal, kako sem zadovoljen z bivanjem v hotelu. Zaprlo mi je sapo. Da te na Obali, kjer se turizem že dvajset let poskuša otresti zapuščine socializma in ne nazadnje tudi kompleksa sindikalnega turizma, ogovori profesionalni hotel manager, je v Sloveniji skorajda civilizacijski šok. Povedal sem mu za pokvarjeno ročico v kabini za prhanje in gospod Resnik je z nasmeškom odvrnil, da bodo neljubo napako takoj odpravili. Potem je me povabil na kavo in tako sem se imel priložnost seznaniti z njim. Kot tisoče drugih Slovencev, ki so jih politične in predvsem ekonomske razmere pred petdesetimi leti – ironija usode je, da se zgodovina očitno res ponavlja – prepričale, da je treba pobegniti iz podalpske umobolnice, je tudi Milan Resnik pri sedemnajstih letih zapustil Jugoslavijo. Odločil se je, da bo svoje poklicno življenje posvetil hotelirstvu, področju, o katerem velika večina naših "turističnih delavcev" nikoli ni imela pojma. Gospod Resnik se je izobraževal v hotelih, restavracijah in kuhinjah Biaritza, Londona, Locarna, New Yorka in švicarskih mest, zlasti v Montreuxu ob Ženevsem jezeru, kjer se je tudi poročil, ustalil in si ustvaril družino. Skoraj desetletje je bil dirketor prestižnega hotela Reids Palace na Madeiri. Med obiskom švicarskih hotelov, kjer so iskali navdih ter izkušnje za rekonstrukcijo in oživitev starega portoroškega hotela Palace, je na gospoda Resnika naletela uprava koprskega Istrabenza in ga, navdušena nad njegovimi referencami, povabila v Slovenijo, da bi jim svetoval pri zahtevnem projektu prenove starega Palacea. Gospod Resnik je ponudbo sprejel. Ko sva se pozneje, po srečanju v Portorožu, še nekajkrat dobila v Ljubljani, mi je povedal, kako klavrno se je končalo sodelovanje z družbo, ki ga je najela, da bi ji svetoval in pomagal. V resnici jim ni mogel veliko koristiti, saj so ga onemogočili, še preden bi lahko začel zares delati. Zaradi vsega tega se mi je zdel precej razočaran. Spoštoval sem njegovo odločitev, da bo vseeno ostal v Sloveniji. Poskušal sem mu razložiti težavo negativne selekcije, slovenske mentalitete v turizmu in tudi siceršnjih posledic petdesetletnega propadanja turistične industrije. Predvsem pa se morate zavedati, da ste imeli okoli sebe že od vsega začetka sovražnike, sem mu rekel. Zgodba, ki je nedvomno tragična, je hkrati tudi značilna za naše kraje. Človek z najvišjimi referencami na področju hotelirstva je padel v okolje, ki ne prenese sprememb. II. O naših ljudeh, ki so zaradi osebnih, političnih ali socialno-ekonomskih razlogov emigrirali iz domovine, razmišljam skoraj vsakič, ko potujem po Evropi. Če grem k sestri v Berlin, pritrjujem njeni odločitvi, ki jo je sprejela pred štirimi leti – da se izseli iz države, ki je počasi, a zanesljivo začela propadati na vseh področjih. Toda takrat so bile razmere v Sloveniji vsaj na videz še vseeno razmeroma stabilne in nikomur se ni sanjalo, da nas čaka katastrofa. Izseljevanje iz države je statistični podatek, ki človeka pretirano ne vznemirja, dokler se intimno ne sooči z njim. Najprej čustveno. Včasih ni lahko. Toda potem pride razumski del, ki stvari postavi na svoje mesto. Vseeno so razdalje v Evropi tako majhne, da je danes katero koli mesto na naši celini praktično dosegljivo v nekaj urah. Drugače je z izseljevanjem na druge kontinente, predvsem Severno Ameriko ter Azijo in Oceanijo (Avstralija, Nova Zelandija). Tja se izseljuje vedno več (mladih) ljudi. Ob misli, da je z njihovim odhodom lahko izgubljena cela generacija, bi se moral nekdo v tej državi pošteno zamisliti. Pa se očitno ne. Očitno jim je vseeno. Najlažje je vladati tihim, ponižnim in sklonjenim državljanom. Nergači naj se kar izselijo. V zadnji komunistični državi v Evropi se matric političnega vodenja in kadrovanja niti ne skriva več. Ugrabljena država in zasužnjeni državljani. Ljudje so se v nekem trenutku sicer začeli prebujati in se za kratek čas tudi uprli, toda njihov glas je počasi preglasila tišina brezbrižnosti, oportunizma in apatije. Ni mi vseeno. Nikoli mi ni bilo. Vedno sem poskušal delovati v skladu s svojim prepričanjem in načeli. Če sem se kdaj zmotil, sem to brez težav tudi priznal. Toda danes, prav zdaj, ko sedim za pisalno mizo, gledam skozi okno v nizke sive deževne oblake in pišem esej o nekem potovanju, se mi vse skupaj ustavlja. Hotel, s katerim sem začel zgodbo, se podira pred menoj kot navidezna konstrukcija neke podobe, ki sem si jo ustvaril, vendar v resnici ne obstaja. Biedermajer, preproge, lestenci, cigare, konjak ali enakomerno tiktakanje velike stenske ure v avli so le moja domišljija, kulisa, če hočete, s katero poskušam zakriti dejstvo, da so pred menoj gole stene, beton in prazen prostor. Živim v navidezni resničnosti, da je okoli mene normalno okolje, normalna država z normalnimi voditelji. Državljani smo ujetniki kolektivne psihoze, da v resnici ni tako hudo in da bo kmalu bolje. Najtežje je ljudem vzeti iluzije. Skoraj tako kot upanje. III. Včasih se ti svet ustavi. Obstaneš in v tistem trenutku na tem svetu ali v tvojem življenju ni ničesar več samoumevnega. Takrat nastopi čas za razmislek. Morda se to zgodi z določenim namenom, ne vem. Na pot sem se podal brez jasnega cilja. Morda je bila to napaka. Ampak kako naj bi to vedel na začetku? Mar ni smisel tudi pot, vse tisto, kar spoznavaš na njej? Če odmislim azijske filozofije in poskušam ostati evropski racionalist, potem sem vseeno prišel do prvega sklepa, ki bo zaznamoval moje prihodnje dojemanje ljudi, dogodkov in prostora. Čutim, da ne morem spremeniti ničesar razen samega sebe. Ljudje imajo pravico, da so takšni, kakršni so. Ne morem in ne smem jih spreminjati. To velja tako za zasebno sfero kot tudi za širši, družbeni prostor. Pritožuje in protestira tako ali tako le skromna manjšina. To smo mi, nergači, kritiki in ciniki. Nikoli nam ni nič prav. Večina ljudi je zadovoljna s svojo državo, okoljem in predvsem svojim življenjem, bi lahko sklepali iz njihovih odzivov, vedenja in življenjskih nazorov. Če mislijo, da si ne zaslužijo nič boljšega, jim ne smemo ničesar očitati. Naj imajo, kar imajo in kar si konec koncev tudi zaslužijo. Poslušam dež, kako se zliva na balkon. Dež vedno pomirja. Včasih tako zelo, da postanem zaspan in bi, če bi se ulegel, v trenutku zadremal. Današnji dež ne bo spral vse umazanije, ki se je nabrala v zadnjih mesecih in letih. Da bi jo odplaknilo, bi potrebovali orjaški val, cunami. Japonci bi mu rekli tembacu, božja kazen. Zunaj lije kot iz škafa. Če zaprem oči, slišim samo še težke dežne kaplje, kako tolčejo po ograji, balkonu in steklu. Nenadoma šum začne naraščati, voda se curkoma zliva skupaj, postaja kot nekakšen slap, ki teče pred mano, za mano in ob meni. V daljavi zagrmi, skozi rahlo priprta balkonska vrata v sobo udari piš hladnega zraka. Čutim, da se skorajda prozorna zavesa zaziba. Še vedno imam zaprte oči, vendar sem zdaj drugje. Če bi odprl oči, ne bi bil več tu, kje sem zdaj – sedeč za pisalno mizo, s komolci na njej, s prsti pripravljenimi za tipkanje. A če bi odprl oči, ne bi bil niti tam, ker sem prvič doživljal takšne občutke. V lično opremljeni sobi hotela Excelsior, ravno tako za mizo, s pogledom proti oknu, obrnjenemu na zahod, na Quai des Fleurs, sprehajalno pot tik ob obali, sedeč z zaprtimi očmi, poslušajoč škrebljanje dežnih kapelj in oddaljeno grmenje, ki vsake toliko zadoni nekje nad jezerom. (konec prihodnjič)