Jakobova lestev

Ostal sem sam na obali iz bele mivke. Na drugi strani se je začenjal tropski pragozd, iz katerega so prihajali čudni zvoki in vrišč neznanih živali. Kdaj natančno se je vame pretihotapil virus, ne vem. Morda se je zgodilo sredi dneva, ko je bilo sonce v zenitu. Ne vem, koliko dolgo sem hodil po obali, niti o čem sem razmišljal. Čas se je ustavil. Naenkrat. Ni bilo več preteklosti niti prihodnosti. Samo trenutek, ki ga doživljam; sipka mivka, ki se narahlo udira pod podplati, in motna sled za menoj. Nikogar ne pogrešam, o nikomer ne sanjarim, vse fantazme so se razkadile v vročičnem zraku. Samo sedanjost, samo tukaj in zdaj. Nikjer nisem doma. Sam sem. Sam sredi samot, sam na obali morja neznanega imena. Nikogar nimam, ki bi mi v tem trenutku nekaj pomenil. Razdalje med njimi in menoj so prevelike, da bi do mene segla podoba nekoga, ki ga imam rad ali ki ga ljubim. Lebdim v drugem vesolju, ki se ga končno zavedam; razumem ga, objemam ga, spoštujem ga. Ljudje smo samo drobne kaplje v njegovem prostranstvu, skoraj Nič. Nenavadna sproščenost se me loteva. Ko me zagrabi na potrebo, slečem kopalke in samo počepnem na plaži. Potem zakopljem tisto, kar sem spustil na belo mivko. Skočim v morje, da se očistim in ob tem začutim občutek svobode, ki je ne morem obvladovati. Če bi tukaj ostal nekaj tednov ali mesecev, bi se povsem zlil z okoljem. Okoli bi hodil nag, spal bi pod palmo, jedel sadje, ribe in rake. In ko bi se nekega dne pred mojim nosom izkrcali turisti v bermuda hlačah in havajskih srajcah, bi me to tako vznemirilo, da bi postal agresiven, saj bi branil svojo zemljo pred invazijo tujcev. Svojo zemljo? Mojo zemljo? Vedno znova si nekaj lastimo … Obvladovanje nepremičnin in predmetov nas determinira. Frommova alegorična alternativa biti ali imeti je v bistvu lažna. Hočemo predvsem imeti. Človek je genetsko pogojen z lastniškim kompleksom. I. Ribiči so se popoldne vrnili in pekli smo ribe, škampe in zelenjavo. Hrana mi je teknila, bila je izvrstna, toda prejšnji občutki so izginili. Spet sem v srajci in kratkih hlačah, v svojem zunanjem telesu, v oklepu civilizacije, ki me zdaj ne bo več zlepa izpustila iz svojih krempljev, saj se hrani z mojo energijo, krvjo in mislimi, ki jih prebere, še preden so izrečene. Spet sem eden izmed vojakov civilizacije, pripravljen ubijati z besedami, dejanji in hotenjem. Ko se bom vrnil, bom moral igrati vlogo, ki mi je dana in ki jo igram vse življenje ... Tako sem razmišljal pred skoraj tremi leti in se potem vrnil domov drugačen, četudi tega nisem takoj opazil. Začel sem se zavedati, kaj se dogaja okoli mene. Spremembe so boleče. Človek pade v nekakšno katatonično stanje, ki lahko traja več dni. Imel sem neznansko srečo, da sem zbolel le za kratek čas. Telo se namreč odzove na doživetje, ki je izrazito duhovne, metafizične narave. V filozofskem jeziku bi dejali, da gre za stik človeka s transcendenco. Tisto, kar se je meni dogajalo skoraj 48 ur, je bil silovit odpor telesa na to spremembo; ko sem se zvečer vrnil v hotel, se mi je začelo vrteti, postalo mi je vroče, takoj zatem me je zeblo. V trebuhu sem začutil bolečino. Ni minilo pol ure, ko sem imel drisko. Spil sem pol litra džina in zlezel v posteljo. Nenadoma sem postal silno utrujen. Spal sem 12 ur in ko sem se prebudil, nisem imel pojma, kje sem. Dehidriran in izčrpan od nečesa, kar je vsaj fiziološko spominjalo na mrzlico, sem gledal v stilsko opremljeno, a vseeno precej asketsko sobo, sredi katere je stala postelja, v njej pa jaz, pokrit z rjuho. Nad menoj, pod stropom, so komaj slišno krožile elise ventilatorja. Njihovo enakomerno delovanje je v sobo vnašalo stabilnost. II. Na svojo duhovno izkušnjo, ki se ji je telo v nekem trenutku silovito uprlo, sem se spomnil vsakič, ko me je stres prignal do roba zdržljivosti; ko sem se oklepal nečesa ali nekoga, četudi mi je bilo jasno, da sem z mislimi drugje in da si v resnici tega ne želim. A običajno nas šele telesna bolečina pripelje do premika v procesu spoznavanja samega sebe. Pred skoraj tremi leti sem potreboval dva dneva ležanja v hotelski sobi, da se mi je odpor do dotedanjega načina življenja fizično manifestiral skozi želodec. Med trenutki, ko so želodčni krči popustili in so bili zame obdobje blaženosti, sem si rekel, da se ne nameravam več pretvarjati in igrati nekakšne vloge, ki sem jo doslej privzemal kot nekaj samoumevnega in brezpogojnega. Zakaj bi jo moral, kaj imam od tega? Spremenil sem se. Ko sem potem v prihodnjih mesecih doživljal marsikaj, kar bi me nekoč spravilo v zelo intenzivna čustvena stanja, sem vse skupaj prenašal skorajda stoično. Bolečina ni bila telesna, zato sem jo jemal kot nekakšno neizogibno breme, ki mi ga je naložilo življenje. Obenem pa sem ves čas, odkar sem začutil silno razpoko med obema svetovoma, potihoma upal, da se bo zgodilo nekaj, kar me bo za vedno postavilo na eno ali drugo stran; da bom ali znova našel svoj mir in srečo v svetu, v katerega sem se rodil, ali se bom vrnil nekam, kjer bom sebe in svojo okolico – kot bi dejal William Blake – skozi vrata zaznave doživljal takšna, kakršna sva v resnici: neskončna. Pred enim tednom se mi je ponovilo doživetje izpred nekaj let, le da tokrat nisem bil turist v eksotični deželi. Zjutraj sem se zbudil z mišičnim krčem v predelu vratu, ki je čez dan nekoliko popustil, vendar je bil vrat že naslednje jutro razbolen, da sem komaj še premikal glavo. "Heksenšus" je nenadna in ostra bolečina v vratu ali zgornjem predelu hrbta, ki lahko postane neznosna. Uradna medicina se proti "heksenšusu", ki se ga razlaga predvsem skozi nepravilno motoriko, prepih in druge zunanje, fizikalne dejavnike, bojuje z močnimi analgetiki, v skrajnem primeru pa tudi z injekcijami. Ker sem bil naslednji dan, ko me je "usekalo" v vratu, gost okrogle mize Novinarstvo in socialna omrežja v tujini, sem skoraj polovico dneva zaradi zatopljenosti v druge stvari preprosto pozabil na bolečino v vratu. Zato pa je bila toliko hujša tortura vožnja domov. Naslednje jutro sem komaj še dvignil glavo. Moral sem si pomagati z rokami. Bolečine so bile takšne, da jih ne morem opisati. V nekem trenutku sem skozi njih začutil nekakšno mazohistično zadovoljstvo; glava in telo sta se začela ločevati. Vrat kot njun povezovalni del je odpovedoval poslušnost. Prispodoba je skorajda biblična in bi jo lahko umestili v zgodbo o Jakobovi lestvi iz Geneze, prve Mojzesove knjige, ki nosi sporočilo o tistem, kar je onkraj (tj. onostranstvo). Wittgenstein bi dejal, da gre za doživetje mističnega, kajti tisto, kar je onstran, je mistično. Človek se mora povzpeti (više), da bi videl onkraj, bi ga lahko parafrazirali, da bi simbolika Jakobove lestve postala dojemljivejša. Ali pa občutljivejša, če mislimo na fizično bolečino. Na lestev, ki se pojavi v Jakobovih sanjah v prispodobi stopnic, ki so bile "postavljene na zemljo, vrh pa jim je segal do neba. In po njih so Božji angeli hodili gor in dol" (1 Mz 28, 12), sem mislil tretji dan svojega doživetja boleče ločitve glave in vratu, ko sem ležal na masažni mizi svojega prijatelja kiropraktika in mojstra tradicionalne kitajske medicine. Njegov delovni prostor je v prvem nadstropju starega meščanskega stanovanju v središču Ljubljane, kamor vodijo – stopnice. Ko sem naposled legel na masažno mizo, sem s pogledom ošvrknil ilustracije človeškega telesa, ki so visele na steni; mišice, kite, kosti, živci in med njimi energetske poti (meridiani), po katerih se pretakata jin in jang. Bolezen, mi govori kiropraktik, je posledica porušenega ravnovesja v telesu. Telo se mora znova uravnotežiti. III. Ležim na trebuhu in zastokam vsakič, ko prsti kiropraktika zadenejo bolečo točko. Alternativa bolečinam so droge v obliki močnih analgetikov, ki jih ponuja moderna medicina. Tablete so imanentne zahodnjaškemu pogledu na življenje in bolečino; omamljanje in beg pred resničnostjo sta samoumevna, navidezna resničnost postaja realnost. Pred takšnim svetom sem pobegnil že pred leti; odrekel sem se mu za vedno na tistem tropskem otoku in ga potem kot strup izločil iz telesa. To, kar me je doletelo zdaj, je neprimerljivo težja preizkušnja, ki bi se lahko končala tudi kot možganska kap. Vsak dan se dogaja, da zaradi nje umirajo mladi ljudje. Včasih je celo uradna diagnoza "izgorelost". Z drugimi besedami, človeka umori kar sistem sam. Okolje, če hočete. Obstaja sijajna prispodoba, ki govori o navezanosti, bolečini življenja in umiranju, film Jacob's Ladder (Jakobova lestev groze), na katerega sem se spomnil, ko sem ležal na kiropraktikovi mizi. Jakobove neznosne bolečine v hrbtu, zaradi katerih se znajde med življenjem in smrtjo, so kot predpriprava na purgatorij, v katerem se mora človek očistiti, če želi naprej v višje stanje zavesti, torej v prostor onstran tega sveta. S tem se ukvarja zenbudizem, o tem je pisal tudi pozabljeni srednjeveški mistik, teolog in filozof Meister Eckart, učenec racionalista Tomaža Akvinskega. Pekel, ki ga vidi Jakob okoli sebe – filmska zgodba je postavljena v socialno deprimirani, umazani in odtujeni New York na začetku sedemdesetih let prejšnjega stoletja – in demonične prikazni, ki ga ogrožajo, gredo mirno vštric z našo sedanjostjo, v kateri je vsak dan več norcev in psihopatov. Senzibilnost je v takšnem infernu bolj kot blagoslov prekletstvo, saj človeka negativne energije, jeza, sovraštvo in primitivizem dobesedno stiskajo pod seboj. Pod to neznosno težo najprej klone vrat, zato je "heksenšus", ki me je skoraj paraliziral, treba interpretirati tudi kot posledico vedno večjega pritiska naše družbene stvarnosti. Četudi se človek poskuša umakniti in zaščititi pred norostjo, ga psihotično vzdušje počasi stiska ob tla. Telo v nekem trenutku ne zdrži več. Po najnovejših raziskavah ima že tretjina Slovencev tako resne duševne težave, da so na robu svojih živcev. Človek se mora osvoboditi strahov, spominov in vsega tistega, zaradi česar se oklepa življenja, govori Meister Eckart skozi usta Jakobovega kiropraktika. Če je pekel sinonim za bolečino, potem je pot do osvoboditve le skozi dokončno očiščenje, telesno in duhovno. V modernem jeziku to pomeni vojno napoved stresu. Če je to popolna sprememba življenjskih vzorcev, vedenja ali celo okolja, potem moramo biti pripravljeni tudi nanjo. Vztrajanje pri dosedanjih vzorcih razmišljanja in vedenja zanesljivo vodi naravnost v – pekel.