John, Nikita in Fidel

V teh dneh oktobra, ko je predsedniška kampanja na vrhuncu, mineva pol stoletja od kubanske raketne krize, zaradi katere bi se skoraj začela tretja svetovna vojna, ki bi bila jedrska vojna. V njej bi, je pred kratkim zapisal harvardski profesor Graham Allison, umrlo sto milijonov Američanov, nekaj minut pozneje pa še vsaj sto milijonov Rusov. Soočenje med Združenimi državami in Sovjetsko zvezo zaradi jedrskih raket na Kubi, ki se je stopnjevalo konec oktobra 1962, predstavlja enega najizrazitejših mejnikov hladne vojne. Nikoli prej niti pozneje med 45 let trajajočo ideološko blokovsko razdelitvijo sveta si kapitalistični Zahod in socialistični Vzhod nista tako neposredno gledala iz oči v oči. V tistih oktobrskih dneh so Američani okoli Kube v mednarodnih vodah izvajali karanteno, s katero so ob rahlo majavih mednarodnopravnih argumentih nadzorovali vse ladje, ki so plule proti otoku ali iz njega. Na Kubo so namreč nekaj tednov prej sovjetske ladje skrivoma pripeljale več deset balističnih raket srednjega dosega z jedrskimi glavami, ki so bile usmerjene naravnost proti sto milj oddaljenim Združenim državam. Do tistega trenutka Američani sploh še niso bili soočeni s takšno nevarnostjo, kajti Sovjetska zveza je premogla le dvajset medcelinskih balističnih raket, s katerimi je iz svojega ozemlja dosegla katerokoli točko na zahodni polobli, torej tudi mesta v Združenih državah. I. Predstavljajte si šok, ki je 14. oktobra pretresel analitike centralne obveščevalne službe CIA med pregledovanjem fotografij, posnetih z vohunskim letalom U-2; kar 928 slik je dokazovalo, da Sovjeti v San Cristobalu gradijo raketno oporišče. Na fotografijah so bile vidne rakete srednjega dosega, s katerimi bi lahko zadeli Washington. O ruskih jedrskih raketah na Kubi je svetovalec za nacionalno varnost naslednje jutro poročal predsedniku. Sestanek, ki se je 15. oktobra zgodaj zjutraj odvijal v Beli hiši, je bil napet, čustven in predvsem kaotičen. Združene države namreč nikoli niso računale na možnost, da bi jim Rusi privlekli jedrske rakete tako rekoč na predpražnik. Vojska je zagovarjala takojšni odgovor, bodisi v silovitih letalskih napadih na gradbišča, kajti če jih ne bodo pravočasno onesposobili, bo prepozno, bodisi v invaziji na otok. Da imajo jedrsko orožje, so dali vedeti tudi Kubanci. V tistih dneh je bila njihova retorika izredno agresivna in odločna. Njihov predsednik je v Združenih narodih grozil tistemu, ki bi si drznil napasti Kubo, z odgovorom v obliki najstrašnejšega orožja. Nič manj fanatičen ni bil Ernesto Che Guevara, ki je vpil, da bo napad na Kubo pripeljal do jedrske vojne, v kateri bodo imperialisti zanesljivo poraženi. Vzrok za paranojo, ki je zajela kubansko oblast in se ji ni mogel upreti niti El Comandante, je bila politika Združenih držav do Kube; vse od padca Batiste so v Beli hiši dajali Castru vedeti, da je samo vprašanje časa, kdaj ga bodo spravili z oblasti. V začetku šestdesetih, ko je na oblast prišel demokrat Kennedy, se je pritisk še povečal, in Castro je bil prepričan, da bodo Američani izvedli invazijo na otok. Prašičji zaliv, ki se je sicer ponesrečil, ga je v tej veri samo okrepil. Rusi so izkoristili priložnost in predvsem trenutek, zato je bila njihova ponudba o namestitivi jedrskih raket za Kubance sprejemljiva, čeprav niso bili vsi navdušeni nad njo. Castro še najmanj. Po slikovnih dokazih o nameščanju raket na severu in zahodu Kube so v Beli hiši razpravljali o različnih možnostih odgovora. Na koncu je prevladala ocena, da je treba dati prednost političnemu in diplomatskemu reševanju težave. Sovjeti so ameriški pomorski blokadi Kube, razumljivo, nasprotovali in zatrjevali, da je ne bodo upoštevali. II. Zaostrovanje je svoj vrhunec doseglo 27. oktobra 1962. Direktor ameriškega arhiva nacionalne varnosti je že pred desetimi leti priznal, da je bil tega dne svet najbližje jedrski vojni in s tem tudi uničenju. Takrat so namreč ameriške vojaške ladje blizu Kube opazile sovjetsko podmornico, ki se je približevala črti karantene, in nanjo spustile opozorilne globinske bombe, ne vedoč, da nosi na krovu jedrska torpeda. Podpornica že več dni ni imela stikov z Moskvo, zato njen poveljnik sploh ni vedel, kaj se dogaja. Ko so se zaslišale eksplozije, je mislil, da se je začela vojna. Bil je na koncu z živci, zato je ukazal, naj pripravijo torpeda za izstrelitev. A ker je šlo za jedrsko orožje, je po protokolu za izstrelitev potreboval soglasje drugega oficirja in politkomisarja. Drugi oficir Vasilij Arhipov se je temu uprl, zato so izstrelitev preklicali. Podmornica se je bila prisiljena dvigniti na površje. Vasilij Arhipov je rešil svet. Kogar zanima poglobljena študija dogodkov, ki so pred petdesetimi leti svet pripeljali do roba jedrske vojne, toplo priporočam knjigo Michel Dobbs: One Minute to Midnight – Kennedy, Khrushchev, and Castro on the Brink of Nuclear War, Alfred A. Knopf, New York, 2008. V njej so kronološko popisane vojaške aktivnosti obeh velesil, ki bi se znašli v spopadu svetopisemskih razsežnosti, če ne bi v Beli hiši in Kremlju sedela moška, pri katerih so bili ves čas v ospredju zmernost, razum in občutek odgovornosti. Hruščova je zaznamovala druga svetovna vojna, ki jo je kot politkomisar travmatično doživljal v Stalingradu in – za razliko do večine moskovskih partijskih funkcionarjev, ki so grozote vojne skupaj s Stalinom opazovali z varne razdalje, oboroženi z vodko in kaviarjem – zaradi katere je bil po diktatorjevi smrti sposoben demistificirati dolga leta njegovega terorja. Kljub občutku okorelosti in grobosti je bil Hruščov za sovjetske razmere skoraj liberalec, kar ga je dve leti po uspešni rešitvi kubanske raketne krize stalo politične kariere. Iz ozadja je namreč posegla dolga roka politbiroja in ga zamenjala s precej tršim Leonidom Brežnjevom, ki je vsaj navzven deloval uglajeno, bonvivansko, skoraj kot Tito, v resnici pa je bil neprimerno bolj surov od svojega predhodnika (in proti koncu življenja je Brežnjev zapadel v kult osebnosti). Ves ta čas je Nikita Hruščov živel v izolaciji svoje primoskovske dače in trpel zaradi depresije in melahnolije. Ko je 11. septembra 1971 umrl, so oblasti zaprle vse dostope do pokopališča in s tem preprečile javnosti, da bi se mu poklonila. Na drugi strani ideološke zavese je stal John Fitzgerald Kennedy, fotogeničen, javnosti všečen, a hkrati vse prej kot moralno neoporečen ameriški predsednik, ki se je s Kubo zapletel že takoj na začetku svojega mandata, ko je ukazal operacijo Prašičji zaliv. Naivnost ali nesposobnost, so se spraševali v Moskvi, ko so analizirali vojaško polomijo, ki se je končala v 48 urah. Pol leta pozneje, novembra 1961, se je JFK spet obregnil ob Kubo in sprožil serijo tajnih operacij, imenovano Mungo. Bela hiša je šla pod Kennedyji celo tako daleč, da so načrtovali ponižujočo zastrupitev Fidela Castra s talijem, zaradi česar naj bi izgubil svojo legendarno brado. Operacija Mungo se je slabo končala, Američani so vanjo nepremišljeno vpletli floridsko mafijo. Pozneje, ob atentatu v Dallasu, so se pojavila ugibanja, da bi se JFK-ju lahko cosa nostra maščevala, ker jo je na Kubi hinavsko pustil na cedilu. III. Kennedy je iz kubanske raketne krize sicer izšel kot zmagovalec, vendar bolj v očeh domače in svetovne javnosti, medtem ko si je nakopal hudo zamero vojske, saj mu nekateri generali niso mogli oprostiti obnašanja, ki je bilo za njihove pojme premehko in do Rusov premalo odločno. Tudi Hruščov je bil deležen očitkov partijskih trdorokcev, češ da ga je Kennedy ponižal in da je imel na Kubi enkratno priložnost, ki pa jo je nepremišljeno zapravil. Hruščova so zaradi vsega tega partijski trdorokci odstavili dve leti po dogodkih na Kubi, medtem ko je imel Kennedy pred sabo polovico manj političnega in siceršnjega življenja. V Dallasu je 22. novembra 1963, leto dni po formalnem koncu kubanske raketne krize, padel pod streli ostrostrelcev, ki so bili najverjetne organizirani v zaroti, o kateri bi lahko že naslednje leto izvedeli kaj več, saj se izteče petdesetletni moratorij, ki v Združenih državah velja za arhiviranje zaupnih dokumentov. Toda v primeru JFK-ja je ameriška administracija podaljšala rok še za 25 let, kar pomeni, da bodo arhiv javnosti odprli šele leta 2038. Takrat bo zanesljivo v večnih loviščih tudi tretji protagonost kubanske raketne krize, večni in neuničljivi revolucionar Fidel.