Konec BRICKS-manije

Julijsko srečanje je namenjeno analizi trga dela in finančnega stanja sveta. Nanj so bili prvič v zgodovini povabljeni tudi sindikalni predstavniki, da bi voditeljem daleč od vsakodnevnega politikanstva in populizma – ki sta zančilna za sterilno (ne)sodelovanje med sindikalisti in politiki na državni ravni – pomagali pri iskanju konsenzualnih rešitev za gospodarski razvoj prihodnosti. Socialna bomba brezposelnosti bo letos po podatkih angleškega tednika The Economist dosegla številko 200 miljonov ljudi, od katerih skoraj polovica živi v gospodarsko najrazvitejših državah. Na finančnem področju pa se bodo delegati pogovarjali o davčnih prevarah oziroma o nujno potrebnem fiskalnem nadzoru multinacionalnih koncernov, ki že dlje časa ne odgovarjajo več nobeni zakonodaji, ker živijo v "fiktivnem" prostoru globalnega trga. Multinacionalne korporacije tako industrijiskega kot bančnega izvora vsak dan premikajo na stotine miljard evrov, globoko vplivajo na stabilnost lokalnih oblasti in povzročajo napetosti v mednarodnem sistemu, ki jih je zelo težko usmerjati zaradi stvarnega pomanjkanja primernih naddržavnih pravnih sredstev.

Vendar še bolj simbolično se je politični vrh v Moskvi odprl s panelom, na katerem so sodelovale tako imenovane države BRICS-a, Brazilija, Rusija, Indija, Južna Afrika in Kitajska. Dolga leta smo lahko slišali, kako so države BRICS-a pomembne, kako njihova gospodarstva rastejo, kako predstavljajo trge prihodnosti, na katere se moramo vsi čim prej osredotočiti, in kako bodo v kratkem postale politično vodilne sile z lastnim stalnim sedežem v Varnostnem svetu OZN-a. Še slovenski državni zbor je pred dobrim letom in pol neskončno filozofiral o omenjenih državah in skušal prepričati ministra za zunanje zadeve o nujnosti odprtja diplomatskih predstavništev v prestolnicah BRICS-a, v katerih naši veleposlaniki v resnici delajo že dolga leta. "BRICS-manija" je vladala celo desetletje, a zdaj se resnica končno kaže na obzorju: heterogena skupnost držav nikoli ni bila enotna ali dejansko predstavljala koherentne skupine. Rusija ne more iz svoje zgodovinske kože in zato bo sama sebe vedno videla kot velesilo, ki ne potrebuje drugih. Indija raste osredotočena na notranje težave, ki izhajajo iz stalnega iskanja ravnovesja različnih kultur in je podrejna Združenim državam Amerike, ki jo uporabljajo kot azijisko protiutež Kitajski. Peking uporablja neformalna zavezništva samo zato, da lahko nemoteno raste in nadzoruje druge tekmece, Južna Afrika je preveč oddaljena od tokov prave mednarodne dinamike, Brazilija pa počasi postaja talec lastnoročno izdelanega socialnega modela, imenovanega lulizem, ki zadnje mesce povzroča ogromno preglavic predsednici Dilmi Rousseff. Ko ji je 1. januarja 2011 Lula da Silva predal posle, je od nove predsednice želel le, da ne bi uničila brazilskih sanj in mu dala možnost za ponovno kandidaturo leta 2014, ampak zadeve gredo v drugačno smer. Protestniki na cestah opozarjajo na korupcijo ter na vedno večje težave, ki izhajajo iz umetne gospodarske rasti in mednarodnih težav, ki jih občuti tudi velika južnoameriška država. Po podatkih OECD-ja naj bi države BRICS-a predstavljale 25 odstotkov svetovnega BDP-ja, 15 odstotkov svetovnih trgovinskih tokov in 40 odstotkov državljanov planeta, vendar je v zadnjem letu omenjeno skupino držav zapustilo več kot 14 miljard dolarjev investicij, kar je v grobem tretjina investiranega tujega kapitala od leta 2005. ZDA sledijo politiki centralne banke Zvezne rezerve in denarja ne posojajo več z lahkoto. Na newyorški borzi je index Msci BRICS v zadnjem četrtletju izgubil 12 odstotkov vrednosti, valute Rusije, Indije in Kitajske pa dobre štiri odstotke, medtem ko je inflacija v Brazilji nenadzorovana. Mogoče se v Moskvi zadnjič v zgodovini BRICS-a države predstavljajo z določeno stopnjo pragmatične enotnosti. Vse kaže, da se bodo v kratkem začele reševati posamično, sploh če upoštevamo, da o velikih besedah o ustanovitvi skupne razvojne banke, ki so jih izrekli na srečanju v Durbanu marca, ni zaslediti nobenega konkretnega koraka. BRICS-manije bo kmalu konec.