Korejski Armageddon?

Lahko celo rečemo, da mednarodna napetost, ki se postopoma stopnjuje, potrjuje, da Kim Džong Un išče pomoč. Ustvarjanje napetosti, iskanje pozornosti, rožljanje z orožjem, nacionalistično napenjanje mišic in številne vojaške provokacije Pjongjanga so stalnice zadnjih let. Za propadajoč režim, ki je popolnoma izoliran od sveta, je to edini mogoč način za pridobitev mednarodne pomoči in zagotovitev lastnega obstoja. Pred skoraj dvajsetimi leti je ameriški predsednik Bill Clinton premleval o možnosti napada na območje razvoja nuklearnega orožja Jongbjon, ki ga zdaj Kim Džong Un želi spet aktivirati. Takrat je bil izdelan scenarij: 800.000 mrtvih na severnokorejski strani, 100.000 na strani ZDA. Očitno preveč tvegano. Težave so se rešile z izčrpavajočimi diplomatskimi sestanki, ki so leta 2007 pripeljali do zaprtja območja ter zagotovitve štiristomilijonske pomoči v obliki nafte in hrane. Mladi Kim Džong Un, na videz precej neroden, premalo voditeljski po postavi in z ničlo stopnjo medijske karizme, zelo verjetno potrebuje potrditev svoje voditeljske vloge v očeh vojaške elite in pred državljani izolirane komunistične republike. Zato je stopnja izsiljevanja tokrat precej višja in je sprožila verižno reakcijo mednarodne zgroženosti, istočasno pa dosegla načrtovan cilj: pozornost sveta je na Severni Koreji in notranji propagandni sistem ima končno material za podpihovanje nacionalizma. Zunanji sovražnik (ZDA) mora reagirati, in to dela primerno, ampak Pjongjang zadevo spretno preoblikuje in proda na notranjem trgu idejo o veliki mednarodni zaroti proti edinemu pravičnemu režimu na svetu. Severna Koreja je zadnji ostanek hladne vojne na zemlji in je del zgodovine, ki je že zahtevala sedemsto tisoč mrtvih. V petdesetih letih prejšnjega stoletja, ko je general MacArthur na čelu zavezniških sil že osvojil celotno Severno Korejo, bil pripravljen korakati do Pekinga in odvreči novo – po Hirošimi in Nagasakiju – atomsko bombo na azijsko celino, si je svet oddahnil ob podpisu premirja med dvema Korejama. Do danes je bil dogovor veljaven in spoštovan. Glede na dejstvo, da mirovna pogodba nikoli ni bila podpisana, ker tako Seul kot Pjongjang zagovarjata eno samo, enotno, zgodovinsko utemeljeno državo, smo zdaj, po preklicu premirja, spet uradno v vojni. Nihče v resnici ne želi spopada, vendar je tudi res, da bi severnokorejski režimi sprejel – tako kot jih je že v preteklosti – lokalne, izolirane spopade, da bi lahko kazal posnetke na državni televiziji in ob sklenitvi novega premirja spet objavljal novice o veliki zmagi oziroma učinkoviti obrambi ter tako krepil notranjo stabilnost. V takšnih scenarijih se skriva past: nihče ne sme dovoliti, da dogodki dobijo lastno življenje in da zadeve uidejo izpod nadzora. V tem primeru bi lahko izbruhnil resnični, večji regijski spopad z napadom azijskih oporišč Združenih držav Amerike. Balistične rakete v lasti severnokorejske vojske se da načeloma prestreči, ampak kakšna lahko tudi zadane cilj, kar ne bi bilo dobro. Kitajska, ki trenutno velja za pokroviteljsko silo Severne Koreje in iz katere prihaja največji del mednarodne pomoči, ter Rusija – nekdanji veliki brat Pjongjanga – sta že dali vedeti, da ne odobravata obnašanje male države. Japonska zahteva nujno spremembo ustave, ki bi omejila možnosti obrambe, ZDA pa pošiljajo okrepitve v Tihi ocean. Zelo verjetno bodo tudi tokrat hrana, gorivo, denar in preostale nujne dobrine zagotovili dodatna leta miru, se je pa treba zavedati, da bo prišel trenutek, v katerem vmesni člen med kapitalistično-komunistično Kitajsko in zahodno Južno Korejo ne bo več potreben ali bo preveč nestabilen. Takrat bo nujno imeti zelo dobro izdelan načrt, kako postopoma vključiti ta del sveta nazaj v mednarodno skupnost. Azija je celina, ki je od druge svetovne vojne do danes že dala največje število žrtev in vojn strateškega pomena. Ni treba nadaljevati "tradicije".