Metuljev učinek

V teh dneh, ko ideja združene Evrope, ki je otrok francosko-nemške sprave, praznuje abrahama, k nam prihaja Spielbergov Lincoln. Priče smo svojevrstnemu presečišču zgodovine in njenih obletnic. Američani so že drugič inavgurirali temnopoltega Baracka Obamo, čigar boter predsedniške kariere je z odpravo suženjstva pred 150 leti postal ravno Abraham Lincoln, ki je žrtvoval navidezni mir zaradi prepričanja, da je ideal republike preveč plemenit in pomemben, da bi jo ponižali s kompromisi. Združene države, ki se vseskozi soočajo s temeljnimi dilemami glede svojih svoboščin in državljanskih pravic – recimo s pravico do nošenja orožja, ki jo podeljuje II. amandma ustave¬ – premorejo politično elito, osnovano na meritokratičnih kriterijih in dosledno podvrženo spoštovanju vrednostnih temeljev. Ker jih imajo in častijo kot relikvijo, ki so jim jo v hrambo zaupali Founding Fathers. Vsakršen odmik od tega bazičnega koordinatnega sistema, v katerem deluje država, bi pomenil kaos. Evropa pa je s kaosom soočena že vse od francoske revolucije. Zato je kolosalni dosežek, da Nemci in Francozi danes praznujejo pol stoletja pomiritve in medsebojnega prijateljstva, ki sta ga s skupno molitvijo v katedrali v Reimsu leta 1963 simbolično začrtala De Gaulle in Adenauer; Francoz kot camusovski l'homme révolté, upornik, Nemec pa kot 87-letni antinacist, ki je veličastno končal svojo življenjsko pot in jo kronal s podvigom, ki je bil v prvi polovici 20. stoletja videti popolna utopija, če ne celo blaznost. I. Teorija kaosa pozna t. i. metuljev učinek. Če na enem koncu nelinearnega sistema pride do majhnega premika, se ta lahko v poznejši fazi izkaže v veliki spremembi. Čeprav je Edward Lorenz metuljev učinek odkril med teoretičnimi raziskavami vremenskih modelov, ga lahko apliciramo marsikam. Kamen, ki se zaradi erozije pravne države skotali po pobočju, zadane več drugih kamnov, ki sprožijo še več kamenja, dokler ne nastane plaz. Tedaj imamo opravka še z enim fenomenom, ki prav tako poskuša razložiti družbene procese: učinek snežne kepe. V bistvu gre za eno in isto spremembo, ki jo Chomsky lingvistično opredeljuje kot teorijo domin, pri čemer v ospredje postavlja predvsem grožnjo, zaradi katere naj bi prišlo do te spremembe. V jeziku politike se metuljev učinek, efekt snežne kepe ali teorija domin bistveno ne razlikujejo. Fizikalna sprememba v določeni družbi sproži retrogradne procese. Ključno pri interpretaciji je njen izvor – lahko je vsiljena ali spontana, pri čemer je treba upoštevati, da je tudi spontanost navidezna. Koliko uporov, revolucij in družbenih premikov se je začelo spontano? Noben. Vedno se pojavi casus belli, ki sproži plaz. Od tolerančnega praga množice je odvisno, kdaj bo počilo. In če zdaj ta teoretični model interpoliramo v dogajanje pri nas ter ga raztegnemo na daljši časovni kontinuum, potem je jasno, zakaj smo se znašli v položaju, ki ga Naomi Klein označuje kot stanje šoka. Revolt na slovenskih trgih in ulicah niti slučajno ni od včeraj. Nezadovoljstvo, frustracije in večletno poslabševanje življenjskega standarda večine prebivalstva so v neki točki, ki ji piloti pravijo point of no return, kulminirali v nekontroliranem izbruhu jeze. Pokrovko je odneslo z lonca. Na to, kar se je začelo dogajati pred dvema mesecema, smo nekateri opozarjali že dve leti. Na škandalozne, nikoli pravno sankcionirane pojave v gospodarstvu (gradbeni karteli, sužnjelastniški odnos do tujih delavcev, stečaji, nezakonite privatizacije in izčrpavanja podjetij, odpuščanje delavcev, menedžerski odkupi, različna interesna omrežja in klike ipd.). Na nesposobnost politične "elite", da državljanom omogoči tisto, za kar je na volitvah dobila mandat. Grozeče visoke stopnje nezaupanja v organe pravosodja in gneva t. i. malega človeka nad sodno vejo oblasti raje ne omenjamo. Zelo malo netiva je (bilo) potrebnega za verižno reakcijo. Zadostovala sta dva kratka stika. Popoln polom tožilstva v odmevni, za slovensko pravosodje izjemno pomembni kazenski zadevi Balkanski bojevnik je spodnesel tla poslednjim zagovornikom obstoja vladavine prava. Na drugem koncu države pa je postavitev cestnih radarjev, ki jih je obubožano mesto prepoznalo kot vrhunec samopašnosti lokalnega patriarha, sprožila prve proteste in zanetila upor. Nerazumno zavlačevanje župana, ki bi s takojšnjim odstopom razelektril ozračje, je sprožilo verižno reakcijo po vsej Sloveniji. V razmerah, ki so sledile, je bilo logično pričakovati, da se bo politična elita, predvsem vladajoče stranke, streznila. Da bodo mrzlično iskali rešitve, s katerimi bi omejili nalezljivi virus ljudskega nezadovoljstva. Kajti na ulicah in trgih je do zdaj protestirala obvladljiva množica, medtem ko je molčeča večina dajala vedeti, da se njeno potrpljenje počasi končuje. Da je več kot polovica državljanov jeznih ali vsaj razočaranih, dokazujeta izjemno nizka volilna udeležba na predsedniških volitvah in konstantno padanje javnomnenjske podpore vladi. Takšne globoke depresije, ki jo je John M. Keynes v ekonomiji definiral kot daljše obdobje kroničnega stanja aktivnosti, ki je pod normalno, brez opaznega trenda okrevanja ali nazadovanja proti popolnemu zlomu, Slovenija še ni doživela. V Torkarjevem literarnem jeziku bi ji dejali umiranje na obroke. III. Naivno bi bilo egocentrično sklepanje o Sloveniji kot specifčni žrtvi globalne krize. Že sredi osemdesetih let je William F. Buckley postavljal tezo, da se je kapitalizem eshatološko izčrpal. Ne le v eksistencialnem, če govorimo o iskanju smisla, temveč tudi v svojem substančnem smislu, torej v protestantski etiki, ki sodi v historični kontekst prislovične pruske strogosti. Zato nas ne čudi gromovniška retorika nemškega finančnega ministra Wolganga Schäubla, namenjena Grčiji: dežela je v težavah, ker je grešila, zato se mora odkupiti s trpljenjem. Slovenski fenomen je geografske in mentalitetne narave. Cunami globalne finančne krize in recesije je k nam udaril z zamikom. Zavita v vato samozadostnosti in tovarišijske tranzicije se vladajoča oligarhija ni zmenila za prve znake bližajočega se viharja, kar sproža resne pomisleke tudi o njeni (ne)sposobnosti vladnja. In ko mislimo na leadership, potem izhajamo iz premise, da za kaos, v katerega smo padli, nosijo odgovornost vse parlamentarne stranke. Posebej pa dominantna voditelja obeh političnih polov, ki ju je protikorupcijska komisija po ironičnem spletu usode hkrati zalotila s spuščenimi hlačami. Njun odstop in umik iz javnega življenja ni le vprašanje politične higijene, ampak tudi človekovega intimnega dojemanja svoje vloge v družbi ter svoje samopodobe. Fenomen Janšević, kot ga sarkastično imenujem, poganja lasten strah pred prihodnostjo; umik je ekvivalent porazu oziroma priznanju krivde. Na drugi strani, če odštejemo obe armadi fanatičnih vernikov, trdno stoji ulica, ki bo na politični status quo gledala kot bik na mahanje z rdečo zastavo. Revolt se bo okrepil, ne glede na to, da je v svojih vsebinskih zahtevah podobno utopičen in idealističen kot vsi preostali evropski revolti od Madrida do Aten. Kajti če smo iskreni, potem moramo priznati, da so zahteve po odstopu "vseh elit" podobno naivne kot Fukuyamove teze o koncu zgodovine. Poleg tega Slovenija prave elite sploh nima, saj so jo proletarci v glavnem porezali leta 1945, potem pa je sistem v naslednjih desetletjih z egalitarističnim nasiljem in negativno selekcijo zadušil še vse tiste posameznike, ki so štrleli iz povprečja. IV. Revolucija je danes marketinški trik. Poplava Applovih igračk na vseslovenskih ljudskih vstajah, ki so sledile do zdaj edinemu spontanemu revoltu v Mariboru, to le potrjuje. Ampak s tem ni prav nič narobe, kajti državljanska nepokorščina v svoji pristni formi, kot jo je prakticiral Henry David Thoreau, je koristna in lahko pripelje do premikov v stanju šoka, ki ga koalicijska politična kriza dodatno poglablja. Aktivno državljanstvo, če ga razumemo kot negacijo introvertiranega, s tesnobo prežetega posameznika, ki razmišlja o samoizolaciji ali emigraciji, je zdravo in si zasluži absolutno podporo in simpatije, saj utegne sprožiti tiste zunanje dražljaje, ki jih lahko matematik spravi v bifurkacijski graf kot Feigenbaumovo konstanto in z njo a priori predvidi, kdaj se bo v kaotičnem sistemu določenega tipa pojavil kaos. Z drugimi besedami, le popoln politični kolaps, ki se mu po mojem mnenju Slovenija ekspresno približuje, lahko za mizo spravi ključne akterje in jih prisili k iskanju kompromisov, nujnih za rešitev države pred bankrotom in komisarsko upravo Evroskupine. Nadaljevanje pritiska na politično oligarhijo, ki je objektivno odgovorna za stanje, v katerem smo se znašli, pa hkrati pomeni, da se mora "ulica" zavedati svoje vloge in temu prilagoditi delovanje; ne morejo protestniki odločati v imenu ljudstva, lahko pa politično elito prisilijo, da sprejme nujne ukrepe za preprečitev popolnega zloma sistema, potem pa v razumnem roku razpiše nove volitve. Možnosti za kompromis ni tako malo: nov mandatar, nova koalicija, tehnična vlada ali celo vlada narodne enotnosti. Kljub drugačnim, včasih celo revolucionarnim pričakovanjem, ki jih protestnikom ne smemo odrekati, je pametno ostati hladen racionalist, če gre za salus rei publicae. Nahajamo se v kaotičnem stanju popolne obsedenosti s svojimi notranjimi problemi, medtem ko se zunanji svet še vedno enako hitro vrti v svoji normalnosti. Ker nimamo vrednostnega temelja, na katerega bi se v teh trenutkih negotovosti in pomanjkanja vizije lahko oprli, smo vsak dan globje pogreznjeni v močvirju nezaupanja in strahu, da bi nam spodletelo. Še nikoli se nismo kot narod tako resno spraševali, ali smo sploh sposobni imeti lastno upravo in upravljati z njo. Odgovor prihaja. Racionalni dialog med politiko in civilno družbo lahko rodi rešitve, s katerimi bodo uresničljive in realistične zahteve ulice postale legitimne tudi v očeh tihe večine, ki nemo spremlja dogajanje in pričakuje, da bo do nujnih sprememb prišlo na legalen, miren in demokratičen način. Predvsem pa čim prej.