Morski zrak

Strateški svet ministrstva za zunanje zadeve – strokovni posvetovalni organ ministra –, ki je bil sestavljen na začetku mandata prejšnje vlade, je tematiko poglobljeno obravnaval na eni od svojih sej in jo skušal povezati z vprašanjem iskanja nove zunanjepolitične strategije, ki jo Slovenija nujno potrebuje. Tudi zato, ker so vsakodnevnemu življenju državljanov bližje notranjepolitične težave, debata o naši sredozemski perspektivi nikoli ni prodrla v javnost. Prav zato mislim, da je še bolj pohvale vreden posvet o Sloveniji in Sredozemlju, ki ga je pred dnevi v prostorih občinskega sveta Koper organiziral Evro- atlantski svet Slovenije. Številni diplomati, predstavniki zainteresirane javnosti, zgodovinarji in profesorji so se v izredno navdihujoči dvorani poglobili v analizo naše države kot sredozemskega akterja mednarodne politike in gospodarstva. Slovenija še zdaleč ni sredi suhoparne zemljepisne širine, temveč v regiji, polni izzivov in priložnosti. Kot je dejala predstavnica ministrstva za zunanje zadeve gospa Tanja Miškova, je naša država sestavni del tako srednjeevropskega kot balkanskega in sredozemskega prostora! V Ljubljani se ogromno govori, dela in podpira delovanje v prvem in drugem, medtem ko je tretji za tiste, ki ne živijo ravno ob obali, skoraj pozabljen. Do morja se obnašamo precej mačehovsko, predstavlja pa naš največji zunanjepolitični, gospodarski in kulturni potencial. Tito osebno se je diplomatsko boril, da morska meja med Italijo in takratno Jugoslavijo ne bi tekla po sredini Tržaškega zaliva, temveč prilagojena tako, da bi lahko v Kopru omogočili pristajanje večjih ladij. Mednarodni sporazumi so zahtevo zapečatili in omogočili Jugoslaviji okno v pomorski svet, povezano s preostalo državno infrastrukturo. Odločitev je bila strateška, pametna, dolgoročna in – kar je še pomembnejše – hitra. Danes bi moralo koprsko pristanišče doživeti ponovno rojstvo, ki bi Sloveniji omogočalo nov gospodarski razvoj, a se raje že desetletja prepiramo okoli nujno pomembnega drugega tira in tako sosednim državam omogočamo konkurenčno prednost. V malo več kot dvajsetih letih zunanje politike smo Slovenci dosegli vse zadane cilje na začetku poti. Postali smo člani OZN-a, Evropske unije, zveze Nato in OECD-ja. Zdaj, ko smo jasno povedali svetu, kam spadamo, smo sami izgubljeni sredi nedorečene poti. Ne vemo, kam gremo. Uradno in stvarno smo brez ciljev. Prav zdaj bi morali poudariti svojo sredozemsko noto. Zaprto morje, na katerem smo, je še vedno najpomembnejši del sveta, v katerem pride do stika vseh največjih sil sveta.

V preteklosti, kot je na posvetu poudaril prof. Žabkar, so ga avstro-ogrski politiki imenovali Evropsko morje, pozneje, med velikima svetovnima vojnima, so ga Italijani spet krstili z latinskim imenom Mare nostrum, sledilo je obdobje Ameriškega jezera, zdaj pa Sredozemlje vedno bolj izgublja svoje značilnosti povezovanja, multikulturnosti in edinstvenosti, ki so ga zaznamovale od časa Feničanov do danes. Prostor integracije se preoblikuje v prostor sporov, kjer rasno zaznamovana demografska politika zmaguje nad raznolikostjo iz preteklosti in kjer so mesta, kot so Bejrut, Alžir, Tunis ali Aleksandrija, vedno manj simboli medreligijskega oziroma multietničnega sobivanja. Ne glede na vse težave ali, bolje rečeno, prav zaradi težav lahko Slovenija sebi v prid v omenjenem prostoru šteje številne primerjalne prednosti, simpatije narodov, s katerimi imamo tradicionalne dobre povezave, in večje razumevanje izzivov, ki jih prinesejo politične tranzicije. Evropa bi potrebovala bolj aktivno sredozemsko politiko Slovenije, ker je – še za nekaj časa – edina nevtralna država tako imenovanega severnega obalnega loka, ki ne nosi breme kolonializma in ima poznanstva iz preteklosti. Slovenija ima celo na razpolago diplomatsko najbolj nesporna sredstva za to, da si odpira vrata v državah južnega loka: gospodarsko podaljšano roko, imenovano Luka Koper, in akademsko kulturno roko, imenovano Evro-sredozemska univerza, ki jo je Slovenije, predsedujoče Svetu EU-ja, ustanovila prav v Portorožu leta 2008 pod okriljem Evropske unije in Arabske lige z jasnim namenom, da se sčasoma v Sredozemlju vzpostavi enoten akademski prostor, ki bo v prihodnosti omogočal normalen pretok ljudi in kapitala med severom in jugom ter porušil zid, ki ločuje vse tri celine, "povezane" z istim morjem. Žal do danes naša politika ni znala primerno izkoristiti adutov, ki jih ima doma. Nanje raje vedno gleda z očali notranje politike in s tem dela škodo prihodnjim generacijam. Lahko le upamo, da bo v javnosti vedno več posvetov o Sloveniji in Sredozemlju in da bo vsaj kriza prisilila naše politike k bolj strateškemu razmišljanju: Sredozemlje mora postati naša nova destinacija!