Naj bo kaos!

Italija je šla na predčasne volitve in zgodil se je najslabši scenarij! Apeninski polotok nam zdaj kot svetilnik kaže, kaj nas z veliko mero verjetnosti lahko čez nekaj mescev čaka v Sloveniji: kaos! Prvič v zgodovini je volilna udeležba pri zahodnih sosedih padla pod štiriinsedemdeset odstotkov volilnih upravičencev (za Slovenijo skoraj nedosegljiv prag!), rezultati pa ne obetajo prav nič dobrega za stabilnost države. V spodnjem domu imajo večino nekdanji komunisti, v senatu je relativni zmagovalec Berlusconi, Monti – nekdani prvi minister – je velik poraženec, medtem ko je protestna stranka stand up komika Beppa Grilla vmesni člen, ki je s svojo propagando proti Evropi in odplačevanju zunanjega dolga dosegel več kot dvajsetodstotni rezultat. Vse kaže, da je brez njega vladanje v Italiji dejansko nemogoče, razen če se desnica in levica združita v veliko koalicijo, kar pa je po več kot šestdesetih letih medsebojne vojne nemogoče pričakovati. Italija je po tem, ko je Evropa zahtevala odstranitev Berlusconija, in po tem, ko je pod vodstvom Maria Montija – nekdanjega bančnika in nekdanjega EU-komisarja – preživela težke trenutke gospodarske oziroma finančne krize, zdaj na poti izredno težkih odločitev, vezanih na sestavo nove vlade. Zmerni center in ostanki starih krščanskih demokratov dejansko ne obstajajo več in, kar je še najhuje, relativna zmagovalka volitev, leva demokratska stranka, se počuti v tako neprijetnem položaju, da je nekaj minut po objavi prvih vzporednih rezultatov takoj zahtevala nove volitve! Nekdo v Rimu mora biti precej zmeden, kar pa ni najboljša popotnica za sestavo novo vlade, še manj pa izbiro novega predsednika republike Italije. V naslednjih tednih se mandat Giorgia Napolitana izteče in mislim, da bo italijanski parlament imel pred seboj zelo težke naloge. Država postaja še bolj nestabilna. Razdeljena je na pol, na vidiku pa ni jasnih rešitev. Potem ko se je levica počutila dovolj močno, da sproži predčasne volitve, je Berlusconiju skoraj uspel pravi čudež. Osvojil je senat, v spodnjem domu pa je zaostal le za nekaj odstotkov. Človek očitno obvlada propagandni stroj. Njegova lastnost je, da pozornost državljanov zelo dobro usmeri na samo en ali dva predmeta in ti dve točki potem postaneta vodilni v kampanji. In dejansko mu to uspeva. Berlusconi je vedno tako deloval in je vedno tako prišel do skorajšnje zmage ali do zmage. In strategije ni spremenil niti tokrat. Monti je največji poraženec in je posredno sporočilo za birokrate Evropske unije, v katerem je skrito nezadovoljstvo do vodenja Unije in njenih članic s samo začasnimi rešitvami brez dolgoročne, politične, vizije. Kriza Italije je kriza Evrope. Očitno je še nekaj časa ne bo konec. Bili smo zelo blizu ekonomske smrti, komaj smo preživeli, zdaj pa se odpira obdobje, v katerem bodo volivci obračunavali z voditelji, ki niso kos novim časom. Položaj v Rimu se ne razlikuje veliko od tistega v Ljubljani. Če bomo v kratkem prisiljeni ponovno iti na volitve, se rezultati ne bodo precej razlikovali. Beppe Grillo nima programa. Edino, kar ga zaznamuje, je protest, in to natančno proti Evropski uniji. Demokratični deficit Unije lahko počasi postane usoden za vse nas, za vse državne parlamente, ki bodo deležni udarcev, sicer namenjenih bruseljskim ustanovam. Napočil je čas, da se resno lotimo premisleka skupnega projekta, preden vsi postanemo talci nezadovoljstva volivcev in pomanjkanja vizije oziroma političnih rešitev. Birokrati, komisarji ali bančniki, ki jih nastavi mednarodni sistem, lahko le začasno ustavijo krvavenje.