Najlepša hiša na svetu

Nobenega drugega gosta ni na zajtrku. Sam sem. Pomislim, da so bili najbrž bolj zgodni. V svoji ležernosti sem na zajtrk prišel šele ob pol desetih. Ampak saj se mi nikamor ne mudi, poleg tega se nenadoma spomnim, nisem ravno dobro spal. Večkrat sem se prebudil z občutkom, da sem slišal škripanje v stenah, prasketanje v omari in celo nekakšno podrsavanje na hodniku. Ta hotel je od starosti že tako izmučen, da se stokajoč seseda vase, mi pade na pamet. In res, ko si pozorneje ogledujem pohištvo in notranjo opremo, se mi zazdi, da ječi od starosti. Potem bo držalo, da sem ponoči res slišal zvoke, ki so prihajali od vsepovsod. To me spomni na prigodo iz nekega drugega, še bolj nenavadnega hotela, ki jo moram povedati. Med svojim prvim obiskom Švice in Ženevskega jezera leto ali dve prej sem prenočeval na gori Pèlerin, ki ima v zgodovini politične ekonomije in liberalizma posebno mesto, saj se je tam takoj po koncu II. svetovne vojne zbrala družba štiridesetih ekonomistov, filozofov in zgodovinarjev, da bi razpravljali o prihodnosti klasičnega liberalizma in našli prepričljiv, argumentiran teoretski odgovor na marksistične in keynezijanske ideje. The Mont Pelerin Society, Društvo Mont Pelerin je ustanovil Friedrich von Heyek, ob njem pa so sodelovali tudi Karl Popper, James M. Buchanan, John Clapham, Henry Simons in Milton Friedman. I. Na vznožju gore Pèlerin so posejani vinogradi, kmetije, vile ter kak hotel. V mestecu Vevey, ki se na rivieri Ženevskega jezera skoraj dotika Montreuxa in ki kljub svoji majhnosti zgodovinsko nikakor ni nepomembno (to dokazujejo imena na nagrobnikih na pokopališču), sem iz čiste radovednosti zavil v klanec proti Mont-Pèlerinu. Bržčas sem želel videti razgled na jezero. Strma cesta pripelje do kraja Chardonne, ki sem ga zaradi fonetične podobnosti brez pomislekov zamenjal za francoski Chardonnay. Za zmedo so bili zagotovo krivi tudi vinogradi, posajeni po okoliških sončnih terasah. Glej glej, sem si dejal, šardone je v resnici švicarsko vino, kdo bi si mislil! Burgundcem sem mirno ukradel slovito vinsko sorto. Skozi Chardonne gre pot navkreber na majhno planoto, iz katere se odpira čudovit razgled na jezero. Tam se dviguje tudi majhen grič, poraščen z gostim drevjem, sredi katerega stoji diskretna, očem javnosti skrita vila Manoir de Ban. V njej je poslednjih 25 let življenja preživel Charlie Chaplin s svojo družino, kajti Švica je postala njegova tretja domovina, po rojstni Veliki Britaniji in Združenih državah Amerike, kjer je dosegel vrhunec kariere. Toda taista Amerika je Chaplina na začetku petdesetih let prejšnjega stoletja tudi preganjala. Radikalni republikanski senator Jospeh McCarthy ga je namreč obtoževal, da je prikriti komunist, proti njemu pa je sprožil umazano medijsko kampanjo, v kateri so brez kančka slabe vesti sodelovali tudi številni ugledni ameriški časniki, televizije in radijske postaje. Sredi ponorelega lova na čarovnice, ki mu je podlegla Amerika, se je Chaplin odločil, da ima tega dovolj, zato je z družino za vedno zapustil Združene države. Obiskal jih je le še enkrat, skoraj dvajset let pozneje, ko se je 1972. udeležil podelitve oskarjev, kjer so mu ob prejemu nagrade za življenjsko delo namenili stoječe ovacije, dolge neverjetnih dvanajst minut. To je bil najdaljši aplavz v zgodovini podelitev teh filmskih nagrad. Od leta 1953 je Chaplin z ženo Oono O'Neil in osmimi otroki živel v kraju Corsier-sur-Vevey nad Ženevskim jezerom. Svojo vilo, ki se danes zdi malce pozabljena, je rad imenoval najlepša hiša na svetu. K takšnemu vzdušju so pripomogli tudi otroški glasovi, njihov vrišč in smeh, ki so vilo in njene cvetoče vrtove napolnjevali z veseljem do življenja. II. Ko sem se ustavil ob vhodnih vratih, ni bilo nikogar doma. Ko sem že nekaj časa opazoval spečo hišo, ki je bila nekoč najlepša na svetu, danes pa je še vedno zelo lepa, sem jih slišal, te otroške glasove, kako se podijo okoli vogalov vile, med stebri in bližnjim grmovjem, tekajo po sveže pokošenem travniku in se skrivajo za debelimi debli listavcev in iglavcev, raztresenih po nekaj hektarjev velikem posestvu. In če bi, naslonjen na železno ograjo, počakal še malo, bi po sprehajalni poti nenadoma prišel tisti smešni možic z brki, sprehajalno palico, cilindrom na glavi in potepuškim plaščem … Charlie Chaplin je umrl za božič leta 1977, star 88 let. Eden od največjih filmskih ustvarjalcev v zgodovini, ki je bil velik humanist in borec proti revščini, je ponoči doživel možgansko kap in mirno zaspal za vedno. Pokopali so ga je na bližnjem pokopališču v Veveyu, kjer mu delajo družbo slavni industrialec Henri Nestlé, nobelovec Henryk Sienkiewicz in pisatelj Graham Greene. Toda Chaplinu niso dali miru niti po smrti, kajti že čez nekaj mesecev se je zgodil škandal brez primere; brezposelna poljski in romunski emigrant sta ukradla njegovo krsto in zanjo od Chaplinove žene zahtevala odkupnino. Aretirala ju je policija, krsto pa so izkopali na bližnjem polju. Chaplina so potem še enkrat, že drugič pokopali, grobnico pa zalili z betonom. Cesta me je mimo Chaplinove vile, kjer se razširjena družina srečuje vedno redkeje, pripeljala do hotela Parc, tistega hotela, v katerem so ustanovili Društvo Mont Pèlerin in ki so ga pozneje, nekaj let po mojem obisku, prav tako obnovili, da je za vedno izgubil stari šarm. Ko sem pred sedmimi ali osmimi leti zvečer vstopil vanj, je bil še bistveno bolj izmučen in zaprašen od hotela Excelsior v Montreuxu. Njegova lastnika, ki sta se v pomanjkanju gostov razveselila moje družbe, sta delovala ekscentrično. Nikoli ne bom pozabil njunega glasbenega okusa, Šostakovičeve Suite za jazz orkester številka 2, ki je postala svetovno znana zaradi Kubrickovega filma Eyes Wide Shut. Predstavljate si, kako se sliši ta valček sredi skoraj popolnoma praznega hotela, kako se širi in odmeva po slabo razsvetljenih hodnikih, se spušča po škripajočih stopnicah … S hotelskega balkona na gori Pèlerin je razgled na jezero veličasten. Počutiš se lahkega, ko gledaš nebo pred sabo. Lahko bi dolgo sedel zunaj, pogreznjen v udoben stol, zavit v odejo. Z mislimi, lebdečimi nad pokrajino, na katero sem se že navadil. Občutek imam, da bi bil lahko tudi tukaj doma, če bi želel. Vprašanje je, kaj je sploh dom. Človek se v nekem trenutku zave, da je to zgolj spomin, ki ga nosi v sebi. Spomin na starše, dedka, babico, brate, sestre, sorodnike, prijatelje. Spomin na hišo, dvorišče, vrt, park in gozd. Na balkon in obešeno belo perilo, ki se suši v toplem poletnem vetru. Spomin na premočeno obleko v jesenskem nalivu. Nešteto drobcev, ki se nekje sestavijo v sliko, ki simbolizira dom. III. Tistega jutra, ko sem zapuščal Montreux in se bližal odcepu za avtocesto, ki me bo mimo Lozane vodila na skrajni, severozahodni del velikega jezera, ki mu na francoski strani pravijo Lac Léman, so se mi po glavi motale podobe Chaplinove vile, starega hotela na gori Pèlerin. Potem se mi je kot kratek film pred očmi zavrtela dosedanja pot; meglena, po amonijaku smrdeča Padska nižina, prelaz Grand-Saint-Bernard, zasneženi vrhovi visokih gora, pesem Children Roberta Milesa, spuščanje globoko v dolino, prvi pogled na Ženevsko jezero in slikoviti grad Chillon, izgubljena romantika hotela Excelsior v Montreuxu. Pred menoj so se zvrstili vsi obrazi, ki sem jih v tem času videl, spoznal ali se z njimi pogovarjal. In nenadoma nisem več dobro vedel, koliko časa sem že na poti, od kod prihajam in zakaj sploh potujem. Čas je nenadoma izgubil svojo moč, ki se je razblinila v relativnosti. Štirje dnevi ali štirje tedni? Lahko bi bili tudi meseci. Mar ni vseeno, kako dolgo? Edino, kar šteje, je globina doživljanja, intenzivnost misli in čustvovanja. Zelena oznaka za avtocesto proti Ženevi se je že prikazala. Zavijam nanjo, zapuščam svoje skrivno zavetišče, v katerem sem ostal tako dolgo, da sem zdaj prepričan, da je bilo dovolj. Ne vem, ali se bom še kdaj vrnil. Na svetu je toliko krajev, ki jih obiščemo in se v njih počutimo kot doma. To so naši kraji. A ko jih potem zapuščamo, sami pri sebi vemo, da se ne bomo več nikoli vrnili. Za seboj puščamo te svoje kraje, v njih pa del sebe; svoje občutke, spomine, doživetja. Nikjer več nisem doma. Nekoč sem bil v Ljubljani, včeraj v Montreuxu in čez eno uro bom v Ženevi. V trenutku, ko sem pomislil, kaj vse puščam za sabo, sem že zapeljal na avtocesto. Pot je odprta, nebo proti zahodu je svetlejše. Dež je ponehal, cesta je skoraj že suha. Ob enakomernem zvoku motorja se umirim, sprostim in popolnoma prepustim vožnji. V tem trenutku je to edina stvar na tem svetu, ki me zanima: biti sam s sabo, poslušati in razumeti samega sebe. Slabih sto kilometrov je do Ženeve. Obide me neustavljiva želja po hitrosti. Srce mi začne hitreje utripati. Močno pohodim plin, da prikrijem tesnobo v prsih, in poletim.