Nazaj h koreninam – branju, pisanju in … rokoborbi

... ali celo toliko časa, da jih komentirajo. Nekateri (množično brani) komentatorji menijo, da je objavljanje mnenj in komentarjev bralcev neprimerno in škodljivo. Vlado Miheljak je prepričan, da bi bilo treba "anonimne forume ukiniti, ker ne širijo prostorov svobode, ampak sovraštvo in sprožajo zgolj nizke nravi udeležencev". Čeprav gre v praksi prepogosto res le še za to, se z Miheljakom ne strinjam. Verjamem, da je možnost komentiranja na spletnih portalih ena od najbolj dragocenih medijskih pridobitev zadnjega desetletja. Ne le zaradi večje demokratičnosti (možnosti) javnega govora, ampak tudi v informativnem smislu. "Anonimni forumi" ne le, da jemljejo mediju lažno avtoriteto izključnega (in nadzorovanega) posrednika informacij ter mnenj, ampak tudi postavljajo ogledalo piscu oziroma novinarju – če se je ta seveda pripravljen soočiti z zrcalno podobo. Preberem vsak komentar k svojemu tekstu, večkrat preverim, če je objavljen kakšen nov. Tega ne počnem zaradi morebitnih pohval, ampak predvsem zato, ker me zanima, kako razmišlja nekdo, ki je moj tekst prebral, kakšna so njegova stališča in – to me najbolj zanima – ali na obravnavani problem gleda z drugačnega, zanimivega zornega kota. Konstruktivnega "forumaštva" si vseeno želim več. Preveč je zmerjanja, žalitev in sovraštva. Redno berem tudi tuje (ameriške, angleške, nemške, ruske novičarske) forume in praviloma uživam v prispevkih bralcev, ki polemizirajo z avtorjem članka in med seboj. Gnoja se zliva veliko manj kot pri nas, v zadnjem letu sem ga še največ zasledil ob aretaciji Ratka Mladića, ko so se njegovi zagovorniki in nasprotniki z rodnega Balkana očitno spopadali tudi na forumih velikih zahodnih medijev. Poleg prekipevajoče agresije vidim v anonimnih forumih slovenskih portalov še dve povezani težavi.

Če je torej med mano, ki pišem komentar s svojim imenom, in bralcem, skritim za psevdonim, edina prava razlika, da jaz za tekst dobim plačilo, sem se pripravljen odpovedati honorarju, če se je forumaš pripravljen odpovedati anonimnosti. Potem bomo lahko odgovornejši v besedah, mogoče bodo nekateri tudi pozornejši pri branju – to je druga težava, ki jo imam z večino komentirajočih bralcev. Pred tednom dni sem popisal anekdoto o tem, kako so me oglobili policisti, ker sem zvečer sina peljal na kolesu brez luči. Tekst je nastal kot posreden odziv na govor predsednika ustavnega sodišča Ernesta Petriča, ki je na osrednji državni slovesnosti ob dnevu samostojnosti in enotnosti poudaril, da smo si sami krivi, če ne verjamemo v pravno državo, brez katere ne bo napredka. In sem se vprašal, kakšna je moja zadnja konkretna izkušnja z "vladavino prava"; v komentarju nisem trdil, da kazni nisem "zaslužil", sem pa zatrdil, da je bil policist, ki mi je napisal kazen, pijan. Nek forumaš me je obtožil, da blatim policiste brez dokazov, in da me bo ubrisal na gobec, če me dobi na haubo avta. Sporočil bi mu rad, da me na haubo avta zagotovo ne bo dobil, sem mu pa kadarkoli na voljo, da me poskusi po gobcu – ima moje ime in priimek, tako kot policist, ki lahko terja, naj dokažem, da je bil pijan. Drugi forumaš bi me postavil pred sodišče, ker sem že večkrat delal tudi v oglaševanju (nikoli sočasno v novinarstvu in oglaševanju) – sam pa v komentarjih na Planet Siol.netu vneto propagira za vlado Janeza Janše.

Moja novoletna želja je torej, da komentirate tisto, o čemer poskušam (včasih tudi prikrito) pisati. Da, če že berete, berete natančneje. Moj protest proti pol leta staremu zakonu, s katerim so poostrili kazni za kolesarje, je protest proti tisti "vladavini prava", ki si izmišljuje nove in nove omejitve, prepovedi, kazni in potrebe po nadzorovanju in administriranju; proti odiranju poslednjih Mohikancev, ki še verjamejo v svobodo (seveda ne na škodo drugega). In proti diktatu navidezne enakosti, zaradi katere bo morala na koncu baletka res plesati z utežmi okoli gležnjev. Za to sem pripravljen pisati in, če je treba, nastaviti svoj gobec.