Nazaj na Siol.net

TELEKOM SLOVENIJE

Janez Šušteršič

Sreda,
16. 7. 2014,
19.13

Osveženo pred

6 let, 8 mesecev

Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.

Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.

Thermometer Blue 2

Natisni članek

Sreda, 16. 7. 2014, 19.13

6 let, 8 mesecev

Ne sodi mačka po žaklju

Janez Šušteršič

Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.

Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.

Thermometer Blue 2
Je desnica res največja poraženka volitev? Že preprost izračun pokaže, da ne.

Seštejmo odstotke glasov za stranke, ki so tvorile trdno jedro obeh Janševih vlad. SDS je v nedeljo dobila 20,7 odstotka glasov, Nova Slovenija 5,5 in ljudska stranka skoraj štiri. Skupaj 30,2 odstotka.

Kako pa so se odrezale stranke, ki so tvorile koalicijo Alenke Bratušek? Premierkino zavezništvo je prejelo 4,3 odstotka, Karlovi upokojenci 10,2 in čakajoči na Dejan(j)a skoraj šest. Skupaj torej borih 20,5 odstotka glasov oziroma tretjino manj kot desnica.

Tudi če bi prištel glasove Pozitivne Slovenije (tri odstotke), bi bila razlika še vedno ogromna. Poleg tega stranke DeSUS, ki se ponosno razglaša za levico, nisem upošteval pri vsoti strank koalicije Janeza Janše, Državljansko listo, ki je sodelovala v obeh vladah, pa sem pokrajšal.

Nič od tega ne spremeni ugotovitve, da je koalicija Bratuškove na volitvah potegnila bistveno krajši konec od Janševe.

Kdo je torej zmagal? Zmagal je seveda Miro Cerar. Kdor govori o popolnem porazu desnice, Cerarja torej šteje za levičarja. Toda bodimo pošteni: če je Cerar res maček v žaklju, potem smo vsi skupaj do zdaj ocenjevali – in volili, kdor pač je – zgolj žakelj. Če uporabim bodočemu premierju ljubo frazo: govoriti o politični opredelitvi Mira Cerarja bi bilo danes še preuranjeno.

S tem ga nikakor ne želim opravičevati. Kje pa – zmagati na volitvah, ne da bi prej jasno povedal, za kaj se boš zavzemal, je neodgovorno do države in nepošteno do volivcev. Neetično, bi najbrž rekel Cerar, če bi šlo za koga drugega.

Razlaganje volilnih rezultatov torej ni tako preprosto, kot se zdi na prvi pogled. Zato vas bom še malo gnjavil s številkami.

Kratka levo-desna zgodovina volitev Kdor hoče pogledati, kako so se na prejšnjih volitvah razporejali glasovi za leve in desne, mora najprej opredeliti ta dva pojma. Odločil sem se za precej preprosto metodo. Po širokih Drnovškovih koalicijah smo imeli vrsto ideološko precej čistih vlad: dve desni Janševi in dve levi, Pahorjevo in vlado Alenke Bratušek. Stranke, ki so v njih sodelovale, sem torej štel za desne oziroma leve, seštel njihove rezultate in dobil zanimivo preglednico.

Podobno tabelo sem objavil že leta 2010 v kolumni Kdaj bo desnica prvič dobila volitve?. Takrat je bila moja glavna ugotovitev, da desnica še nikoli ni resnično zmagala na volitvah, saj še nikoli ni dobila več kot polovice vseh glasov. Priporočil sem jim, naj zaradi slabih rezultatov razmislijo o novih izdelkih, ki bi jih dali na politični trg.

Nasvet desnici Ena možnost bi bila "stranka, ki ne bi sodila niti v levi niti desni tabor in bi dosledno zagovarjala liberalna načela na gospodarskem, političnem, pravnem in vrednostnem področju".

Druga možnost bi bila, da vodilna stranka desnice, torej SDS, razmisli o "temeljiti spremembi javne podobe, delovanja, ciljne publike ‒ predvsem pa, da neha kot svoje glavne aktivnosti ponujati vprašanja, ki ne nagovorijo strankarsko neopredeljenih volivcev in pri katerih običajno izgubi", ter dodal, da "kadar se lastniki podjetja odločijo za temeljite spremembe, običajno tudi zamenjajo dosedanjega šefa uprave".

Prva možnost se je uresničila v obliki Državljanske liste in klavrno propadla, k čemur sem tudi sam kaj prispeval. Druga možnost se ni zgodila nikoli in zato so se rezultati desnice še poslabšali.

Nasvet levici Danes bi podoben nasvet lahko dal levici. Padec strank, ki so sodelovale v levih koalicijah, je namreč naravnost ogromen. Res pa je, da se je tam nekaj novega – v podobi Združene levice – že pojavilo in da tudi z menjavanjem šefov uprav svojih strankarskih podjetij nimajo kaj dosti težav. Teoretiki zarote bi seveda rekli, da zato, ker njihov pravi nadzorni svet sedi nekje v senci in tiho vleče nitke političnih lutk. Takšna razlaga se mi zdi preveč preprosta in paranoična.

Končno: padec uveljavljenih političnih elit Tabela predvsem zelo jasno kaže, da so bile letošnje volitve – pa čeprav so se zgodile nekako po pomoti – res izjemne. Prvič se je zgodilo, da je politični novinec povsem pometel s staro politično elito. Če seveda odmislimo Demosovo zmago v povsem drugačnih zgodovinskih okoliščinah in drugačnem skupščinskem sistemu.

Stranke, ki so sodelovale v katerikoli od dosedanjih vlad, so letos skupaj dobile komaj dobro polovico – 53,6 odstotka – vseh veljavnih glasov. Leta 2008, ko je zmagal Borut Pahor, je bil ta odstotek 81.

Na prvih predčasnih volitvah pred tremi leti, ko se je tudi že na veliko govorilo o skorumpiranosti obstoječih elit, je rezultat strank, ki so do takrat že sodelovale v vladah, tudi že padel na 57,5 odstotka glasov. Vendar je šlo za optično prevaro: desne elite so ostale dokaj nedotaknjene, Janković pa tudi nikoli ni znal skriti svojega zaledja v kapitalskih in političnih omrežjih stare levice. Stare strankarske elite vseh barv, vonjev in okusov – in ne le desnica – so torej resnični poraženec letošnjih volitev.

Senčna stran Meseca K splošnemu (in zmotnemu) vtisu o veliki zmagi levice prispevata tudi presenetljiv rezultat Združene levice in nenadna priljubljenost nove politične zvezde Luke Mesca. Z nekaj prepričljivimi in jasnimi nastopi je res marsikoga navdušil. Bil je dovolj svež in radikalno kritičen, da je pritegnil del mladih, ki jim sicer politika ne zna ponuditi ničesar zanimivega. Celo tako, da so ob njem spregledali vrsto ponošenih političnih obrazov v ozadju.

Vendar socializem ni edini mogoč strelovod za jezo in občutek brezizhodnosti mladih in manj mladih nevolivcev. Pred leti je Rado Pezdir svoje ljudsko gibanje proti električarjem motiviral s tipičnimi liberalnimi gesli proti državno podprtim monopolom in arogantnemu odiranju navadnih ljudi na vsakem koraku. Ne le marksizem, tudi liberalizem lahko včasih potegne množice za seboj.

Gotovo obstajajo mladi liberalci ali liberalke, ki bi znali svojo generacijo pritegniti podobno kot Mesec, vendar z drugačno vsebino in bolj realnimi alternativami. Danes so tam, kjer je bil Mesec pred pol leta: na blogih, okroglih mizah, v pivnicah in včasih tudi v učilnicah. Torej ni nobenega razloga, da ne bi bili po naslednjih volitvah tam, kjer je on danes.

Maček in njegov žakelj Je Miro Cerar levičar? V naših predvolilnih analizah smo ga glede na odnos do evropskih priporočil postavili ob bok Bratuškovi in Šoltesu. Torej med ljudi, ki nad priporočili sicer vihajo nos in včasih gonijo populizem, vendar se zavedajo, da bo marsikaj vendarle treba tudi uresničiti. Tudi njegove prve povolilne izjave glede privatizacije so puščale odprta vrata za oboje, tako populistično zaustavljanje kot kislo sprijaznjeno nadaljevanje začetih procesov.

Glede na vsebino, kolikor jo razume ali se do nje želi opredeliti, torej ni levičar Židanovega ali celo Mesečevega kova. Vsekakor pa ga je statistična analiza skladnosti odgovorov v predvolilni anketi uvrstila mnogo bližje levici kot desnici.

Toda danes ni pomembno le, kam ga uvrščajo njegovi vsebinski odgovori, temveč predvsem, kako ga vidijo volivci, ki so ga podprli. Iz predstavljene tabele je mogoče dokaj jasno sklepati, da so ga v veliki meri volili ljudje, ki so razočarani tako nad levico kot desnico in iščejo predvsem neko pragmatično srednjo pot.

Mnogi bi morda raje volili koga drugega – na primer liberalce, če bi bili resna alternativa, ali Novo Slovenijo, če ne bi bila po imenu krščanska –, a so se na koncu odločili za Cerarja, ker je vsaj na videz preudaren in bolj sposoben pogovora kot konflikta.

Magična meja Če jih bo v teh pričakovanjih razočaral, ga bodo že jutri zavrgli podobno kot mnoge nove politične pustolovce pred njim, podpora njegovi vladi pa bo čez leto dni že pod magično mejo 20 odstotkov, ki pri nas očitno precej točno napove predčasne volitve ali vsaj razpad koalicije. Že njegove prve odločitve glede oblikovanja koalicije in izbire ključnih ministrov bodo pokazale, koliko je razumel, da mora imeti vznesena mesijanska retorika svoj odraz tudi v realni politiki, ali pa se bo skupaj z njo razpočil kot borzni mehurček. Če kupite mačka v žaklju, ker vam je všeč žakelj, je najbolj modra stvar, ki jo lahko naredite, da žakelj trdno zavežete in mačka nikoli ne spustite ven.

Ne spreglejte