Med bolj znanimi domislicami enega večjih umov v zgodovini človeštva Alberta Einsteina je tudi tista: "Samo dve stvari sta neskončni: vesolje in človeška neumnost - ampak za vesolje nisem povsem prepričan." Poglejmo si na primeru vztrajnega manevriranja ministra Omerzela, kako vseprisotna je neumnost na slovenski politični sceni.
Neumnost ministra
Po načelih poslovne etike velja že namen, zato (še "pravočasni") odstop ministrovega podjetja od pogodbe ni bil relevanten. Veliko bolj kot prevrtljivost, ki jo izvaja, bi zaleglo priznanje napake in opravičilo: uvid v lastno nečednost je predpogoj, da se podobna dejanja ne bodo ponavljala.
Pa še nekaj ni nepomembno: pot do javnega denarja si je njegovo podjetje tlakovalo z licenco, to je monopolom. Čeprav slišimo, da je minister uspešen podjetnik in inovator, pa v tem konkretnem primeru – naj se še tako trudimo – ne moremo ugledati ne podjetniške uspešnosti in ne inovativnosti. Gre preprosto za oportunizem in nezdružljivost funkcij. Vsi bi si potihoma želeli biti renesančni geniji, a včasih je treba preprosto sprejeti odločitev in se kakšnemu izmed položajev tudi pravočasno odpovedati, še posebej, če gre za javni denar. Tako je glavna neumnost ministra, da je sploh kandidiral za ministra.
Neumnosti Državljanske liste
V politiki je percepcija vse in Državljanska lista se z brezpogojno podporo raboti ministra Omerzela verjetno dokončno umešča na – v slovenskem političnem prostoru – še nezaseden položaj sredinske konservativne stranke. Med slovenskim volilnim telesom je nedvomno "unmet need" (nezadovoljena potreba) po progresivni stranki, ki zagovarja transparentnost in simetričnost informacij. A kot dokazuje primer Omerzel, Državljanska lista to ni.
Neumnosti Državljanske liste sta vsaj dve. Prva je ta, da je sploh kandidirala ministra Omerzela. Če se izrazim malce ironično, je stranka za svoj razvoj očitno potrebovala še enega maherja.
Druga neumnost je, da stranka ni osvojila osnovnih prvin iz predmeta Navzkrižje interesov 101. Razumem, da "repetitio est mater studiorum", ampak da po tem, ko javnost na primeru nekega drugega ministra ozavesti in izobrazi tudi najbolj trdobučno politiko, z enako primitivno retoriko vztrajno braniš neubranljivo, to lahko pomeni le, da si "beyond redemption" (brez možnosti odrešitve).
Neumnosti vlade
Vlada naj bi v boju proti korupciji zagotovila nova sredstva in nova delovna mesta, zato bi pričakovali, da bo vsaj na deklarativni ravni zavzela stališče o nekompatibilnosti ministrovega vrednostnega sistema. Prva neumnost vlade je bil njen molk, ki je ministru dopuščal manevrski prostor za izvajanja in umevanja, ki so bili med drugim brez olike. Ignoriranje vljudnega vprašanja z avtoritarnim – kakšno drugo vprašanje? – ne pritiče ministru, ki je po definiciji svojega naziva služabnik državljanov. Kot da ne bi bila že ena neumnost dovolj, je vlada po nekaj tednih molka v svoji drugi neumnosti začela odkrito podpirati ministra.
Ko bi neumnost lahko postala vsaj transparentna
Morda tako Državljanska lista kot vlada mislita, da mora minister Omerzel ostati na svojem položaju, ker v Sloveniji enostavno ni takšnega strokovnjaka? Ali gre morda za "die Realpolitik" (realpolitiko)? Sta Državljanska lista in vlada dovolj drzni, da bi razkrili "prave razloge" neumnosti ministrovega imenovanja? Seveda pa tovrstna transparentnost ministru ne bo dodala integritete, niti se izognila vprašanju: bomo enako izjemo ponovili pri jakičih, lozejih, lukšičih, ko bodo to zahtevala dejstva?
Majhna neumnost ministra postane velika neumnost slovenske politike
En človek, en minister, ena neumnost, na začetku sicer majhna, ki pa je z ambicijo le še rasla in se nato tako okrepila, da se je razrasla po slovenski politiki. Pa ni treba, da je tako: z minimalno mero samokritičnosti ministra, pravočasnim ukrepanjem njegove stranke in vlade do neumnosti sploh ne bi prišlo. Morda bomo imeli naslednjič več sreče.
2
