Nixonovo sporočilo

Trmast, neupogljiv in vseskozi negativno nastrojen do medijev, ki naj bi jih po njegovem prepričanju obvladovali homoseksualci, židje in komunisti. Toda prav ta Nixon, ki mu – kot je rad sam dejal – nikoli ni bilo nič podarjeno in je zaradi prirojenega luksuza sovražil klan Kennedyjev, je poleti 1974 sprejel najbolj drzno odločitev v zgodovini ameriških predsednikov: odstopil je. Zaradi spodletelega vloma v sedež nacionalne demokratske konvencije v hotelu Watergate, ki ga je zanikrno izvedla skupina operativcev, v preteklosti povezana z več svetovalci predsednika, je vedno več sledi kazalo za vpletenost Bele hiše, v kateri se je Richard Nixon v kavbojskem stilu, s precej preklinjanja s svojimi sogovorniki pogovarjal o vseh, tudi najbolj občutljivih vprašanjih. Prav ta Nixon, ki je bil tako neumen, da je dal ozvočit vso Belo hišo in s tem postal prvi predsednik, ki je prisluškoval samemu sebi. Zaplet je sledil in ni obetal nič dobrega: na predsednika so začeli pritiskati preiskovalni organi in ga stiskali v kot. Ker ni hotel izročiti prepisov zvočnih posnetkov, iz katerih bi bilo razvidno, kaj je kot predsednik vedel o škandalu Watergate, se je znašel pred grožnjo zakonodajalcev, da proti njemu vložijo impeachement, tj. ustavno obtožbo pred vrhovnim sodiščem, ki bi ga zanesljivo odstavilo. Ker se je tega zavedal in ker ni hotel spraviti države na rob politične nestabilnosti ali celo kaosa, je avgusta 1974, na polovici svojega drugega predsedniškega mandata, odstopil. Njegov poslovilni govor je bil napisan tako prefinjeno, da ni priznal prav nobene napake ali krivde. Vseeno je z odstopom umiril politične napetosti in omogočil prevlado zakonov nad poskusom zlorabe oblasti. Kljub temu da je Nixon nedvoumno deloval v nasprotju z zakoni in ustavo, ga je umik v zadnjem hipu rešil sankcij, ki bi sicer sledile. V moralnem smislu jo je odnesel celo bolje, saj je z odstopom dokazal, da se oblasti ne oklepa za vsako ceno in da spoštuje avtoriteto preostalih dveh vej oblasti. I. Za razliko od notranjepolitičnega področja, kjer sta Nixona zaznamovali negativna nastrojenost do medijev in manična obsesija z iskanjem zarot, s katerimi si je razlagal vse kritike in domnevne poskuse razvrednotenja svojih dosežkov, je bil 37. ameriški predsednik zelo dober na tujem. Da ima smisel za mednarodno politiko in diplomacijo, je dokazal že v času Dwighta Eisenhowerja, ko je bil njegov podpredsednik. Leta 1959 ga je takratni predsednik poslal na otvoritev ameriške razstave v Moskvo, s katero so se želeli revnim Sovjetom predstaviti kot bogata in obljubljena dežela. Zaradi tega v vzorčno opremljeni ameriški kuhinji, ki naj bi prikazovala visoki standard povprečne ameriške delavske družine iz predmestja, ni primanjkovalo gospodinjskih aparatov. Takrat se je med sovjetskim premierjem Hruščovom in Nixonom vnela razprava, ki je postala znana kot kuhinjska debata, Američani pa so jo celo posneli na barvno videokamero in prenašali po televiziji. Hruščov in Nixon sta polemizirala o industrijski razvitosti svojih držav in koristnosti posameznih gospodinjskih aparatov. Sovjet je trdil, da njegova država v ospredje postavlja stvari, ki imajo koristno vrednost, za razliko od luksuza, ki je v socializmu nepotreben, medtem ko je Nixon upal, da bodo ZDA in Sovjetska zveza v prihodnosti tekmovale v tehnologiji in ne več v vojski. Epizoda v Moskvi je Nixonu povečala njegovo priljubljenost v stranki, ki ga je leta 1960 uradno nominirala za ameriškega predsednika. Njegov demokratski tekmec je bil John F. Kennedy, ki je izkoristil televizijska soočenja, na katerih je bil precej boljši od Nixona. Kljub temu je zmagal s pičlim 0,2 odstotka prednosti, kar je pomenilo le 120 tisoč glasov več kot Nixon, poleg tega so se pojavili očitki o volilnih goljufijah v korist Kennedyja. Nixon je brez besed sprejel poraz in se za nekaj let umaknil iz vrhov politike, dokler ga v dramatičnem letu 1968 ni spet potegnilo v vrtinec in je že drugič kandidiral za predsednika Združenih držav. Tokrat mu je uspelo. II. Nixonova inavguracija je sovpadla s precejšnjimi napetostmi, v katerih se je znašla država. Študentski protesti, vojna v Vietnamu, socialni in rasni nemiri, inflacija in nad vsem tem agresivna politična retorika obeh rivalskih strank so postali del njegovega govora, v katerem se je identificiral kot človek, ki bo pomiril strasti. Neke vrste mirovnik. Precejšnje uspehe je hitro dosegel na zunanjepolitičnem področju. Zbliževanje in vzajemno popuščanje v odnosih s Sovjetsko zvezo, vzpostavitev diplomatskih odnosov s komunistično Kitajsko in dramatično povečanje intervencije v Južnem Vietnamu so zaznamovali njegov prvi predsedniški mandat. Ravno vojna v Vietnamu, ki je bila vsak dan bolj smrtonosna, je začela resno zmanjševati njegovo priljubljenost. Zaradi objave zaupnih vojaških dokumentov, ki jih je časopisoma New York Times in Washington Post posredoval uradnik Pentagona Daniel Ellsberg, je Nixonova administracija poskušala utišati medije po sodni poti, vendar je vrhovno sodišče odločilo drugače (o t. i. Pentagon Papers obstaja kar nekaj izjemno zanimivih sodb vrhovnega sodišča, ki vse po vrsti zagovarjajo pravico, ki jo medijem zagotavlja I. amandma, namreč pravico do obveščanja javnosti o vsem, kar je pomembno, da ljudje vedo oziroma da razumejo, kaj počne njihova vlada). Pentagon Papers so razkrili temno plat Nixonove in Kissingerjeve doktrine détente, predvsem v jugovzhodni Aziji, kjer so poleg vojne v Vietnamu potekala tudi tajna bombardiranja Laosa in Kambodže. V obeh deželah je zaradi ameriških bomb umiralo na desetine tisočev ljudi. III. Zaradi vrste nepremišljenih odločitev in zmotnih občutkov je Nixonov štab obveščevalcev in vojaških svetovalcev junija 1972 zagrešil škandal, ki je predsednika leta 1974 stal drugega predsedniškega mandata – vlom v Watergate. Skoraj dve leti je potekal srdit politični in pravni spopad, dokler ni Nixon izgubil skoraj vso podporo zakonodajnega telesa, s čemer so bila končno na stežaj odprta vrata ustavni obtožbi. Da bi se izognil ponižanju, je sprejel odločitev o odstopu, s katero je vsaj moralno ostal zmagovalec, čeprav ga je še vedno čakal sodni postopek. Čez nekaj let je priznal, da je v zadevi Watergate ravnal napačno in da bi moral že prej sprejeti kakšno odločitev, saj se je politični škandal zaradi tega prelevil v nacionalno tragedijo. "Ni jih besed, ki bi lahko opisale moje obžalovanje in bolečino zaradi muk, ki so jih moje napake v zadevi Watergate prizadejale narodu in predsedniški funkciji – narodu, ki ga tako zelo globoko ljubim, in instituciji, ki jo tako zelo spoštujem." (Conrad Black: Richard M. Nixon: A Life in Full, PublicAffairs Books, New York 2007) Zdi se, da se ravno v tem citatu skriva bistvo nečesa, kar izpričuje izvirni politični instinkt državnika, tj. vrhunskega politika, ki se zaveda, kdaj je teža njegovih napak takšna, da zahteva odstop, hkrati pa nima nobenih težav o tem tudi javno spregovoriti. Veličina Nixonovega odstopa je danes spet aktualizirana tudi v luči aktualnih razmer v podalpskem rezervatu politične nenormalnosti, v katerem lokalni arhetipski Nixoni nimajo kritične samorefleksije.