Orožarski lobi

The Eagles, če se prav spomnim. Take it easy. Melodija, ustvarjena za neskončne ceste, ki se končajo nekje za obzorjem. V Kingmanu, ki ga v tem življenju najverjetneje ne bom več videl, smo zavili na znamenito Route 66, po kateri smo se peljali nekaj časa, dokler nismo zavili severneje proti Nevadi in Las Vegasu. Route 66 je ena najbolj znanih ameriških cest in povezuje vzhodni ter zahodni del Združenih držav. Skoraj štiri tisoč kilometrov je dolga, začne se v Chicagu v zvezni državi Illinois in doseže pacifiško obalo v Kaliforniji, točneje v Los Angelesu. Mati vseh ameriških cest se kot kača vije skozi Missouri, Kansas, Oklahomo, Teksas, Novo Mehiko in Arizono, teče skozi različne pokrajine, mesta in naselbine. Ob tej cesti se vsake toliko, včasih tako rekoč kot privid, pojavijo prodajalne orožja. V Arizoni, kjer je režim pridobitve strelnega orožja med najliberalnejšimi v Združenih državah, se obcestne trgovine, v katerih prodajajo orožje, na prvi pogled ne ločijo od vrtnarij ali prodajaln opreme za ribolov in taborjenje. Velike table in panoji vabijo popotnika, da se ustavi in na strelišču v miru preizkusi puško ali pištolo, ki mu je všeč. Če je pristaš polavtomatskega orožja, ima na voljo tudi to. Prodajalci z ugodnimi cenami, posebnimi popusti in vabljivimi kombinacijami, ko za določen model kupec naboje ali dodatno opremo prejme brezplačno, ljudi vabijo k nakupu "občutka varnosti", kar naj bi orožje predstavljalo. V nekaterih ameriških državah je strelno orožje približno tako dostopno, kot je pri nas nakup kolesa ali kanuja. V Arizoni še posebej, saj kupec ne potrebuje nobenega dovoljenja za nakup puške, pištole ali kakšne druge, lahko tudi polavtomatske strelne naprave. I. Obcestne prodajalne orožja v Arizoni so mi prišle na misel, ko sem te dni spremljal agresivno obnašanje konservativnih ameriških komentatorjev, ki so se viribus unitis spravili na britanskega novinarja Piersa Morgana, sicer voditelja pogovorne oddaje na CNN-u. Samo zato, ker si je drznil kritizirati neurejen odnos Američanov do strelnega orožja. Po nedavnem pokolu na osnovni šoli Sandy Hook v Newtownu, kjer je psihopatski dvajsetletnik postrelil 28 ljudi, se je predsednik Barack Obama odločil, da se z orožarskim lobijem, ki ga simbolizira izjemno vplivni National Rifle Association (NRA), ne bo pogajal. Izdal je skupno kar 23 predsedniških dekretov (executive orders), s katerimi naj bi omejili do zdaj (preveč) preprost dostop do polavtomatskega orožja (napadalnega orožja) s precej natančnimi predpisi in obenem tudi z dejavnostmi, usmerjenimi v raziskave nasilja in odnosa mladoletnikov do orožja. Piers Morgan je od decembra lani, ko se je zgodila tragedija v Connecticutu, javno poudarjal nujnost, da tudi Američani končno sprejmejo strožje predpise glede nakupa in posedovanja orožja. NRA je kot odgovor na to zoper njega sprožila peticijo, naj ga vlada deportira nazaj v Veliko Britanijo. Sliši se grozljivo. Še posebej je takšen neofašistični poziv šokanten, ker National Rifle Association ni neka obskurna organizacija intelektualno zaostalih članov, kot bi lahko sklepali po pozivu na izgon družbeno kritičnega novinarja. Nasprotno, NRA je zveza, v katero je včlanjenih 4,5 milijona Američanov, ki pravico do orožja utemeljujejo v II. amandmaju ameriške ustave in jo zaradi tega razumejo tudi kot svojo državljansko pravico. NRA je obenem ena najvplivnejših lobističnih skupin v Washingtonu in nobena skrivnost ni, da ameriški orožarski lobi ravno prek NRA-ja izvaja svoje politične cilje. Prvič so svoje interese javno uveljavili leta 1980, ko so z vsemi močmi podprli Ronalda Reagana proti Jimmyju Carterju. Od takrat dalje svoje politične agende ne skrivajo več. Precejšnjo težo jim je dajal pokojni hollywoodski igralec Charlton Heston, ki je bil nekaj let njihov vodilni član. Nacionalno orožarsko združenje je preživelo dozdajšnje tragedije s strelnim orožjem na ameriških šolah in fakultetah. Prebrodili so poboj na šoli Columbine v Koloradu leta 1999, ko sta dva mulca postrelila 13 sošolcev in učiteljev. NRA je preživel tudi masaker na virginijski tehniški univerzi, kjer je korejski študent življenje vzel kar 32 študentom. Lansko leto je bilo še posebej krvavo, saj je poleg tragedije na osnovni šoli Sandy Hook neuravnovešeni fant, preoblečen v Batmana, pobil tudi 12 ljudi v kinu v mestu Aurora, prav tako v zvezni državi Kolorado.

II. Po vseh teh tragedijah je orožarski lobi vedno uspel obrniti šok ljudi v svoj prid. Prodaja orožja se je povečala. Američani so se, tudi po zaslugi paranoidnih medijev, ki so reklamirali orožje kot edino možnost učinkovite obrambe ogroženega posameznika, po vsakem strelskem pohodu še bolj oboroževali.

V trenutku, ko je predsednik Obama podpisal dekrete, s katerimi je posegel v interese orožarskega lobija, se je znašel v ognju njegove propagandistične mašinerije. NRA ga je v televizijskem oglasu zasmehovala kot hinavca, češ da nasprotuje oboroženim varnostnikom v osnovnih šolah, ker sta njegovi hčerki na varnem, saj ju vseskozi varujejo agenti tajne službe. S tem videom pa je orožarski lobi, ki postaja vedno bolj histeričen, iracionalen in zloben, prekršil enega izmed tabujev ameriške politike: otroke se pušča pri miru.

Odzivi medijev so bili zato negativni, kajti v civilizirani, moderni družbi je politično obračunavanje, ki vključuje otroke, nekaj najbolj odvratnega in obsojanja vrednega. Podobno izprijena je bila tudi nedavna kampanja proti slovenskemu predsedniku vlade, v kateri je več medijev v svojo križarsko vojno vključilo tudi njegovega leto in pol starega sina. Sprva so ugibali o njegovi prizadetosti in prirojeni bolezni, nato pa je nekdo poskušal prodreti celo z zgodbo o smrti zaradi prevelikega odmerka uspaval.

Tako umazane, strahopetne in podle kampanje ne gre podcenjevati. Zasluži si obsodbo. Janšev sin ali hčerki Obame – v resnici je popolnoma vseeno, za čigavega otroka gre. Otroci bi morali imeti imuniteto pred nizkotnim obračunavanjem, kajti sicer spopad v politični areni nenadoma postane totalna vojna brez pravil, v kateri so dovoljena vsa sredstva.

Histerija, ki jo zganjajo skupine vplivnih posameznikov in njihovi lobiji, je tokrat izjemna, saj gre za morje denarja in za pomembne odločitve. To, da se je NRA tako pritlehno spravila na Obamo in Morgana, samo potrjuje tezo, da se ameriški orožarski lobi prvič v svoji skoraj 150-letni zgodovini čuti ogroženega.

III. Aktualna razprava o omejevanju preveč liberalne ureditve – no, v bistvu je boljši izraz neurejenost –, prodaje, proizvodnje in distribucije ter tudi posesti orožja je svojevrstna reminiscenca zgodovinske dileme, s katero so se Združene države spopadale leta 1860, ko je predsednik postal Abraham Lincoln. Šlo pa je kajpak za vprašanje suženjstva. Ironija je, da so bili takrat republikanci (z Lincolnom na čelu) tisti, ki so brez pomislekov zagovarjali njegovo odpravo, medtem ko so bili bogati južnjaški demokrati proti. Danes je glede odnosa do orožja stanje vice versa: republikanci v glavnem nasprotujejo strožji ureditvi (čeprav so med njimi tudi izjeme), medtem ko so demokrati naprednejši in podpirajo spremembo zakonodaje do te mere, da bo usodni II. amandma končno dobil svoj moderni zgodovinski kontekst.

Tisto, kar Združene države včasih postavlja v težko razumljiv kontekst, je legalistično vztrajanje pri nečem, kar je že zdavnaj postalo zgodovinski anahronizem. Orožarski lobi svojo argumentacijo utemeljuje na statusu quo, ki je star 220 let in nima več nobene stvarne podlage v sedanjosti – zlasti pa ne upošteva klavzule o (bistveno) spremenjenih okoliščinah (rebus sic stantibus).

A vrhovno sodišče mu vseeno pritrjuje, saj je v zadnjih letih sprejelo dve ključni razsodbi glede II. amandmaja (District of Columbia v. Heller, 2008 ter McDonald v. Chicago, 2010), s katerima je znova potrdilo arhaično pravno argumentacijo, češ da je posameznikova pravica do nošenja orožja temeljna in ustavna pravica. Vsekakor je bila ta pravica, ki se danes bolj sliši kot privilegij, smotrna in logična leta 1791, ko je bilo sprejetih prvih deset amandmajev k ameriški ustavi (t. i. Bill of Rights). V takratnih divjih in kaotičnih razmerah je bila skrb za lastno varnost in varnost družine v prvi vrsti skrb in odgovornost posameznika.

Danes, ko je življenje v urejeni in demokratični družbi doseglo najvišjo stopnjo pravne in dejanske varnosti v zgodovini, je pravica do posesti orožja nekaj predcivilizacijskega, nekaj predmodernega in bo kot taka počasi zdrsnila v zgodovinski spomin. Tudi v Združenih državah.