Orožje za množično uničevanje: Izstop iz evroomočja

V obdobju, ko je imel takšne misli, je bila današnja italijanska prestolnica manjše obrobno mesto svetovne politike, v katerem so vladali papeži in gospodarstvo ni ravno cvetelo, vendar je romantični pesnik med sprehajanjem po starih ulicah, kamnih in gosposkih palačah začutil, da Rim skriva v sebi posebno energijo in pomembnost v mednarodni zgodovini, ki jo je težko razumeti. Stari Rimljani, ki so tisočletja kot prvi obvladovali najpomembnejšo regijo na svetu – evrosredozemsko – so dobili od usode v upravljanje prestolnico, katere geografska lega je imela velikokrat strateški pomen za razvoj zgodovine.

Evropska unija je sredi zelo globoke krize, ki jo občutimo tudi mi na sončni strani Alp. Mešanica nezaslišane brezposelnosti mladih, ki je med 35 in 50 odstotki (odvisno od države), slabe gospodarske rasti večine članic sterilnega evrosistema, zgrajenega na podlagi nemških zahtev, in pomanjkanja politikov z vizijo je morebitna socialna bomba, ki lahko nepričakovano eksplodira, če si bomo še naprej zatiskali oči pred stvarnostjo. Danes obstajata samo dve veliki državi, ki lahko Evropsko unijo rešita pred propadom: Francija in Italija. Druga ima zagotovo večjo prednost, ker manj vezana na lokomotivo, ki trenutno vozi v napačno smer in se lahko v prihodnjem letu iztiri s katastrofalnimi posledicami za vse nas: Nemčijo. Italija že nekaj let preživlja težko krizo zaradi zunanjega dolga, nizke rasti, visoke brezposelnosti in prevelike javne uprave, ki duši gospodarski razvoj. Enako kot Slovenija – ki je v omenjeno fazo šele vstopila – ampak z izredno veliko prednostjo: naši zahodni sosedi so namreč pomemben člen v sistemu! Težava, ki je velika za nas, ne pomeni skrb zbujajoče težave za mednarodno skupnost. Velika italijanska težava pa lahko postavi pod vprašaj svetovno ravnovesje. V mednarodnih odnosih šteješ samo, če si velika sila ali velika težava.

V Rimu so pred kratkim dobili novo vlado, ki je po dvajsetih letih bipolarne konfrontacije znova ustoličila na oblasti staro, sredinsko mešanico nekdanje velike krščanske demokracije. Italijanski politiki zdaj prihajajo v fazo stabilnosti, v kateri začenjajo razmišljati kot general Grant v ameriški državljanski vojni, ki je – ko so vsi njegovi vojaki vedno prestrašeno govorili o južnjaškem vojaškem heroju Robertu E. Leeju – izjavil: "Dolgočasi me, da neprestano slišim govoriti le o Bobbyju Leeju. Čas je, da tudi njegovi generali začnejo govoriti o nas!"

Nemčija je po izgubljeni drugi svetovni vojni usmerila vso pozitivno energijo v ekonomsko rast. Načrtovano je skozi desetletja širila svoje geoekonomsko vplivno območje in tako nadomeščala staro geopolitično željo po prevladi. Mešanico kapitalizma, državne strukturne podpore in socialne države, imenovano "renski gospodarski sistem", je briljantno preoblikovala tako, da je vzpostavila socialni mir in pridobila širšo družbeno podporo, s katero je lahko gradila izvozno velesilo. V osemdesetih in devetdesetih letih prejšnjega stoletja je bila skupaj z ZDA in Japonsko tudi monetarna velesila, ki je preoblikovala denarne tokove. Danes, potem ko si je izborila v evroobmočju sebi primerne strukture, igra vlogo svetilnika v Evropski uniji, ampak ima veliko težavo. Vse politične in gospodarske sile, ki so kadar koli vodile svet ali regije, so bile dolžnice. Nemčija je "kreditna država". Cesarstvo Velike Britanije je imelo zelo visok državni dolg. Tako je uvažalo oziroma spodbujalo trge preostalih partnerjev po svetu. Kolonije in države, vključene v mednarodni tržni sistem, so cvetele zaradi angleške porabe. Enak mehanizem se je prenesel po drugi svetovni vojni na novo referenčno velesilo ZDA. Več kot petdeset let je Washington vezal nase in financiral rast, razvoj in stabilnost zahodnega sveta, takšen ekonomski sistem pa ima še eno dodatno prednost: ustvarja monetarno maso. Nemčija tega ne dela. Berlin vodi izvozno usmerjeno gospodarstvo, ki ima BDP sestavljen iz višjega odstotka izvoza (50 odstotkov) od Kitajske in ga financirajo pretežno južne in osrednje države Unije. Takšno gospodarstvo ne omogoča večje likvidnosti v sistemu in osiromaši uvozne države, ki morajo same ustvariti dolg za to, da Nemčija bogati. Sistem je sterilen. Če bi v času imperija v Londonu razmišljali kot danes v Berlinu, mi nikoli ne bi pili čaja, Indija pa bi bila še danes srednjeveška država . Prav znotraj opisanega makroekonomskega okvirja se lahko v prihodnjih mesecih pojavi kratek stik. Ne bodimo presenečeni, če ga bo sprožila prav Italija. Rim, kritizirana južna, sredozemska prestolnica, stalna tarča germanskih predstavnikov notranjega finančnega reda in fiskalne stabilnosti, ima pred vsemi drugimi prestolnicami neverjetno prednost, ki lahko reši Unijo: je velenesila! Italija ima kritično maso, ki je Slovenija nima. Italija v evropskih pogajanjih za novo Unijo oziroma v iskanju primernejših rešitev za vse nas lahko nasprotnike izsiljuje z verodostojno možnostjo uporabe končnega orožja za množično uničevanje: z izstopom iz evroobmočja. Evro je valuta, ki ni suverena in nujno potrebuje preoblikovanje. Nemčija bo morala to dejstvo sprejeti, ker skupna valuta ni bila nikoli zamišljena kot strukturna podpora nemškemu državnemu interesu, temveč kot sredstvo za trdnejšo skupnost v dobro vseh Evropejcev. Svet je v resnici spet pri filozofiji hladne vojne vzajemno zagotovljenega uničenja iz dni tekme za jedrsko orožje, iz Pax Europae lahko v kratkem preskočimo v fazo Finis Europae. Imamo novo jedrsko orožje. To je tudi sporočilo za našo vlado in za prihodnja mednarodna stališča naše premierke Alenke Bratušek: Nemci se bodo morali vsaj enkrat v zgodovini sprijazniti z geopolitično odgovornostjo, ki izvira iz ekonomske moči, in delati v dobro vse celine, ne samo za svoj interes.