Otroci revolucije

Ravno zategadelj se lahko bere tudi kot nekakšna prerokba: "Med poglavitnimi globljimi vzroki za današnjo bedo naj navedemo samo dva usodno pogubna faktorja, ki trajno in učinkovito zastrupljata današnjo zavest. To sta predvsem obe svetovni vojni, ki sta dodobra omajali skoraj vse moralne kategorije širše ali splošne človeške zavesti. In ker smo se znašli v položaju, ko mora in sme sebi vsakdo postavljati vsakršne norme, so razkrojeni tudi vsi kriteriji našega duhovnega orientacijskega čuta. Drugi faktor, ki je s prvim v tesni zvezi, pa so mogočne politične ter socialne spremembe in revolucije v času, v katerem živimo. Ne gre predvsem za psihični učinek katastrof, ki jih spremljajo, marveč gre za smer in smisel teh velikih dogodkov, ki polagoma ustvarjajo na našem planetu tak položaj, v kakršnem vse to dogajanje bolj in bolj navzema značaj državljanske vojne in duhovnega stanja, ki tako vojno spremlja in za katero so značilne fanatična omejenost, malenkostna in slepa nepomirljivost in groba okrutnost, ki iz svojega sektorja neodjenljivo prodirajo in vdirajo v moralni svet posameznikov." I. Vas to na kaj spominja? Mar ni to nekakšna rentgenska slika časa, v katerem živimo?! Fanatična omejenost, malenkostna in slepa nepomirljivost in groba okrutnost?! Mar nimamo tudi dandanašnji opraviti z identičnimi psihozami, ki zastrupljajo naš hic et nunc? Namenoma nisem razkril avtorja in letnice gornjega zapisa. Danes, ko to pišem, je fascinantno predvsem to, da se zgodovina v hegeljanskem duhu resnično dvakrat ponavlja in da smo trenutno nekje na pol poti med tragedijo in farso. Slovenci namreč ne znamo mirno in srečno živeti brez obletnic in preteklosti, brez prisilnega obujanja spominov. Četrt stoletja po začetku naše poslednje politične in ekonomske revolucije, ki jo je bržkone spočela ravno afera JBTZ, smo se kot družba znova znašli v primežu treh dušečih frustracij: fanatične omejenosti, nepomirljivosti in grobe okrutnosti. Kot da se je proces moralnega očiščenja, ki naj bi sledil vsaki, tudi še tako mehki revoluciji, izjalovil, ponesrečil. Če poskušamo biti pošteni do samih sebe, potem si lahko mirne duše priznamo, da moralnega očiščenja sploh nismo doživeli. Vzrokov za to je kajpak več, prevladuje pa teza, po kateri si tako majhen in zgodovinsko ogrožen narod, kot je slovenski, v začetku devetdesetih preprosto ni mogel privoščiti še enega leta 1946, ko so zmagovalci krvavo obračunali s poraženci in potrdili latinski rek vae victis (gorje premagancem). Genealogijo revolucije, ki jo je zgodovinsko najbolj brutalno spočela Francija – ruski boljševiki so se namreč zgledovali prav po jakobincih –, je v svojem eseju Radikalci moralne revolucije nazorno opisal Adam Michnik, in sicer s komaj prikrito analogijo na sodobno poljsko zgodovino. Če iz poljske revolucije, ki se je konstituirala na temelju krščanstva na eni ter izrazitega antikomunizma na drugi strani, potegnemo bistveno komponento moralnega očiščenja, pridemo do ideje lustracije. Na Poljskem se zadnja ni izkazala kot tragedija niti kot farsa, prej nasprotno. Družba je lažje zadihala, saj so bili v politični prostor pripuščeni moralno nesporni in nekontaminirani posamezniki, ki so sproščujoče vplivali na delovanje države in gospodarstva, zato najbrž ni naključje, da je današnji makroekonomski položaj Poljske tako ugoden: recesija te dežele ni niti oplazila. II. Na prvi pogled radikalna, a v svojem substančnem bistvu zelo pravična odločitev za lustracijo pomeni, da vsi tisti posamezniki (kolektivna odgovornost oziroma krivda ne prideta v poštev!), ki so se s svojim delovanjem v starem režimu pregrešili zoper človekovo dostojanstvo, kršili človekove pravice ali kako drugače ravnali v nasprotju z načeli, ki veljajo v demokratični, pravni in svobodni družbi, vsaj nekaj časa ne morejo javno delovati. Drugače kot Poljski ali Češki, ki sta izvedli lustracijo, se Sloveniji kaj takšnega preprosto ni moglo pripetiti, saj partija leta 1990 v resnici ni razpadla, temveč se je kot transmisija utelesila v vseh novih političnih strankah. Z drugimi besedami, genialno-brutalni instinkt političnega preživetja, zaradi katerega se je partijska mentaliteta zažrla v relevantne politične stranke, je per se preprečeval kakršno koli realno možnost lustracije. Partija se je razmnožila v več manjših partij, ki so danes vse po vrsti odgovorne za stanje stvari v Sloveniji; partijska mentaliteta, razpršena po večini strank, je glavni krivec za pojav prededipalnih roparskih posameznikov, ki so opustošili slovensko ekonomijo in še posebej bančni sektor, pri čemer so se spretno skrivali za metafizičnim nacionalnim interesom in podobnimi pravljicami za naivne državljane. Zgodovina, s katero smo v teh kraji tako zelo obsedeni, se nam zadnje čase ponavlja predvsem kot farsa. Obujanje spominov, s katerimi politična pola poskušata vzpostaviti svojo lastno, ekskluzivno interpretacijo historičnih dogodkov, v dobi socialnih medijev in globalizacije deluje retrogradno in odbijajoče, predvsem pa poudarja mentalno pritlikavost Slovenije, ki po zaslugi bedne politične elite ne more dvigniti glave in stopiti iz blata doline šentflorjanske, če smo lahko nekolikanj cankarjanski. Ta politična beda, o kateri govorim, je postala že skoraj bizarna in bi se ji z intelektualne distance lahko mirno posmehovali, če njen fanatizem ne bi še vedno zapeljeval toliko vernikov. Na eni strani gledamo novodobne partizane s titovkami in rdečimi ruticami, kako rajajo v ikonografiji zgodnjih petdesetih let prejšnjega stoletja in s premierko na čelu prepevajo Bandiero rosso, na drugem bregu pa stojijo nič manj fanatični verniki z Roške, prepričani v svojo Resnico in Pravico, za katere je vse, kar se dogaja njihovemu ljubljenemu Vodji, zarota komunističnih, srbskih in jugoslovanskih sil. Človek mora dobesedno dvakrat prebrati, da se prepriča, ali je prav razumel. Ampak takšna je slovenska politična realnost četrt stoletja po aferi JBTZ, ki se je začela kot upor proti diktaturi, pomanjkanju svobode in človekovih pravic ter kot J'accuse režimu, nesposobnemu poskrbeti za normalen, človeka vreden ekonomski standard. Mlajše generacije si tega ne znajo predstavljati, toda nekoč smo resnično živeli v sistemu, ki svojim državljanom zaradi obubožanosti ni bil sposoben redno zagotavljati niti olja, sladkorja, kave, pralnega praška, tropskega sadja in prave čokolade, da bencina niti ne omenjam. Tisto, kar je bilo pred četrt stoletja del vsakdana povprečnega državljana v družbi demokratičnega samoupravnega socializma, se danes resnično sliši neverjetno. III. Prispevek, s katerim sem začel pričujoči zapis, je nastal nekako v tistem času, se pravi pred skoraj tremi desetletji. Esej Umetnost in humanizem je leta 1985 napisal Josip Vidmar, ki ga bo kot enega od najbolj kontroverznih intelektualcev 20. stoletja – zamerimo mu zlasti režimski oportunizem in nekritično prilaganje razmeram – očitno treba znova vzeti v roke. Novodobno barbarstvo, o katerem piše v kontekstu umetnosti in kulture, se je v tem času namreč kot virus zažrlo v vse pore družbe, predvsem v politiko, ki po letu 1990 nima več izgovorov, da Slovenci nanjo nimamo vpliva, saj da nam jo krojijo na Dunaju ali v Beogradu. Lahko se pa nam kmalu, najpozneje v dveh letih, zgodi, da bomo zares izgubili suverenost odločanja na notranjepolitičnem in ekonomskem področju, saj bosta Evropska komisija in Trojka tudi formalno prevzeli mentorstvo nad državo. V tem primeru bomo znova nesamostojni. Dežela bo postala protektorat Bruslja. Četudi si marsikdo med nami, ki mu ob notranjepolitičnih spletkah obeh taborov postaja slabo, potihoma želi prav tega, namreč čimprejšnjega prihoda tujih "gospodarjev", pa Slovenije vseeno ne bi bilo pametno tako poceni prodati, kajti še vedno je to edina domovina, ki jo imamo. Resda je postala talka norcev, zaradi katerih vsak dan bolj trpimo, toda nihče ne more jamčiti, da nekega lepega dne ne bomo ponovili tistega, kar se je zgodilo pred četrt stoletja. Kajti revolucija ne požre samo svojih otrok, kot pogosto zmotno mislimo; še prej jim strga maske z obrazov, pravi Hannah Arendt v knjigi O revoluciji (Űber die Revolution), ki jo citira tudi Michnik, in nadaljuje s stavkom, ki ga nekateri Slovenci zares razumemo šele zdaj. Da namreč na koncu revolucije med glavnimi igralci ni ostal niti eden, ki ne bi bil obtožen ali vsaj osumljen korupcije, goljufije in dvoličnosti. Je treba sploh še kaj dodati?