Pogača je pač majhna

Na mirno sobotno dopoldne je slovensko športno javnost razburkala novica o izstopu iz prve lige: rokometnega kolektiva iz Škofje Loke. Presenečenje? Niti ne, saj se je že več kot leto dni vedelo, da na Gorenjskem životarijo, da v tamkajšnjih koncih ni denarja za profesionalizem. Tako so košarkaricam sledili rokometaši. Tragično? Kakor za koga. Slabo za prvo slovensko rokometno ligo, za klub Loka pa bržkone bolje. Rdeče številke in nezmožnost vzdrževanja stroškov povezanih s člansko ekipo so botrovali k temu. Z izstopom iz elite rokomet v Škofji Loki ne bo ugasnil. Še naprej bodo marljivi delavci garali z mladimi, z otroki, s slovensko prihodnostjo. Podobna usoda je doletela nemalo kolektivov v naši državi. Se spomnite minulega leta, ko ni ostalo drugega Korošcem, kot da klub iz Slovenj Gradca z dolgoletno tradicijo odmislijo in začnejo znova. Iz ničle, brez dolgov, na zdravih temeljih. Tekmovanje so resda začeli na najnižji ravni kot novinci v slovenskem prostoru, a verjemite, z leti se bodo vrnili med prvoligaše.

Podobna usoda je nekoč doletela Krško, pa Izolo in še bi lahko naštevali. Od elite na dno in nazaj. Z neugodnimi finančnimi razmerami se v slovenskem prostoru spopadajo prav vsi klubi. Tako nekdanji rokometni velikani, kot so denimo Rudar, Radeče, Drava Ptuj, Nova Gorica, v tej sezoni igrajo v ligi 1. B v družbi novega Slovenj Gradca 2011. Pot med najboljše bo vsekakor trnova, a zdrava. Med tiste, ki se pobirajo, štejemo tudi ljubljanski Slovan, ki životari, ni pa "umrl". Primer košarkarjev ljubljanske Olimpije bo vselej buril duhove. Realno stanje v Sloveniji je žal takšno, da tolikšno število kolektivov žal ne more preživeti. Sredstev namreč ni na voljo za financiranje takšnega števila profesionalnih klubov, ki v veliko primerih kmalu postanejo tudi požrešni (poskušajo delovati nad zmožnostmi). Potem se izrodi še kriza, težave se vrstijo, sledi padec na trdna tla.

Slovensko gospodarstvo ne more financirati 12 prvoligaških rokometnih klubov, pa deset nogometnih in 12 košarkarskih, pa več vrhunskih hokejskih moštev, odbojkarskih, vaterpolskih in drugih na najvišji ravni. In to moških ter ženskih selekcij. Preprosto, pogača je premajhna za vse, da bi lahko delovali profesionalno. Največ jo vzamejo najspretnejši pogajalci, trgovci in tisti z uspehom. Določena okolja pa nikoli ne bodo sposobna dajati toliko, kolikor bi si klubi želeli. Zato se poraja vprašanje, ali je smiselno vztrajati pri takšnem številu "profesionalcev". Ali domala ne bi bilo bolje, da se v Sloveniji na vrhunski ravni ustvarja s šestimi klubi v posameznem športu, drugim pa se da priložnost, da se tja prebijejo. Bržkone bi lahko s tem prinesli dodatno konkurenčnost, enakovrednost in ambicioznost.

V skupino životarjenje spada tudi jeseniški hokejski klub. Športna sredina s tovrstno tradicijo, v mestu, kjer praktično ni drugega športa, životari. Biti na robu preživetja kot še marsikateri drugi v Sloveniji, šport zahaja v drugi plan, vse se vrti okoli iskanja evra za evrom in boja iz dneva v dan. Spomnimo, nekoč je tudi v Celju deloval močan hokejski klub, a podobni vzroki so povzročili propad. Žal je naša realnost takšna. Krčenja proračunov so sestavni del, ni ga junaka, ki bi imel na voljo vrečo brez dna. Tudi zato, ker je vlaganje v šport za sponzorje slaba naložba. Olajšav ni, zatorej podjetja ne vidijo smisla. Dejstvo pa je, da je naša mala dvomilijonska država športno sila raznovrstna in bo takšna tudi ostala. Tudi v evropskem, športnem merilu, se ne gre bati, še bo doživljala "razsvetljenja".