Predsednik Kalibaf?

Če ne bo večjih sprememb v prihodnjih dveh tednih in se ne bo sprožila kakšna nenapovedana revolucija v teokratskem sistemu, bo razvpitega Ahmadinedžada zelo verjetno nasledil župan Teherana Mohamed Baker Kalibaf. Pred dnevi je svet Braniteljev revolucije – vsemogočni, nadzorni organ republike – objavil seznam osmih kandidatov, ki jih je svet izbral oziroma potrdil za končne kandidate med 686 prispelimi prijavnicami. Med izključenimi sta se znašla tudi nekdanji predsednik ajatola Rafsanjani – uradno zaradi previsoke starosti – in desna roka Ahmadinedžada Esfandiar Rahim Mašaj, ki je še pred nekaj meseci veljal za potencialnega favorita. Oba se lahko pritožita na odločitev, posreduje pa lahko tudi sam ajatola Kamenej, ki je pred kratkim imenoval "starega" Rafsanjanija na čelo pomembnega državnega organa. Od trenutka, ko je leta 1989 Ali Kamenej postal vrhovni verski vodja, je upravljal oz., diplomatsko rečeno, nadzoroval številne predsedniške volitve. Če upoštevamo notranjepolitično stanje, je do danes pragmatično krmaril med konservativnimi stališči nekaterih predstavnikov, kot je bil na primer prav Rafsanjani, in zmernimi reformističnimi stališči, katerih najvidnejši predstavnik je bil v preteklosti predsednik Katami. Če poenostavimo, v Iranu je spopad dejansko mogoč le med konservativci in ultrakonservativci. Vendar ima zdaj Kamenej pred seboj zagotovo eno najtežjih izbir svojega življenja: njegovi državljani bodo morali izvoliti človeka, ki jih bo poskusil pripeljati iz krize, iz mednarodne izolacije in iz javnosti ne preveč poznane verske krize. Irancem so morali verski voditelji predstaviti primernega kandidata za zmago in manjšo število nemotečih protikandidatov, ki ne smejo ogrožati v volilni tekmi vnaprej zaželenega izida. Če zgoraj omenjena izključenca ne bosta vložila pritožb in jima ne bodo ugodili, je favorit za zmago, ki mu je svet Braniteljev revolucije dejansko pripravil pot, župan glavnega mesta. V zadnjem četrtletju je bil Ahmadinedžad – tudi on nekdanji župan Teherana – edini predsednik države, ki ni izhajal iz verskih vrst, vendar se je islamski eliti močno zameril zaradi vedno večjega populariziranja svoje funkcije, ki je pripeljala do očitne konkurence oziroma je postavila v senco pomembnost preostalih ustavnih organov teokracije. Da bi pomagal svojemu izbrancu, je zdajšnji predsednik, ki ne more kandidirati za tretji mandat, v zadnjih mescih zamenjal enajst guvernerjev, ki imajo zelo veliko vlogo pri upravljanju volilnih procedur. To je pripeljalo do močnega trenja med vrhovnim verskim vodjem in institucijo predsednika republike. Volitve se bližajo znotraj zelo nestabilnega regijskega okvira, v katerem Iran igra eno od glavnih vlog. Ahmadinedžad je med zadnjim mandatom malo umiril napadalne tone do mednarodne skupnosti in se zadrževal pri izkazovanju prijateljstva tujim diktatorjem, je pa istočasno vpletel državo v resnične spopade. Teheran danes podpihuje sirsko krizo in pritiska na Izrael, istočasno pa skuša pridobiti čim večji pomen v Perzijskem zalivu, da bi nasledi Savdsko Arabijo v vodenju islamskih držav in postal referenčna sila v regiji. Novi predsednik bo moral zelo omejiti državne apetite. Iran je pod težkim mednarodnim pretiskom zaradi jedrskega programa: življenjski standardi so se v zadnjih letih močno poslabšali, inflacija je na prej nikoli doseženi stopnji, sunitska verska manjšina pa je začela vračati udarce s podporo preostalih arabskih držav, ki še zdaleč ne mislijo pustiti vodenja islama v rokah šiitske, nearabske, države. Nekaj je zelo jasno. Če bodo zahodne sile pred 14. junijem sprožile val protestov ali ne in tako skušale vplivati na volitve oz. če zmaga Kalibaf ali ne, bo moral naslednik Ahmadinedžada vložiti veliko truda v iskanje novega družbenega konsenza in umestitev Irana v drugačni mednarodni položaj ne glede na stalno protiameriško propagando vseh političnih akterjev.