Rožman

Do zdaj je bil v bližini Čikaga, kjer je v prostovoljnem izgnanstvu živel do svoje smrti novembra 1959. Njegova vrnitev bi lahko pomirjujoče vplivala na vse tiste generacije, ki jih še vedno preganja prekletstvo druge svetovne vojne in komunistične revolucije. Če pokop Gregorija Rožmana v domači zemlji čutimo kot konec občutljivega poglavja slovenske preteklosti, potem nas odzivi nekoč bratomorno sprtih Slovencev navdajajo z zmernim optimizmom. Tokrat je – enkrat za spremembo – prevladala posvečenost smrti, hkrati pa si nihče ni drznil oporekati avtoriteti vrhovnega sodišča, ki je leta 2007 zaradi procesnih napak razveljavilo sodbo jugoslovanskega vojaškega sodišča iz leta 1946, s katero je bil škof in absentia zaradi suma sodelovanja z okupatorjem obsojen na dolgoletno zaporno kazen, izgubo državljanskih pravic in zaplembo celotnega premoženja. Z današnje perspektive pravne države je bila sodba vojaškega sodišča preveč nedemokratična, polna napak in nedoslednosti, da bi lahko vzdržala ponovno presojo. Kazenski postopek, ki je škofa Rožmana bremenil več kot pol stoletja, je zaradi tega okrožno sodišče v Ljubljani leta 2009 dokončno ustavilo, s tem pa so se odpravili vsi pomisleki in ovire za njegovo vrnitev v domovino, iz katere je pobegnil maja 1945. To nič kaj pogumno dejanje je do zdaj vzbujalo precej negativnih kritik, še zlasti če Rožmana primerjamo z zagrebškim škofom (in poznejšim kardinalom) Alojzijem Stepincem, ki je ostal v komunistični Jugoslaviji in bil takoj po koncu vojne tudi aretiran, vendar so ga po posredovanju Josipa Broza izpustili. O odnosu med Titom in Katoliško cerkvijo obstaja nekaj zanimivih podrobnosti, mimo katerih ne moremo. I. Titov zasebni odnos do Katoliške cerkve in Vatikana je bil relativno normalen; za siceršnje razmere, ki so vladale v Jugoslaviji, celo liberalen. Slovenski komunisti so zastopali neprimerno radikalnejšo politiko, zaradi katere je v petdesetih letih v Novem mestu prišlo do incidenta, ki je Tita tako razbesnil, da se je zaklel, da v "grad gdje pope pale", nikoli ne bo stopila njegova noga. Naščuvana drhal je na železniški postaji v Novem mestu z bencinom polila in zažgala tedanjega škofa Vovka, ki je utrpel hude opekline po obrazu, vendar je atentat preživel. Odzivi Vatikana so bili siloviti, saj do takšnega barbarstva ni prihajalo niti v času nacionalnega socializma ali stalinizma. Odnosi med Jugoslavijo in Vatikanom so se pozneje še bolj zaostrili in prišlo je do prekinitve diplomatskih odnosov, ki so se znova vzpostavili v začetku sedemdesetih let, ko sta Josip in Jovanka Broz obiskala papeža. Zagrebški kardinal Stepinac, ki za razliko od ljubljanskega škofa Rožmana ni pobegnil, je od Tita dobil ponudbo, da bi Katoliško cerkev odcepil od Vatikana in ustanovil samostojno Hrvaško katoliško cerkev, ki bi se ji pozneje pridružile še preostale države v Jugoslaviji. Hrvaški mediji so pred leti na podlagi arhivskih dokumentov razkrili, da si je Broz prizadeval ustanoviti nekakšno Jugoslovansko cerkev, ki bi bila samostojna, avtonomna oziroma – če uporabimo izrazoslovje pravoslavje – avtokefalna. Ideja, ki se sliši kot znanstvena fantastika, nikoli ni imela resnih možnosti za uspeh, zato jo nekateri primerjajo s Titovimi fantazijami o razkosanju Italije, ki bi po napadu Jugoslovanske armade razpadla na komunistični Sever in kapitalistični Jug. Stepinca so – ker je zavrnil ponudbo maršala – začeli medijsko blatiti. Titove oblasti so prek svojih kanalov namignile Vatikanu, naj svojega škofa "odpokliče" iz Hrvaške, sicer mu grozi aretacija zaradi sodelovanja z okupatorjem. Vatikanska diplomacija je Stepinca o tem obvestila in mu dala možnost, da se sam odloči. Rekel je, da bo ostal. Čez nekaj tednov so ga aretirali in postavili pred sodišče. Montirano sojenje je minilo brez posebnosti in Stepinac je bil obsojen na 16 let strogega zapora, a so ga čez pet let izpustili. Leta 1952 ga je Vatikan razglasil za kardinala, kar je pri jugoslovanskih oblasteh povzročilo precej negodovanja, vendar sankcij ni bilo. Naslednjih osem let, do februarja 1960, ko je umrl zaradi zastrupitve krvi, je preživel v hišnem priporu. Obstajajo govorice, da so ga več let počasi zastrupljali, vendar tega niso nikoli dokazali. Kardinala Stepinca je papež Janez Pavel II. leta 1998 razglasil za blaženega. II. V Sloveniji, kjer je bila oblast od vseh jugoslovanskih republiških oblasti ideološko najbolj zadrta, je bilo zasliševanje duhovnikov priljubljeno tudi med poznejšimi politiki, funkcionarji in profesorji fakultete za sociologijo, politične vede in novinarstvo. Kljub razveljavitvi obsodbe in koncu kazenskega postopka proti škofu Gregoriju Rožmanu velja pritrditi mnenju, da o resnični vlogi kontroverznega škofa še vedno ne vemo dovolj; v pravnem smislu je bil oproščen sleherne krivde. V moralnem pa je še vedno nerazčiščen in zato problematičen njegov odnos do nemških okupacijskih oblasti in predvsem njegova vloga pri sramotni prisegi domobrancev na bežigrajskem stadionu 20. aprila 1944. Katoliška cerkev na Slovenskem, ki jo je škof Rožman vodil v občutljivem medvojnem času, je bila preveč obremenjena z antikomunizmom, da bi to obdobje preživela brez posledic. V Ljubljanski pokrajini, kjer so bile napetosti med obema taboroma – komunisti in nekomunisti – daleč največje, je kmalu po začetku okupacije prišlo do državljanske vojne, v kateri je umrlo daleč več domačinov kot pa tujih okupatorjev (v času druge svetovne vojne je na slovenskem ozemlju umrlo manj kot 1.000 nemških vojakov – številka, ob kateri se z vso strašljivostjo pokažejo razsežnosti bratomorne vojne). Zaradi nasilja komunistov so nastajale vaške straže, ko so se po kapitulaciji Italije septembra 1943 preoblikovale v Slovensko domobranstvo, ki je bilo sprva številčnejše in bolje oboroženo od partizanskih enot. Toda razmerje se je začelo spreminjati že naslednje leto. Domobranci so stavili na napačnega konja; borili so se na napačni strani zgodovine. Vloga Katoliške cerkve v tem tragičnem spopadu nikakor ni bila brezmadežna; ko se je bližal konec vojne in se je zgodil veliki eksodus domobrancev, civilistov in duhovščine proti Koroški, Rožman za razliko od Stepinca ni ostal pri svojih ovčicah, temveč se je odločil za beg. Angleške zasedbene oblasti v Avstriji so ga internirale v Celovcu, od koder je pozneje prek Švice prišel v Združene države in tam ostal do svoje smrti. III. Odločitev o prekopu posmrtnih ostankov škofa Rožmana v domovino je dejanje pietete in ne bi smela imeti nobenih odmevov ali posledic zunaj tega okvirja. Vse od Sofoklejeve Antigone dalje se zahodna civilizacija trudi vzpostaviti moralni zakon, ki bo enako pravičen do svetosti življenja in posvečenosti smrti, kar z drugimi besedami pomeni, da bo človek po svoji smrti deležen neodtujljive pravice do pokopa in groba. In ta pravica velja za slehernika, ne glede na njegovo krivdo ali nedolžnost. Težko si predstavljamo mentalni svet generacije, ki je bila neposredno ali posredno vpletena v tragedijo druge svetovne vojne in komunistične revolucije. Še težje je razumeti njihov odnos bodisi do škofa Rožmana bodisi do Borisa Kidriča; samo znanstven, brezosebni pristop zgodovinarjev lahko v prihodnjih letih in desetletjih osvetli vse, tudi najbolj skrite podrobnosti dogajanja na naših tleh pred sedemdesetimi leti. V zadnjih letih je skupina zgodovinarjev pod vodstvom Tamare Griesser Pečar temeljito preučila življenje in delovanje škofa Rožmana. Izkazalo se je, da nekaj domnev, ki so veljale za dejstva, kljub vsemu ne drži. Najbolj izstopajoča je gotovo tista, ki je govorila o lojalnostni izjavi italijanskemu okupacijskemu komisarju. Nobene takšne izjave ni bilo. Podobno velja za domnevne sezname, na katerih naj bi bila imena komunistov; zgodovinarji danes zatrjujejo, da je bilo ravno obratno in da je škof iz pripora rešil na stotine ljudi, med drugim tudi zakonca Toneta in Vido Tomšič. Ko sem pred petnajstimi leti obiskal Vido Tomšič v njenem funkcionarskem stanovanju v strogem centru Ljubljane, še nisem vedel za ta podatek, sicer bi jo vprašal tudi o tem. Moj poskus intervjuja z eno najbolj zanimivih povojnih političark je neslavno propadel, saj se ni želela pogovarjati prav o ničemer. Še danes se spomnim prizora na hodniku, na vratih stanovanja v zadnjem nadstropju bloka na Valvasorjevi, kjer je v nacionaliziranih stanovanjih živela partijska elita. Še zdaj imam pred očmi prizor, kako tovarišica Vida stoji med vrati in me strmo gleda, v njenih očeh je mešanica jeze, radovednosti in strahu. Ko sem že mislil, da bo zmagala radovednost in bo privolila v intervju, si je nenadoma premislila in z ostrim, malodane ukazovalnim glasom povedala, da je pogovor končan. Potem je počasi zaprla vrata pred mano in nenadoma mi je postalo jasno, da bodo stari partijski vodje svoje skrivnosti raje nesli v grob, kot da bi govorili o njih, in si morda tudi na ta način vsaj malo olajšali vest. Odločili so se, da se bodo z njo soočili v prihodnjem življenju. Škofje, kardinali, partijci, zasliševalci in njihove žrtve. Vsi skupaj in vsak posebej.