Sadeži slovenske diplomacije

Novembra lani sta bila v Minsku Vladislav Kovaljov in Dmitrij Konovalov obsojena na smrt zaradi aprilskega bombnega napada na podzemno železnico, v katerem je umrlo 15 ljudi, več kot 300 pa je bilo ranjenih. Beloruski predsednik Aleksander Lukašenko je v četrtek zavrnil prošnji za pomilostitev obsojencev. V petek so ju usmrtili s strelom v tilnik.

Na enem od slovenskih novičarskih portalov je spletni ljudski glas ob tej obskurni novici zavzel približno takšno večinsko stališče: Tako se to dela, to bi si pri nas zaslužili vsi tajkuni. V sveti jezi na uničevalce slovenskega gospodarstva so bralci novice spregledali, da je bil sodni proces proti 26-letnima obtožencema "globoko pomanjkljiv" in "neprepričljiv", da obsojenca "nista imela pravice do poštene obrambe", dokazi na sodišču pa so bili "posredni in nepopolni".

Mati enega od usmrčenih je prepričana, da je bil bombni napad posledica obračunov med beloruskimi tajnimi službami. "Vlada je ustrelila ta fanta tako hitro, da še bolj dvomim o njuni krivdi," je rekla ženska, ki je na postaji podzemne železnice prižgala svečo v spomin usmrčenima obsojencema. Politični komentatorji pa petkovo usmrtitev domnevnih atentatorjev razlagajo kot Lukašenkov brutalen odgovor na omejevalne ukrepe iz Bruslja.

Novembra, ko sta bila Kovaljov in Konovalov obsojena na smrt, je Janez Škrabec s svojim podjetjem Riko v Belorusiji dobil sanjski posel za gradnjo prestižnega kompleksa v središču Minska. Pogodbe, za Riko vredne več kot 100 milijonov evrov, je na beloruski strani podpisal tamkajšnji velepodjetnik Jurij Čiž, imenovan tudi "Lukašenkova denarnica". Slovenska javnost je za Rikov posel izvedela (šele) konec februarja. Manj kot teden dni pozneje je iz Bruslja prispela novica, da bodo zunanji ministri EU odločali o novih omejevalnih ukrepih proti Belorusiji oziroma tistim, ki podpirajo režimsko kršenje človekovih pravic in zatiranje demokracije ter civilne družbe.

Na seznamu nezaželenih oseb (ki ne morejo dobiti vizuma, njihovo premoženje v EU pa naj bi zamrznili) se je znašel tudi Škrabčev oligarh Čiž. Škrabec je priznal, da bi to lahko ogrozilo posel, slovenski zunanji minister Karl Erjavec pa je na srečanju z evropskimi kolegi uveljavil veto in dosegel, da so Čiža izločili s seznama, vsaj dokler nanj ne bodo uvrstili tudi drugih kompromitiranih gospodarstvenikov. Ob hkratni "informaciji", da naj bi Čiža na črni seznam EU spravili Francija in Poljska, ker njuna podjetja niso dobila Škrabčevega posla, se je razplet zdel več kot pravičen; v našem tisku se je lahko bralo celo o "veliki diplomatski zmagi" in "absolutno sprejetem" stališču Slovenije.

Škrabec je na novinarsko vprašanje, ali pozna Lukašenka, odgovoril, da se mu "pripisuje preveč vpliva" in da v Riku vse posle dobivajo "po tenderjih". Nekaj let pred tem se je sicer javno pohvalil, kako je z Lukašenkom nekajkrat smučal, kako ga je leta 2004 povabil v Slovenijo in mu uredil pogovore z Milanom Kučanom.

Nemudoma po sprejetju februarskih sankcij EU je Lukašenko izgnal veleposlanika Poljske in EU ter odpoklical svoje odposlance iz Varšave in Bruslja. (Poljska je bila izbrana zaradi ostrih zahtev za tršo politiko do Belorusije. "Žalostno je, da so gospodarski interesi ene članice pomembnejši od nujnosti vplivanja na beloruske oblasti, da izpustijo politične zapornike," je slovenski veto komentiral poljski zunanji minister Radek Sikorski.)

Od Lukašenkove zadnje volilne zmage (konec leta 2010) je bilo v Belorusiji na protirežimskih demonstracijah aretiranih 600 ljudi. Od leta 1991 je bilo po podatkih beloruskih aktivistov za človekove pravice sodno usmrčenih 400 obsojencev.

Kot vedo poznavalci, v teh kriznih gospodarskih časih za dobre posle ni več dovolj le odlično krojena obleka, ampak je treba imeti tudi železen želodec (in upati, da EU zaradi najnovejših sodnih usmrtitev ne bo prehitro sestavila razširjenega seznama Lukašenkovih gospodarskih oprod).

Kolumna predstavlja mnenje avtorja, ne nujno tudi mnenje uredništva.