Sirija (nadaljevanje)

V prejšnih tednih smo skušali razumeti dogajanja v posameznih državah Male Azije oziroma Bližnjega vzhoda in njihovo povezanost z nestabilnostjo v Siriji, kjer se Bašar Al Asad še vedno stabilno drži na sedlu in je celo sprožil operacijo Severna nevihta, ki bi mu morala zagotoviti ponovno kontrolo Alepa. Zavezništvo med Putinom in Al Bašarjem je zmagovito in izgubljanje časa. Neodločnost ameriške administracije pa Savdski Arabiji, Turčiji in Katarju pušča proste roke v upravlanju krize. Celotno dogajanje lahko celo povzamemo z besedami Al Bašarja: "ZDA imajo strategijo poskusov in napak, le da delajo preveč napak." Odkar se je ameriška CIA občutno oddaljila od možnosti neposrednega podpiranja sirskih upornikov Sirske svobodne vojske in se raje osredotočila na logistično podporo, ki se izvaja z letaliskimi mostovi iz različnih koncev sveta, sta na terenu prevzeli zelo proaktivno pobudo turška obveščevalna služba MIT in varnostna agencija Savdske Arabije GID, ki jo od avgusta 2012 vodi Bandar bin Sultan. Bandar je od Kralja Abdulaha ob prevzemu dobil dve jasni nalogi: odstraniti režim Al Bašarja in boj proti širitvi vplivnega območja Irana v regiji. Oboje lahko doseže s povečanjem že številnih tajnih operacij. Nominiranje Bandara bin Sultana na vrh GID-a lani ni presenetilo prav nobenega poznavalca mednarodnih odnosov, saj je bilo jasno, da ga bo arabskemu zavezniku "toplo priporočal" prav Washington, glede na dejstvo, da je bil kraljev sorodnik več kot 22 let veleposlanik v ZDA, in glede na dejstvo, da ameriška obveščevalna skupnost nujno potrebuje močno partnersko agencijo na Bližnjem vzhodu, da bo lahko delovala bolj sproščeno, kar pomeni z manjšimi zakonskimi in moralnimi zadržki kot ameriška. Tako Turki kot Savdijci podpirajo žihadske skupine v bitki za prevzem oblasti. Marca letos so številni častniki posebnih enot savdske vojske uradno dali odpoved in odpotovali v Sirijo. Tukaj nudijo usluge paravojaškim enotam Jabat al Nusri, ki so v preteklosti branile interese GID-a v boju proti iraškimi šiitom. Kot smo že pisali v eni od prejšnjih analiz, so bili pripadniki Al Nusrijeve skupine oboroženi tudi z orožjem Osa M79, ki ga je Savdska kupila od Zagreba in dostavila s pomočjo nekega jordanskega letalskega prevoznika. Vzporedno MIT skuša čim bolje oskrbovati brigado Omar Faruk, ki izvira iz Turčije, a je sestavljena večinoma iz predstavnikov študentov – ki so že pred začetkom spopadov živeli v Sirij – in se trudi zagotavljati redno podporo brigadi Muhadžirun pod komando Abu Omara Šinšani Al Čečeni. Abu Omar vodi skupino turško govorečih čečenskih vojakov, ki je danes druga največja tuja enota v Siriji, takoj za libijsko. Lani je na sirskem ozemlju našel smrt tudi Rustam Gelajev, sin znanega voditelja Hamzata. Čečeni očitno vračajo uslugo Ankari zaradi podpore v vojni proti Rusiji leta 2004 in zaradi tega, ker še danes turška prestolnica nudi zatočišče nekaterim voditeljem njihovega upora. Če Rijad in Ankara posvečata večino svojega truda pomoči upornikom na terenu, je katarska država v zadnjih tednih vedno bolj aktivna na politični ravni ter izredno zaslužna za imenovanje 49 let starega kurda z ameriškim potnim listom Ghasana Hita za vršilca dolžnosti prvega ministra osvobojenega sirskega območja. Za njegovo imenovanje nosi večino zasluge Mustafa Al Sabag, prijatelj vodje kabitena katarskega premierja in zunanjega ministra šejka Hamada bin Jasema.

Sicer ne glede na ves trud in na kompleksno sliko, ki jo ustvarjajo igralci, posredno vezani na Združene države, je stanje na terenu še precej nestabilno oziroma, kot smo napisali na samem začetku, celo naklonjeno uradnemu režimu, ki je v prejšnih štirinajstih dnevih osvojil pomemen kontrolni prelaz Kusajr na meji z Libanonom in začel ofenzivo nad Alepom. Prevzem omenjenega mejnega prehoda s strani mednarodnih šiitskih brigad pod vodstvom iranskih častnikov je prva resnična zmaga strateškega pomena neke arabske vojne zaveznice Moskve v petinšesdesetletni zgodovini nesporazumov na Bližnjem vzhodu in predstavlja izredno pomemben psihološki trenutek, ki bo odločilno vplival na prihodnje poteze vseh 200.000 oboroženih bojevnikov danes na terenu. Brez kusajrskega mejnega prehoda je upornikom onemogočena logistična podpora. Vse kaže, da so bile lanskoletne analize nemške obveščevalne službe in izjava ZDA veleposlanika Roberta Forda, da bo Asad "padel pred božičem", popolnoma zgrešene. Rusija je spretno izkoristila praznino, ki jo je oblikovala neodločnost Evrope in Združenih držav, in Asad je imel prav, ko je 24. maja 2010 v intervjuju za italijanski časopis Repubblica izjavil: "Rusija nikoli ni verjela, da se je hladna vojna na Bližnjem vzhodu končala. In niti mi. Samo preoblikovala in posodobila se je."