Skupni trg

Med najpomembnejšimi rezultati je bila ugotovitev, da je ob počasnem, vendar neizogibnem izgubljanju vpliva Washingtona na mednarodnem odru in ob vzhajajoči sili Kitajske ter drobljenju mednarodnega ravnovesja moči edina možnost za "zahodno civilizacijo" tesnejša povezava med sorodnimi narodi. Če bo Azijo v naslednjih desetletjih obvladala Kitajska, si zaradi učinkovitosti gospodarskega tržnega sistema, ki ostaja edino sredstvo, s katerim si lahko zagotovimo napredovanje naše blaginje, ne smemo dopustiti, da bi Evropo zajela stalna recesija oziroma stagnacija. Raziskava je bila izdana na koncu leta 2005. Sam sem jo predstavil v slovenskih medijih in širše pojasnil v svoji knjigi Geopolitika. Nekateri predstavniki delovne skupine, bližnji svetovalci Angele Merkel, so takrat idejo pojasnili kanclerki, ki je takoj odletela čez lužo in jo položila na srce predsedniku Georgeu W. Bushu. Po zamenjavi vrhovnega poveljnika Združenih držav so pogovori glede omenjene teme padli v pozabo. V Washingtonu, ki se je spopadal z začetkom hude finančne krize, so bile prioritete precej drugačne, EU pa je postal precej zadržan do nestabilnega velikana. Sledila je kriza na stari celini in ideja o skupnem trgu zagotovo ni mogla računati na podpornike na severnoameriški celini, vendar je bil scenariji, ki se je začel prikazovati, natančno takšen, kot smo ga napovedovali leta 2005: velika kriza in dolga leta brez pomembnejše gospodarske rasti. Evropska unija je še vedno, kot smo že nekajkrat zapisali, središče celotne svetovne trgovske izmenjave, ne glede na azijsko rast ima pa številne strukturne težave, ki jo omejujejo pri konkurenčnosti. Potem ko ni na vidiku večjih širitev, ki bi omogočile rast BDP-ja zaradi gospodarskega zaostanka, glede na visoko povprečno starost prebivalstva, glede na nefleksibilnost evrosistema ter težav postmoderne industrializacije, ki zahteva visoko specializiranost, Evropska unija čim prej potrebuje nov zagon. Nov zagon pa mora nujno pomeniti tudi preoblikovanje geopolitične moči na svetovnem odru. Gospodarsko pasivna Unija brez dejanske skupne politične suverenosti pomeni počasni propad naših držav in civilizacije. S primerljivimi težavami se spoprijemajo tudi v ZDA. Glede na dejstvo, da so si Evropejci in Američani kulturno in zgodovinsko najbližji narodi, so skoraj usojeni poiskati skupne rešitve. Potem ko sta obe strani Atlantskega oceana razumeli, da se je popolnoma nespametno spoprijemati s finančno vojno in s tem poglobiti težave, vse kaže, da je napočil čas za ponovno obnovo pobude o skupnem trgu. Zdaj, ko si je Barack Hussein Obama zagotovil drugi mandat, bo mogoče končno dokazal, da ima kakšno sposobnost, da se vpiše v zgodovino. Trinajstega februarja je izjavil, da pozdravlja pobude o skupnem trgu. Zdaj, ko politična zmeda lebdi nad celotno Evropo, moramo samo upati, da bo nekdo prevzel vodilno vlogo v pogovorih na naši strani. Angela Merkel bo zelo verjetno zmagala na volitvah čez nekaj mescev, vendar danes nima nobenega zagotovila, da bo lahko še naprej vladala. Italija še nekaj časa ne bo imela stabilnega voditelja, Francija pa zagotovo nikoli v zgodovini ni bila podpornica tesnejšega sodelovanja z ZDA, če se ni počutila v nadrejenem položaju. Nujno je nadaljevati pogovore. EU je že štiristomiljonski trg, ampak še bolje bi bilo, če postane sedemstomiljonski ter končno odpravimo vse carinske in davčne zidove, ki bremenijo našo sodelovanje in predstavljajo le oviro pri blagovni izmenjavi. Skupni čezoceanski trg bi lahko potem v naslednjih desetletji se razširili še na rusko vplivno območje in s tem bi si zagotovili dovolj trdno geoekonomsko podlago za nadaljnji mir in rast naše blaginje, ki bi spodbujala severno Afriko in Azijo k zdravemu razvoju, demokraciji in pošteni konkurenčnosti.