Tajne vojne

Škandali Wikileaks, odrkritje ruskih tajnih agentov v ZDA pod vodstvo lepe Anne Chapman in njihova zamenjava z ameriškimi in angleškimi agenti, ki so pristajali osemnajstletno kazen v ruskih zaporih, "veleizdaja" devetindvajsetletnega Edwarda Snowdena ob srečanju ameriškega in kitajskega predsednika in pred kratkim aretacija agenta CIE Ryana Fogla s strani ruskega FSB-ja v času, ko je želel rekrutirati ruskega kolega, bi lahko bili interpretirani, kot skrb vzbujajoči signali povečanih mednarodnih težav oziroma povečanih trenj med varnostnimi agencijami po svetu. V resnici so navedeni dogodki le dokaz, da se zadeve po dvajsetih letih vračajo v normalne tire špionskih iger med velesilami. Če je vohun prvi in najbolj pristen igralec mednarodnih odnosov, tisti, ki dela dejansko na terenu, ki pridobiva informacije in sooblikuje stališča določene države, potem lahko sklepamo, da se ravnovesja moči na svetovni šahovnici občutno premikajo. Če se spustimo v malo podrobnejšo analizo, lahko mirno rečemo, da je bilo v preteklosti narejenih nekaj napak ali, če se izrazimo malo bolj diplomatsko, prišlo je do manjših spodrsljajev pri vodenju in organiziranju varnostnih agencij "bivšega zahoda" zaradi napačnih zgodovinskih interpretacij. Na začetku devedesetih let prejšnjega stoletja, ko je po uradni interpretaciji Zahod dobil hladno vojno in je bila komunistična fronta uradno poražena, se je svet precej spremenil tudi za varnostne agencije, ki so do tistega trenutka imele jasne cilje in še bolj jasne sovražnike. Ameriška CIA in sovjetski KGB sta bila glavna tekmeca. Združene države Amerike so vodile z vsemi sredstvi svoje zaveznike v bipolarni konfrontaciji natančno tako, kot je Sovjetska zveza vodila socialistične države. Vsi so natančno vedeli, kako in kaj morajo delati ter poznali pričakovanja političnih nalogodajalcev. Nekatere agencije bolj, druge manj so bile aktivne v tujini pri iskanju informacij, v psihološki vojni, v tajnih operacijah, v protiobveščevalni dejavnosti in v vspostavljanju mrež in pri pridobivanju informatorjev na pomembnejših pozicijah znotraj strukture neke države. V trenutku, ko se je geopolitična slika popolnoma spremenila – tudi s pomočjo "šepetanja" ruskega polkovnika KGB-ja Olega Gordievskyja, ki je v Londonu opozarjal Margareth Tachter in Ronalda Reagana o dejanskem stanju znotraj Sovjetske zveze in tako omogočil primeren pritisk s strani zahoda – in je čez noč iz radarja izginil sovražnik, so varnostne strukture doživele pravi šok. Politiki, javno mnenje in celo sami tajni agenti so verjeli, da se je njihova misija izčrpala in da je njihovo delo postalo delno nepotrebno: začele so se pojavljati teorije po ukinitvi ali vsaj globokih strukturnih spremembah tako dragih in demokratično težko preglednih aparatov. Na koncu bipolarne konfrontacije so ZDA mislile, da je napočil čas, ko bodo lahko živele in pridobivale na blaginji zaradi same zmage demokratičnega koncepta in da bodo vsi mednarodni subjekti brezkritično sledili zmagovalcu in njegovim vrednotam tržnega kapitalizma znotraj gospodarske globalizacije. CIA in zahodne agencije so znatno znižale število zaposlenih ter uvedle nove zakonodaje, prepričani o dejstvu, da tudi bivši nasprotniki delajo enako. V devedesetih smo bili priča reorganizacijam vanostnih, tajnih, agencij. Clinton, prepričan o pozitivnih, travmaturških posledicah svobodnega trga, je dal prioriteto gospodarskim ciljem. Podpisal je tri zaporedne zakone, ki so celotni varnostni skupnosti ZDA podarili gospodarsko obveščevalno dejavnost. FBI je postala povezovalna služba med zasebnim sektorjem in javnimi ustanovami. Približno enako so naredili Francozi. Iz dejavnosti gospodarskega obveščevanja prek razvpitega Servisa 7 so ustvarili pravi vojni aparat za ekonomsko vojno in za podpiranje lastnih podjetij na razpisih v tujini. Manj težav so imeli Angleži, ki so od nekdaj najbolj pragmatični in fleksibilni. Cilji za MI6 in MI5 so določeni na podlagi vsakoletnega seznama želja, ki jih sestavljajo tako državne ustanove kot podjetja. Prvi in drugi, ko dobijo zaželene ugotovitve, plačajo agencije, ki se dejansko "financirajo na trgu". Za dobro delo so dobro plačani. Ampak s koncem hladne vojne ni prišlo do konca zgodovine. Države in sistemi ter mednarodni subjekti, željni oblasti, niso izginili, celo nasprotno: svet je postal še bolj kompleksen: dobili smo večje število držav in še večje število globalnih igralcev. Po 11. septembru 2001 so se varnostne agencije prebudile v novi dobi, kjer je čez noč postal glavni sovražnik asimetrično tveganje, imenovano ideološki terorizem. Vzporedno pa so Američani ugotavljali tudi, da s padcem berlinskega zidu tuje vohunske mreže niso bile umaknjene iz njihove države. Ugotovili so ruske, kubanske in druge ilegalce.

Minilo je desetletje, ZDA niso več edina velesila in vse kaže, da se zadeve vračajo klasične okvire. Ruska federacija raste, Kitajska je uradno glavna težava Washingtona in trikotnik ustvarja vnovično klasično obveščevalno dejavnost v tujini. Wikileaks je bil primer tipičnega notranjega tveganja, ki se je odvil zaradi pomanjkljive varnosti in protiobveščevalne dejavnosti.

Odkritje Anne Chapman in drugih devetih ruskih ilegalcev je Američane prebudilo iz spanja. Takrat so pristali na trda tla. Rusija je nadaljevala delo Sovjetske zveze. Desetine ilegalcev, ki so potrebovali desetletja, da so si ustvarili novo identiteto s potovanjem po svetu in so torej produkt velikega vlaganja v nove vohune s strani Moskve, predstavljajo jasno sporočilo: vse se spremeni, da se nič ne bi spremenilo. Tik pred novim krogom pogovorov med ZDA in Rusijo glede Sirije je FSB "po naključju" odkril CIA agenta in ga sramotno ponižal z nizkocenovno lasuljo pred svetovnimi televizijami po tem, ko je nudil milijon dolarjev za sodelovanje ruskemu kolegu. Zadeva ne bo spremenila potek bilateralnih odnosov, a vseeno kaže, da se velesile obdelujejo in primer Snowdena vsebuje – zelo verjetno – briljantno obveščevalno zgodbo.

Zelo majhna je verjetnost, da je mladi zunanji sodelovec ameriške tajne službe lahko popolnoma sam imel dostop do tako velikega števila informacij, koliko jih je izdal glede prisluškovalnih aktivnosti Obamove administracije, ki se je izkazala še bolj Busheva od samega Busha na področju kršenja ustavnih pravic državljanov. Če temu dodamo, da je izdaja prišla v medije tik pred obiskom predsednika Ljudske republike Kitajske pri Obami, ki je želel azijiskega kolega napasti prav na temi Cyber vojne, ki jo Peking osredotoča proti Washingtonu in da je Snowden našel zatočišče na kitajskem ozemlju Hongkonga, je slika popolna.

Kitajska obveščevalna igra je bila dolgo načrtovana in prefinjeno izvedena. Obama je lahko na bilateralnem vrhu le molčal, kitajska tiskovna agencija NC pa je lahko veselo izdala novico: "ZDA so največji kršitelji pravnega reda našega časa." Kitajska - ZDA 1:0. Kot je napisal John Le Carre: "v vsaki vohunski operaciji je en del viden in en neviden. Viden je delo, ki ga opraviš, neviden je način, ki si ga uporabil".