Terorizem iz predmestja

Nekaj, kar se začne kot blago sosedsko nezaupanje, se konča z nasiljem in s silovito eksplozijo v stavbi FBI-ja. Film tako vsaj deloma namiguje na bombni napada na federalno stavbo v Oklahoma Cityju aprila 1995, v katerem je umrlo 168 ljudi (med njimi 19 otrok, mlajših od šest let), ranjenih jih je bilo skoraj 700. Eksplozija je povzročila za 652 milijonov dolarjev škode, njena moč pa je bila enaka kot 2,3 tone TNT-ja. Storilec je bil Timothy McVeight, nekdanji vojak in veteran zalivske vojne. Zaradi svojih radikalnih stališč, podpore adventistični verski sekti Davidovcev v Wacu v Teksasu (obleganje farme, na katero so se zatekli oboroženi člani sekte, je trajalo kar 51 dni in se končalo s pokolom, za katerega je bil vsaj delno odgovoren tudi FBI) in prepričanja, da je le Deklaracija o neodvisnosti tista, iz katere lahko osebno in neposredno izvaja svoje pravice, tudi do svobodnega nošenja orožja, je napovedal vojno zveznim oblastem. 19. aprila 1995 je McVeight pred zvezno stavbo v središču Oklahoma City parkiral tovornjak (pick up), na katerem je bilo 2,2 tone amonijakovega nitrata, nitrometana in dizla, pomešanih v bombo, ki je porušila večnadstropno stavbo, poleg nje pa poškodovala še nekaj sto objektov. Eksplozijo so slišali 90 kilometrov daleč. McVeight je bil zaradi terorističnega napada obsojen na smrt in leta 2001 usmrčen s smrtonosno injekcijo. Tako je dobila epilog zgodba o do takrat najhujšem primeru domačega terorizma v ZDA. I. Ulica Arlington je kot eden prvih novejših filmov o domačem terorizmu po 11. septembru utonila v pozabo, kajti sovražnik je bil takrat jasen in dobro definiran, predvsem pa zunanji. Za Američane vsekakor bolj prikladen in geopolitično koristen, saj so ga Bushevi republikanski strategi uporabili za dosego ciljev, ki bi jih brez nesporne krivde arabskih teroristov ob napadu na newyorška dvojčka in Pentagon bistveno težje uresničili. Po 11. septembru so Arabci vsaj nekaj časa postali prototip zločincev, teroristov v večini hollywoodskih filmov in tako po skoraj dveh desetletjih zamenjali od igranja negativcev utrujene Vzhodnoevropejce, zlasti tiste z območij nekdanjih Sovjetske zveze in Jugoslavije. V percepciji povprečnega Američana je negativna prispodoba Arabcev ostala kar nekaj let in se uporabljala za legitimiziranje pohoda na Irak in Afganistan. Minilo je skoraj deset let, da je postalo jasno, kakšni so bili v resnici cilji invazije na to zalivsko in z nafto bogato državo. Eden od ključnih krivcev za zavajanje Varnostnega sveta in celotne svetovne javnosti, britanski premier Tony Blair namreč, je bil za svojo vlogo kaznovan vsaj tako, da je izgubil volitve, medtem ko jo je George W. Bush bolje odnesel. Kot predsednik in kot posameznik. O posledicah demonizacije Arabcev, ki so bile posebej očitne v prvih letih po 11. septembru, Američani niso veliko razmišljali, ker so se bolj ukvarjali z omejevanjem pravic in svoboščin doma. Obenem so se številni pisci in analitiki spraševali o vzrokih, ki so privedli do terorističnih napadov na New York in Washington. Why do they hate us, zakaj nas sovražijo, so se spraševali Američani, ko se je iz ruševin dvojčkov še kadilo. Ena izmed boljših knjig, ki poskuša odgovoriti na to vprašanje, je vsekakor knjiga Why do People hate America? (avtorja sta Ziauddin Sardar in Merryl Wyn Davies). II. Preskok iz internacionalnega v nacionalni kontekst se je zgodil sam od sebe. Bombi, ki ju je v ponedeljek razneslo na znamenitem bostonskem maratonu, sta prvič po mitološkem datumu iz leta 2011 odprli vprašanje, od kod dejansko Združenim državam grozi največja nevarnost. Hermetično zaprta država (izjemno oster nadzor na letališčih, zid na meji z Mehiko itd.) se sicer lahko obrani pred napadom tujcev, toda zdaj je ključno vprašanje, kaj se dogaja doma, na domačih tleh znotraj utrdbe. Bostonski eksploziji sta nedvomno teroristično dejanje, toda najverjetneje rezultat domače zarote, kar nas znova vrača k fenomenu Timothyja McVeighta oziroma filmu Ulica Arlington: opravka imamo s terorizmom iz predmestja. Zlo iz predmestja je posebno. Ne nosi eksotičnih oblačil, na primer kaftana, burke ali turbana. Oblači se normalno, nevpadljivo. Ima urejeno pričesko in čiste, postrižene nohte. Živi v prijetnem okolju, v enodružinski hiši z verando, garažo in dovozom za dva avtomobila. Nad njegovo glavo nikoli ne letijo brezpilotni izvidniški droni, njegovih sosedov ne zaslišujejo s prepovedanimi mučilnimi tehnikami, niti jih ne obravnavajo kot manjvredne pripadnike vrste homo sapiens. Ne, zlo iz predmestja se prav v ničemer ne razlikuje od milijonov poštenih, bogaboječih in patriotskih državljanov. Zaradi tega nihče ne more vedeti, kje se sploh skriva in kaj naklepa. Ulica Arlington je zato idealen kraj za zlo iz predmestja. Pomenljivo je, da je bil film posnet po izbruhu domačega terorizma, ki v Združenih državah sicer nikoli ni bil prav redek, vendar pred velikim zasukom v ameriški percepciji zla. Z dogodki v Bostonu so se, vsaj takšen je vtis, stvari znova začele obračati proti predmestju, v tihe, anonimne garaže malih ljudi, v katerih lahko s pomočjo navodil, dostopnih na svetovnem spletu, mirno nastajajo bombe in eksplozivna telesa. III. Američani so čustven narod. Bombni eksploziji na bostonskem maratonu – ena od bomb je počila dobesedno nekaj metrov od slovenske zastave – sta sprožili spontano reakcijo domoljubnih čustev. Spet se je začelo poudarjanje nacionalne enotnosti. Oblasti so zelo previdno in natančno razdelale strategijo komuniciranja z javnostjo; niti Bela hiša niti mediji tokrat niso hiteli z obsodbo terorizma, sploh pa ne v verskem kontekstu. Ne ve se, kdo je storilec, a bodite prepričani, da ga bomo izsledili in kaznovali, tako nekako bi lahko povzeli sporočili preiskovalnih, pravosodnih in izvršilnih organov. Primitivno izdelani bombi – preiskovalci so ugotovili, da je šlo pravzaprav za ekonomlonca, v katerih so bili žeblji, kroglični ležaji in drugi kovinski delci, ki jih je eksploziv spremenil v smrtonosne šrapnele – napeljujeta k sklepu, da obstajajo razlogi, zakaj odgovornosti za napad ni prevzela ena od terorističnih organizacij, ki so se do zdaj izpisovale na seznamu državnih sovražnikov Združenih držav. Zato, ker najverjetneje res nimajo nič s tem. Potemtakem tudi ni naključje, da se med potencialnimi osumljenci niti enkrat ni pojavila Al Kaida, za katero sploh ni več jasno, ali še deluje. Posnetka nadzornih kamer kažeta mlajša moška. Oba imata na glavi kapi, eden črno, drugi belo. Oba osumljenca so opazili v neposredni bližini eksplozij, eden od njiju je tam odložil črn nahrbtnik in odšel, medtem ko so drugega opazili na kraju druge eksplozije. Njuna obraza sta na posnetku slabše vidna, kajti fotografija je zrnasta in nerazločna, vendar prvi in odločilni vtis pove dovolj: na sliki sta dva tipična mladeniča iz predmestja. Če se prvi vtis izkaže za pravilnega in bodo preiskovalci dejansko prišli na sled mladeničema iz predmestja, bodo morali sociologi, psihologi in ne nazadnje tudi politiki Američanom razložiti, zakaj se je to zgodilo in kaj to pomeni. Zakaj Američani ne marajo Američanov? Odgovor na to vprašanje lahko vsak večer dobimo v ducatu televizijskih serij in filmov.