Tranzicija in renesansa

Današnje sončno jutro se zato kar blešči v modrini neba, po katerem jadrajo majhni, osamljeni snežno beli oblaki, ki sem jih prvič opazil na Piazzi del Duomo, kjer se je pred stolnico že navsezgodaj zbrala množica obiskovalcev. Med ozkimi florentinskimi ulicami sem jih, oblake namreč, potem izgubil iz vidnega polja in jih znova ugledal na Piazzi della Repubblica, od koder sem po ulici Via Calimala prišel do enega najlepših mestnih trgov, do Piazze Signoria, ki je razpotegnjena v obliki črke L. Na tem starodavnem trgu se mora človek malo upočasniti, najbolj pametno bo naredil, če sede v enega izmed barov in naroči kavo ali kozarec vina. In če je popotnik sam, brez družbe, ki bi ga zaposlovala, ali če nima niti časopisa, s katerim bi se zamotil kot številni domačini, ki jih je že po obnašanju in stilu oblačenja nemogoče zamenjati s turisti, potem je opazovanje mimohoda reke ljudi zagotovo dovolj zanimivo sobotno opravilo za Firence. Pri srcu me stisne, če pomislim, da je minilo že deset let, odkar sem nazadnje sedel na Piazzi Signoria in se nastavljal sončnim žarkom. Kapučino je prijetno dišal in bil sem popolnoma brezskrben. A bili so pač takšni časi; recesijo in gospodarsko krizo smo poznali samo kot teoretski fenomen, živeli smo v prepričanju, da je življenje, kot ga poznamo, samoumevno in tako rekoč večno, predvsem pa prijazno, romantično in lepo. Tisti sobotni dopoldan, ki sem ga preživel v posedanju in kavah po najlepših florentinskih trgih, mi bo ostalo v spominu tudi po izjemno doživeti akustični izvedbi stare napolitanske ljubezenske balade Core n'grato (Nehvaležno srce). Zaigral in zapel jo je rahlo ekscentrični ulični kantavtor na nabrežju reke Arno, nekje na polovici poti med palačo Uffizi in najslavnejšim florentinskim mostom, na katerem so nekoč kraljevali mesarji, danes pa se tam drenjajo zlatarji. Ponte Vecchio je povezoval renesančno mesto dveh sprtih družin, ki sta obvladovali vsaka svoj breg mesta – Medičejci desnega, la famiglia Pitti pa levega. Ker so bili odnosi med njima včasih tudi fizično napeti, celo krvavi, je bil Ponte Vecchio v resnici bolj mesarski kot zlatarski most. I. Nasproti mene, vendar na drugi strani trga, se dviguje znameniti Michelangelov kip svetopisemskega Davida, za njim pa renesančna mestna hiša, Palazzo Vecchio, ki se potem nadaljuje v galerijo Uffizi. Palača ima balkon, ki je zaslovel v filmu Hannibal, saj je prav na tem balkonu diabolični, a hkrati genialni dr. Hannibal Lecter drakonsko obesil skorumpiranega glavnega policijskega inšpektorja s pomenljivim priimkom Pazzi. 26. aprila 1478 je namreč družina Pazzi, ki je bila nekoč v Firencah precej vplivna in premožna, saj so bili člani med drugim tudi bankirji, poskušala s sveta spraviti Lorenza Medičejskega in njegovega brata Giuliana, ki je bil v atentatu ubit (eden od Pazzijev ga je kar 19-krat zabodel), medtem ko je bil Lorenzo le lažje ranjen. Zarotniški pripadniki klana Pazzi – v italijanščini beseda il pazzo pomeni divjaka ali norca – so plačali strahotno ceno za svoj nori podvig. Čeprav niso bili edini zarotniki in je v "podvigu" sodeloval celo papež, ki so mu bili vedno vplivnejši, bogatejši in priljubljenejši Medičejci trn v peti, so jih za kazen izgnali iz Firenc, še prej pa je razjarjena množica, ki je zaroto videla tudi kot poskus prevrata, sama obračunala s tistimi člani družine Pazzi, ki so ji prišli pod roke. Enega od bratov Pazzi so vrgli skozi okno, vlačili po ulicah Firenc in ga na koncu vrgli v reko Arno. Ljudski srd je bil neusmiljen; zarotnikom so pobrali vse premoženje, nekaj so jih tudi obesili. Najbolj znano je obešenje pripadnika klana Pazzi na balkonu palače Vecchio, ki ga je upodobil Leonardo da Vinci. Firence so eno glavnih prizorišč filma Hannibal, v katerem posebej izstopa izjemno subtilen prizor večerne opere, ki jo je kot libreto Vide cor meum posebej za ta namen napisal irski skladatelj Patrick Cassidy. Skladba – v izvirniku libreto pojeta Danielle de Niese kot Beatrice in Bruno Lazzaretti kot Dante – je izjemna in vredna poslušanja; Cassidy jo je napisal na podlagi Dantejevega dela La vita nouva (Novo življenje), ki je mešanica proze in sonetov, s katerimi je največji italijanski pesnik opeval ljubezen, posvečeno svoji večni, absolutni in oboževani Beatrice. Dante Alighieri, ki ob Boccacciu in Petrarki velja za očeta italijanščine, je za naše zahodne sosede pomemben približno toliko kot Geoffrey Chaucer za Angleže (ki velja za očeta njihove literature). Ni naključje, da je bil tudi Dante rojen v Firencah, kjer sta Boccaccio in Petrarka preživela del življenja. Beatrice je tudi po vsem tem času še vedno misteriozna muza. Dante jo je spoznal, ko je bil star devet let in naj bi se takoj zaljubil vanjo. Naslednjič sta se srečala šele čez devet let pri mostu Sv. trojice (Ponte Santa Trinita). Prizor, kako očarani Dante strmi v belo oblečeno Beatrice, ki gre mimo v spremstvu dveh starejših dam, je upodobil britanski slikar Henry Holiday. Pesnik in njegova muza sicer nista nikoli spregovorila več kot nekaj vljudnih besed v pozdrav, kar pa ni prav v ničemer spremenilo dejstva, da je Dante do Beatrice vseskozi gojil silna ljubezenska čustva. To je bila drugačna ljubezen, kot jo poznamo danes. To je bila ljubezen, ki se je v prehodu iz srednjega veka v renesanso še vedno naslanjala na tradicijo trubadurske lirike in idealizirane amour courtois (dobesedno: dvorne ljubezni). Resnična Beatrice se je verjetno pisala Portinari in je izhajala iz meščanske družine. Prav nič romantičnega ni bilo v njenem življenju; ko je dopolnila 21 let, se je poročila oziroma – če smo iskreni – so jo poročili z bankirjem. Umrla je že dve leti pozneje, verjetno zaradi katere od številnih bolezni, ki so konec 13. stoletja razsajale po Evropi, medtem ko je tista druga, metafizična in oboževana Beatrice, za katero je Dante prisegel, da bo o njej pisal tako, kot ni še nihče o nobeni ženski, postala nesmrtna. II. Sedim na terasi restavracije Il Cavallino na Piazzi Signoria in razmišljam o fenomenu, o skrivnosti Firenc, mestu, ki ima danes le nekaj več prebivalcev od provincialne Ljubljane. Kako je mogoče, da se je ravno v tej, geografsko majhni mestni republiki spočela renesansa, ki je potem "okužila" preostanek Apeninskega polotoka in vso Evropo? Kako to, da se je prav tukaj rodilo toliko genialnih posameznikov, ki so zaznamovali umetnost, znanost in zgodovino? In zakaj se je vse skupaj začelo ravno v 14. stoletju? V čem je skrivnost? Bolj ko razmišljam o tem, bolj mi na misel prihaja knjiga Fernanda Braudela Čas sveta (Materialna civilizacija, ekonomija in kapitalizem, XV.–XVIII. stoletje), v kateri posebno pozornost namenja (severno)italijanskim mestom, ki so bila de facto države oziroma republike, njihova moč in vpliv pa sta temeljila zlasti na trgovini. V 13. stoletju, ko je Evropo poganjala močna gospodarska rast, sta v Italiji naglo rasli zlasti pomorski Beneška in Genovska republika, za njima pa so se razvijali tudi Firence, Urbino, Siena, Bologna, Parma in Milano na severu. Trgovina in obrt sta krepili bančništvo, vzpostavljalo se je dvostavno knjigovodstvo, menjava tujih valut, zavarovalništvo – na drugi strani pa je rasel tudi dolg mesta oziroma države (danes rečemo javni dolg). Središče finančnih dejavnosti so postale Firence, njihova denarna enota florin pa pomembna valuta v mednarodni trgovini. Trgovci so bogateli in se pomeščanjali, kultivirali, mesto se je razvijalo in raslo. Firence niso bile več ena od papeških držav, podložnih Rimu; fevdalizem se je umikal patricijem, bogatim meščanom in trgovcem. Denar je spodrival modro kri ter postajal edino merilo pomembnosti in veljave. V mestnih državah je imelo (bogato) meščanstvo vedno več besede pri upravljanju in vodenju. Potem pa je prišlo 14. stoletje in z njim cel kup nadlog, ki so zdesetkale evropsko ekonomijo; nastopila je t. i. mala ledena doba, v kateri je bilo hudo prizadeto kmetijstvo, kar je pripeljalo do lakote in upadanja števila prebivalstva. Izbruhnile so hude bolezni, med katerimi je bila najbolj strašna črna kuga, ki je iztrebila skoraj tretjino Evropejcev (sic!). Zaradi socialno-ekonomskih razlogov je izbruhnila vojna med tedanjima evropskima silama, Anglijo in Francijo, ki je trajala skoraj sto let (stoletna vojna). Nenavaden, a pomenljiv incident, ki je v današnji krizi svetovnega kapitalizma spet aktualiziran, pa se je zgodil leta 1345, ko je angleški kralj samovoljno zavrnil plačilo dolga dvema največjima florentinskima bankama. Njuni lastnici sta bili vplivni družini Peruzzi in Bardi, ki sta po bankrotu oslabeli in tako odprli prostor konkurenci, družini Medičejcev. V času, ko je Evropa tonila v nadlogah, so severnoitalijanske mestne države utrpele tudi gospodarsko škodo zaradi prekinjenih trgovskih poti iz Sredozemlja, v katerem so vojaška sila postajali Otomani (Turki). Renesansa se torej ni začela v obdobju debelih krav, ravno nasprotno: zaradi vseh omenjenih vzrokov, ki so zdesetkali Evropo in severno Italijo, da je bilo na trgu dela nenadoma precej manj ljudi, medtem ko so materialne dobrine ohranile svoj status quo. Z drugimi besedami, začelo se je živeti bolje, bolj kakovostno. Standard se je povečal in na začetku 15. stoletja se je število prebivalcev spet začelo povečevati. To pa je pomenilo tudi nov zagon obrti, trgovine, manufaktur in tudi bančništva kot enega od stebrov kapitalizma. In ker so ljudje bogateli – plemenite in vplivne meščanske družine še posebej –, se je vedno več denarja vlagalo v infrastrukturo, arhitekturo, znanost in umetnost. V takšnih ugodnih razmerah je Brunelleschi dobil naročilo za florentinsko stolnico, Michelangelo Buonarotti je bil zasut z delom na več koncih, uspevali so slikarji in kiparji, kot so Giotto, Donatello, Botticelli, Ghirlandaio in Rafael, ki je ob Michelangelu in da Vinciju ena izmed ključnih osebnosti renesanse. V takšnih razmerah je lahko zasijala zvezda enega največjih genijev v zgodovini človeštva, vsestranskega Leonarda da Vincija. Vsi ti ljudje so bili bodisi rojeni v Firencah bodisi so se tja preselili, naselili ali v mestu prebivali določen del svojega življenja. Rojstvo renesanse je prineslo tudi določene filozofsko-politične premike, kajti v spremenjenih razmerah in idealiziranju republike nenadoma ni bilo več nobenega navdušenja nad absolutistično monarhijo, v kateri je vsa oblast skoncentrirana v rokah vladarja. To sicer ne pomeni, da ideja o močnem, učinkovitem in po potrebi tudi strogem vladarju ni imela resnih zagovornikov. Ravno Niccolò Machiavelli je pod vplivom Medičejcev, ki so ga finančno in moralno podpirali, spisal apologijo takšnemu Vladarju – in njegovi pogledi niso ostali omejeni samo na Firence ali Italijo. Machiavellijev vpliv je segel do Cromwella na Angleškem in Katarine Medičejske, ki jo je njena vplivna la famiglia uspela "prodati" na francoski dvor. Nekateri teoretiki celo pravijo, da so republikanski nauki in siceršnja politična doktrina Machiavellija pustili določen pečat na ameriških Founding Fathers, zlasti na Johnu Adamsu. III. Imamo torej mestno državo, v kateri so v 14. in predvsem 15. stoletju nastale razmere za kakovosten preskok v rinascimento, ponovno rojstvo (renesanso), vendar je bilo za končni uspeh, ki je Firence povzdignil v enega izmed najnaprednejših mestnih okolij Evrope, potrebno še nekaj. Vladar. Voditelj. Prišel je iz klana Medičejcev. Najprej Cosimo Starejši, ki je ustvaril dvor, na katerem so se dokazovali Donatello, Botticelli, Brunelleschi, Pico della Mirandola in drugi. O vzponu Medičejcev, bančništvu, metafiziki, umetnosti in Firencah v 15. stoletju priporočam knjigo Tima Parksa Medici Money (Profile Books, London 2005). Vrhunec florentinske renesanse, ki je toskansko prestolnico spremenila v eno izmed največjih svetovnih spomenikov slikarstva, kiparstva in arhitekture, je sicer dosegel Cosimov vnuk Lorenzo di Medici, imenovan tudi Veličastni. Po njegovi zaslugi sta se humanizem in renesansa iz Toskane razširila tako rekoč po vsej celinski Evropi, bil pa je tudi velik podpornik in mecen umetnikov, ki so se zbirali na njegovem dvoru ter nekateri celo stanovali in jedli pri njem, na primer Michelangelo. Lorenzo, ki je bil tudi sam pesnik, je v tridesetih letih v dobrodelne namene, za donacije umetnikom, investicije v stavbe in davke porabil – preračunano v današnjo vrednost denarja – več kot 300 milijonov evrov, česar pa v svojih zapiskih ni niti za trenutek obžaloval. Nasprotno, bil je srečen, ker je bil ta denar dobro porabljen in ker je s tem izkazal veliko čast svoji državi. Ključno za razumevanje fenomena razsvetljenega vladarja, kakršen je Lorenzo Medičejski nedvomno bil, je odgovor na vprašanje, kako se je sploh moglo pripetiti, da so njegove vrline lahko sprožile toliko pozitivnih učinkov v umetnosti, arhitekturi, filozofiji in znanosti. Lorenzo, ki je sicer bolehal za dedno boleznijo in zato umrl relativno mlad, je zgodovinski prototip superiornega voditelja Republike. Predstavlja natanko tisto, kar je skozi profil filozofa idealiziral Platon. In potemtakem ni naključje, da je mladega Lorenza vzgajal neoplatonist Ficino, ki je svojemu učencu govoril o previdnosti, pogumu in plemenitosti. Se pravi – vzgoja je bila tista, ki je iz plemiškega sina naredila voditelja. Lorenzo je skupaj s svojim dvorom vsako leto sedmega novembra praznoval Platonov rojstni dan. Kot edini pravi florentinski il principe (tj. vladar) je ustanovil tudi univerzo, ki je bila tedaj edina v Evropi, na kateri so poučevali grščino. V razmerah, ko so bila spletkarjenja običajna, konkurenčne plemiške družine pa so kar tekmovale v zarotniškem duhu, je bil Lorenzo – sicer večkrat pregnan iz Firenc – tisti, ki je odkril talent mladega Nicolla Machiavellija in ga pridobil na svojo stran. Machiavelli pa mu je potem posvetil svojega Vladarja, četudi so bili Medičejci de iure le plemiška družina, Lorenzo pa neke vrste filozof na vladarskem položaju. Vseeno pa je bil v zadnji četrtini 15. stoletja deus ex machina italijanske politike, njegova povezanost z zlato dobo renesanse pa ne bi mogla biti večja. Celo dominikanski menih Girolamo Savonarola, s katerim so bili Medičejci dolgo časa v sporu – ker jih je ostro kritiziral zaradi domnevne nemoralnosti, obsedenosti z materialnimi dobrinami, zlasti pa dekadentnega stila življenja –, je na koncu popustil. Obiskal je Lorenza, ki je ležal na smrtni postelji, in ga blagoslovil. Pozneje je javno obtožil papeža korupcije, zaradi česar so mu prepovedali javno nastopanje. Zgodba je pomenljiva, ker je aktualna. Savonarola se je nekaj časa držal nazaj, potem pa znova javno govoril in si prislužil ekskomunikacijo. A Florentinci so ga imeli dovolj, ga obtožili herezije, spoznali za krivega in ga leta 1498 sežgali prav na tem trgu, kjer preživljam sobotni dopoldan, ki se počasi preveša v popoldan. Vmes sem zašel v zgodovino renesanse in popil že tretji kapučino. IV. Historični kontinuum je neizprosen. Evropa se vedno znova vrti v istem krogu. Celo klimatske spremembe gredo v smer nove male ledene dobe. Tisto, kar v kontekstu renesančnih Firenc pred šestimi stoletji najbolj izstopa od značilnosti našega časa, je vprašanje vodenja. Znova en in isti fenomen: leadership. In tudi skozi spoznanje misterija uspeha Firenc v času renesanse se nagibam k ugotovitvi, da se genialni posameznik, ki se dvigne iz povprečja in ljudi potegne v boljše stanje, pojavi samo takrat, kadar se narod počuti dovolj močnega in samozavestnega, da ga, prvič, sploh lahko prepozna in, drugič, da ga je sposoben tudi sprejeti in se podrediti njegovi avtoriteti. Brez moralno superiornih posameznikov, ki so tako ali drugače postali odločujoči faktor, v preteklosti ne bi bilo napredka na nobenem področju – prevladovala bi kriza mediokritete, večina pa bi ostajala v fazi prehajanja iz enega v drugo stanje. V tranziciji, skratka. Bolj ko poskušam razumeti aktualne, a v svoji naravi kronične težave domovine, ki jo kot tako vedno manj čutim, bolj se mi dozdeva, da gre pri vsem tem za vprašanje poguma, odločnosti in duševne stabilnosti. Samo človek s temi vrlinami je namreč zmožen imeti oblast, skratka biti vladar, obenem pa nima skušnjave, da bi zlorabil priložnost, ki se mu ponuja. Lorenzo Medičejski je bil sijajen vladar, ker se je zavedal, da je veličina oblasti v njeni človeškosti in nesebičnosti. V svetu, ki je bil neprimerno krutejši od današnjega, je vzpostavil moralne temelje za nekaj, česar velika večina noveaux riches ter povzpetniških politikov in skorumpiranih menedžerjev v tranzicijskih deželah še vedno ni dojela. Kajti mlini meljejo počasi, reke pa nikoli ne tečejo proti toku …