Tujec v Tbilisiju

Prišla sta do konca potovanja, tako kot jaz, ki sem se ga lotil brez jasne predstave, kam me bo peljalo. Tisti začetni moto, namreč S poti Izidorja Cankarja, se je izkazal kot izhod v sili, še več, postal je rešilna vrata iz norišnice, v katero se spreminjata slovenska družba in država, posledično pa tudi žurnalizem. V zadnjem letu mi je to dokončno postalo jasno. To, kako ostati zdrav sredi divjega oceana privoščljivosti, hinavščine in najslabših značajskih lastnosti, je v tem času že postalo eno ključnih vprašanj mentalnega preživetja. In prihodnost v takšni mlaki nikakor ni rožnata. Intelektualci izumirajo, nasledili so jih nastopači in pozerji, katerih popularnost se skriva v preprostem dejstvu, da njihovega filozofskega larpurlartizma nihče ne razume. Ljudje pa preveč radi gojimo spoštovanje do nečesa, kar na prvi, površni pogled presega meje našega razumevanja. I. Vsakič, ko razmišljam, kakšen naj bi bil prototip mladega (slovenskega) intelektualca, se z mislimi vrnem v mesto ob reki Mtkvari. Ne spomnim se več natančno, kdaj sem bil tam, ampak mislim, da je od tega nekaj manj kot desetletje. Tam govorijo najlepši jezik na svetu, pravijo domačini. Podoben je farsiju, perzijščini. Gruzijska prestolnica Tbilisi je mesto, ki ima posebno energijo. Zame še posebej, saj je hkrati kraj mojega novega rojstva. Letalo, s katerim smo v Tbilisi prileteli iz sosednje Armenije, je tik pred pristankom zaradi goste megle naglo prekinilo pristajalni manever (kolesa smo že imeli spuščena) in se strmo dvignilo. Ko smo čez nekaj minut pristali na drugi strani letališke steze in se je megla razkadila, me je še vedno tako stiskalo v želodcu, da sem skoraj tekel v letališki bar po dvojni konjak. V Tbilisiju sem bil kmalu zatem, ko je združena demokratična opozicija v revoluciji vrtnic strmoglavila avtoritarnega predsednika Eduarda Ševarnadzeja. V nasprotju z obubožanim in propadajočim Erevanom v Armeniji se mi je gruzijsko glavno mesto zdelo precej bolj ohranjeno, bogato in skorajda romantično. In to kljub načetim pročeljem nekoč razkošnih stavb, slabim cestam in infrastrukturi, ki bi bila nujno potrebna obnove. Tbilisi je imel nekaj, česar Erevan nima, nekaj, kar je dajalo slutiti, da prihodnost ni črna: ljudi. Prebivalci niso bili zamorjeni ali malodušni, kot je to pogosto veljalo za nekdanje sovjetske republike. Nasprotno, bili so polni žara in optimizma. Takrat sem naletel na lik intelektualca, na katerega se tolikokrat spomnim. Še posebej doma, ko gledam vladavino mentalnih maloposestnikov, oportunistov in nenačelnežev. Slabo mi postaja ob njih, zato moram vsake toliko kam pobegniti. Bilo je pozno dopoldne v starem delu Tbilisija, ki je bil pred desetletjem videti bolj klavrno; povešene lesene hiše z razmajanimi naoknicami, utrujeni balkoni in zapuščene terase, razdrapane ulice in uličice, ki so bile nekoč tlakovane, pozneje pa sta jih prekrila zemlja in prah. Nekaj napol zidanih, napol lesenih stavb se je že podrlo in moja gruzijska spremljevalka mi je razlagala, da urbanistični načrt predvideva, da jih bodo dokončno podrli, medtem ko bodo preostale, ki so v kolikor toliko solidnem stanju, obnovili po izvirnih načrtih. Ko sem pred kratkim poizvedoval, kaj se je v zadnjem desetletju zgodilo s starim mestnim jadrom Tbilisija, sem ugotovil, da ga je mestnim oblastem vsaj delno res uspelo rešiti pred propadom in da je obnovljeni del postal turistična atrakcija. II. Prostor, v katerega sem se v vseh teh letih z mislimi vračal, bi težko opisal kot klasično kavarno, vinski bar ali celo gostilno. Pravzaprav je bilo to nekakšno napol zasebno zavetišče igralcev (lutkarjev) in glasbenikov sosednjega (lutkovnega) teatra. Cafe Gabriadze so mu rekli takrat in tako ga kličejo tudi danes, ko ima že svojo spletno stran. Na ulici Šavteli stoji, če se ne motim, in ko sem bil tam, me je spominjal na majhne kavarne na pariškem Montparnassu, preden so ugasnile v globalnem kapitalističnem talilnem loncu instantne umetnosti. Njegov lastnik je Rezo Gabriadze, slavni gruzijski filmski režiser (posnel je 35 filmov), lutkovni ustvarjalec (leta 1981 je v Tbilisiju ustanovil gledališče marionet), pisatelj, ilustrator in kipar. V njegovi "kavarni", ki je bila v resnici sestavljena iz treh skromnih prostorov z lesenim podom, asketskimi mizami in stoli, stene pa so krasile slike in posterji umetniških stvaritev Reze Gabriadzeja, sem postal pozoren na mladeniča za sosednjo mizo; pred seboj je imel dve ali tri knjige, eno je držal v rokah in jo zelo zbrano bral, v drugi roki je imel cigareto in vsake toliko puhnil oblaček dima proti nizkemu, malce razpokanemu stropu. Spominjam se le nekaterih detajlov: njegovega črnega pulija in temnorjavega žametnega suknjiča, kakršnega je nekoč nosil tudi moj dedek. Na mizi pred njim je ob knjigah in pepelniku stal kozarec črnega vina. Vsake toliko je iz njega srknil požirek. V tej neformalni kavarni, ki so jo pozneje temeljito prenovili, sem pil najboljšo črno kavo v življenju. To sem brez ovinkarjenja povedal tudi gospodični, ki me je tja pripeljala in katere ime sem pozabil. Ne pa tudi toplega pogleda in njenih kot oglje črnih oči. Gruzijke so lepe ženske in po mojem mnenju še vedno bolj mentalno zdrave od večinoma napsihiranih, degeneriranih Evropejk. Na Kavkazu še kljubujejo boleznim zahodne civilizacije. Dolgo ne bodo. III. V kavarni, ki to nekoč še ni bila, je Rezo Gabriadze postavil pravilo o zapiralnem času: prostor je odprt, dokler ne odide zadnji gost. Ko sem pred enim letom v uvodnem prispevku na teh straneh omenjal kraje, dežele, ljudi, tuje kulture in družbene fenomene, o katerih bom pisal "s poti", nisem pomislil, da bo kava v Tbilisiju moja zadnja postaja. In da se bom srečal z likom umetnika, ki je dosegel mednarodni uspeh in slavo, vendar mu to ni pomagalo, da bi ga domovina sprejela in mu dala vsaj minimalno priznanje. Gabriadze je več let preživel v izgnanstvu v Franciji, saj ni mogel več prenašati tistega fenomena, ki ga je Vaclav Havel imenoval "opustošeno moralno okolje". Iz dežja komunizma pod kap nacionalizma, kar bi v našem primeru lahko prevedli brez podnapisov. Državljanska vojna se ne bojuje vedno z orožjem, vojaki ali tanki. Tudi bolj subtilna je lahko; namesto fizičnega nasilja se uporabijo vzvodi ekonomskega pritiska in "Berufsverbot", kot so v nacistični Nemčiji imenovali pravni položaj, ko so sovražniku ljudstva prepovedali opravljati njegovo profesionalno dejavnost ali poklic. Svojevrstni simbolizem je v tem, če mora lutkovni umetnik pobegniti iz svoje domovine. Se je nekdo hitro prepoznal v vlogi lutke nekoga drugega? Intelektualci so prve žrtve nasilja, pa četudi to ni fizično in četudi jim ne grozijo s smrtjo. Hudobija je napredovala in dobila vsaj napol človeški obraz. Povsod, tudi pri nas. Morda se ljudje tega še ne zavedajo povsem. Zadnjič sem bil gost nekega zelo prijetnega omizja mladih, ki si prizadevajo stvari v Sloveniji spremeniti na bolje. Zanimalo jih je, ali sem bil do zdaj deležen kakšnih groženj zaradi svojega dela. Fizičnih že dolgo ne, sem jim zamišljeno odgovoril, kajti danes te kaznujejo drugače, na bolj prefinjen način in brez uporabe sile. Vedno znova sem se moral samoizpraševati, ali je vredno. In vedno znova sem prihajal do istega sklepa. Da, človek mora vztrajati pri svojem prepričanju, če resnično verjame vanj. Ne samo vztrajati, tudi boriti se mora zanj! Zdaj pa se moram res posloviti, če me razumete. "Tudi jaz grem nocoj domov …" In je otožno pripomnil: "Zelo daleč je … in zelo zelo težko." (Antione de Saint–Exupery, Mali princ)