Tukaj in zdaj

Profesor je nekakšno okno, skozi katerega lahko občasno izskočim iz (b)analnega sveta liliputanske dežele in njenega omejenega vsakdana. Večer je in sediva na terasi lokala v središču Ljubljane. Hladno postaja, iz zvonika vsake toliko zadonijo zvonovi in ulice se počasi praznijo. Profesor, ki v Slovenijo pride le tu in tam, počasi kadi cigaro in posluša mojo pripoved o Svetem Andriji kot metafori pozabljenega, zapuščenega otoka, na katerega je legla moja fantazma kot meglica v avgustovskem jutru. Znova ta otok, pomislim, ko govorim, da bi se rad umaknil in zaživel v samoti, obdan z literaturo, vinom, ribami, oljkami in paradižniki. I. Sveti Andrija ali Svetac, kot mu pravijo, je kraj, ki ga obiščem vsak večer, preden zaspim. Tam je stara kamnita hiša, pred katero je majhna terasa s kamnito mizo, nad katero se pne trta, ki čez ščiti prostor pred žgočim soncem. Iz hiše nad miniaturnim zalivom se odpira razgled proti jugu, proti morju, proti soncu. Kamor seže oko ena sama velika modrina. Če bi se lahko dvignil in poletel proti jugu, bi za obzorjem ugledal Palagružo, svetilnik na sredi Jadrana, mimo katerega gredo morske poti skozi Otrantska vrata in potem naprej v Mediteran. Stara kamnita hiša na otoku že leta in leta pričakuje nekoga, ki bo dovolj pogumen, da bo preplaval Sea of troubles, kot bi dejal Hamlet, morje težav. A strahopetci ostajamo na kopnem in sanjamo o svojih otokih, kamnitih hišah in spokojnih zvezdnih nočeh pod južnim nebom. Morda nas ravno ta fantazma vodi in osmišlja; živimo v nenehnem hrepenenju po nečem, kar si običajno razlagamo kot (b)analnosti sveta, ki nas obdaja. Vsak ima nekje svoj sveti kraj. Nekaterim zadostujejo verska svetišča, drugi pa potrebujejo posebna mesta, kjer so lahko nekaj časa sami s sabo in se tam spopadajo s strahovi in demoni. Kdor najde svoj prostor, se počuti, kot da je našel del izgubljenega mozaika. Tudi če je bil na svojem svetem kraju le kratek čas, bo ta za vedno ostal z njim – in se bo tja tudi vračal. Morda ponoči, tik preden človek zaspi; vrnil se bo na svoj otok, kjer ga čaka stara kamnita hiša z lesenimi naoknicami, na katerih so komaj vidni sledovi zelene barve. Usedel se bo na visoko skalo, dvigajočo se nad strmo in ostro obalo, v katero se pozimi neusmiljeno zaganjajo več metrski valovi, ki jih ustvarja organski jugo, veter, ki s seboj prinaša vonj puščave, v katero je nekoč strmoglavil pilot vojaškega letala po imenu Antoine de Saint-Exupery. In je tam srečal malega princa. Drugače preprosto ni moglo biti. Vojaški pilot se je vrnil na svoj sveti kraj in četudi so ga čez nekaj dni, ki jih je na smrt žejen in izčrpan preživel v Sahari, rešili bojni tovariši, je puščava nanj odtisnila svoj pečat. Saint-Exupery bo pozneje zapisal: Puščava je postala medtem bogatejša. Njeno božansko bogastvo tvorijo Mavri, ki so nekje na pohodu in ne bodo nikoli prišli na cilj. II. Naj bo puščava ali otok, oboje je kraj posebne moči, kjer lahko v nekem trenutku popotnik začuti nekakšno razsvetljenje, ko se zavest zlije z občutkom Enosti. Takrat postane jasno, kako majhni in nepomembni smo v vesolju, ki nas obdaja. Ko sem lani resnično sedel na obali Sv. Andrije in čutil ostre skale pod seboj, sem nenadoma, ne da bi se sploh obremenjeval z mislimi, s tistim notranjim monologom, ki ga je včasih tako silno težko izklopiti, začutil to Enost. To je japonski slikar in mojster haikuja Yosa Buson strnil z verzom, iz katerega zaniha slutnja usklajenosti med našo zavestjo in naravo: Za hip vpričo belih krizantem negotovo zanihajo škarje. Če postanemo del vsega, kar nas obkroža, potem predmeti resnično oživijo. Ta trenutek pojasnjuje enost biti, dialektiko življenja, pravi Octavio Paz v svojem sijajnem eseju Pesniško razodetje (La revelación poética): vse miruje in vse je v gibanju. Pesniška izkušnja je razodetje našega izvornega stanja, torej čudenja in negotovosti, ki izhaja iz nas samih. Pesem je torej naša prazavest. Naša svoboda temelji in izhaja iz tega, da se nam ponuja, da je, kot reče Paz, možnost. Svobodo lahko uresničimo in to pomeni biti, ustvarjati samega sebe. Sočasno razodetje biti in niča je ljubezen, v istem eseju zapiše Paz: "Ni pasivno razodetje, nekaj, kar se zgodi in mine pred našimi očmi, kot kaka gledališka upodobitev, kar si sami naredimo: ljubezen je stvarjenje biti. Ta bit pa je naša lastna. Sami se izničimo, ko se ustvarimo, in se ustvarimo, ko se izničimo." III. Razmišljam, ali je za poglobljeno zrenje v bistvo našega bivanja nujno potreben umik v samoto, kjer bi človek doživljal svoje izvorno stanje – občutek nebogljenosti, zapuščenosti? V današnjem svetu je težko ostati normalen; v kričanju norcev in bučanju impulzivne množice ljudi pa še posebej. Pablo Neruda je tesnobo strnil v tehle verzih: Sam sredi samot, rad bi jokal, kot jokajo reke, rad bi se zmračil in zaspal kot stara mineralna noč. Oh, dobri stari Pablo Neruda, ki ga je Márquez imenoval največji pesnik 20. stoletja! Poezije ni pisal, temveč jo je slikal s čopičem, da je tako barvita in živa. Svoje pesmi je skladal kot notne zapise ali partiture in jim s tem vdihnil življenje. Neruda, Paz in Buson so čutili podobno in do sveta vzpostavljali senzibilnost, skozi katero je čutiti strah pred ničem. Iskali so svobodo v nesvobodi, ki jih je obdajala. Neruda kot diplomat v fašistični Španiji, kjer je spoznal sorodno dušo Federica Garcio Lorco, ki so ga, idealističnega lirika, frankisti 19. avgusta 1938 postavili pred zid in ustrelili, truplo pa vrgli v neznan grob nekje v okolici Granade. Mlad je bil 38 let. IV. Tretje ime, ki se pojavlja ob Nerudi, je perujski pesnik Cezar Vellejo, za marsikoga največji pesnik po Danteju. Ki se je prav tako znašel na prizorišču španske državljanske vojne; skozi umiranje se je njegova bolečina nad svetom še poglobila. Vallejo je večji del življenja trpel pomanjkanje, bival je na robu preživetja, ta izgnani, zavrženi človek sredi tujega sveta. Arhetipski pesnik, ki je nase prevzel vso žalost tega sveta, krivice in družbeno nepravičnost. V Parizu, kjer je živel in pisal, a priznanja ni bil nikoli deležen, je hudo zbolel. Umrl bom v Parizu med nevihto, Na dan, ki se ga že spominjam, Umrl bom v Parizu – in pred tem ne bežim – Morda bo četrtek, kot je danes, v jeseni. Cesar Vallejo je slutil smrt, ki ni bila nikoli pojasnjena. Morda je umrl od žalosti. Počilo mu je srce. Prav ta pesem, Črn kamen na belem kamnu, ki jo je napisal nekaj let pred smrtjo, nosi v sebi silovito bivanjsko tesnobo. Sprijaznjenost, to je izraz, ki zajame vsebino takšnih občutkov; otožno razpoloženje, v katerem pa ni nobenega strahu ali obžalovanja. Kot da je vse, kar je bilo v življenju nekoč pomembno, postalo le še senca, negativ nečesa, kar je izgubilo svoj notranji žar. Kot poslovilno pismo Virginije Wolf možu Leonardu, v katerem mu je napisala, da ne more več prenašati življenja, preden si je oblekla plašč, napolnila žepe s kamni in šla v bližnjo reko. Sprijaznjenost na koncu ubija. Intelektualci nimajo druge izbire, kot da se zaklenejo v svoje slonokoščene stolpe in pogoltnejo ključ. V svetu brez domišljije in estetike, v deželi grobega proletariata in primitivnih nouveau riches ostane edini izhod zunanja ali notranja emigracija. Fantazma je rešitev, me spreleti. Nič ni narobe s tem, da imam svoj kraj, kamor se lahko umaknem, ko potrebujem samoto, mir. Kaj bi bilo, če ga ne bi imel? Kam bi se skril, da me ne bi poteptali sloni, ki paradirajo po ulicah in cestah? Ne, prav nič ni narobe, če sanjarite in se prepuščate domišljiji. Če imate nekje svoje pribežališče. Ko me je obšlo to spoznanje, mi je odleglo. Spet sem se znašel v večerni Ljubljani, kamor sem se vrnil iz burnega potovanja; v tem trenutku se je zgodil čudež in pred menoj je znova dragi profesor, dim njegove aromatične cigare se počasi vali proti meni, govoriva in se smejiva dovtipom. Čas postane relativna kategorija in nenadoma vem, da je vsak trenutek, ki ga doživljam tukaj in zdaj, res enkraten in neponovljiv.