Upamo sicer na tujce, a tuji lastniki ne bodo dovolj

Še bolj zanimivo je, da je takšno naivno pričakovanje povzročilo, da zdaj ves politični spekter poziva k odprodaji slovenskih državnih podjetij večinoma tujim vlagateljem kot nekakšni pravljični rešitvi. Tuje lastništvo bo verjetno res prevetrilo slovenski poslovni svet, kar je hvalevredno, a žal ni dovolj – z drugimi besedami, tuje lastništvo ni zadosten pogoj za dolgoročni razcvet v smislu večanja prodaje ali celo dobička in s tem povečevanja zaposlovanja. Naj ponazorim z resničnim primerom slovenskega podjetja. Banalnost trženja in prodaje To podjetje je že pred leti kupil tuji lastnik – multinacionalka, a je ohranil slovensko vodstvo, medtem ko je izvajal svoj vpliv prek nadzornega sveta, v katerem so sedeli pretežno tujci. Podjetje je imelo solidne proizvode, bilo je deklarativno zavezano poslovni etiki in s tem načelom, kot sta preglednost in simetričnost informiranja, kar je pomenilo izjemo za slovenski trg. Podjetje je odlično poslovalo v obdobju konjunkture, izdelki so se prodajali sami od sebe, a s krizo so prihodki začeli naglo kopneti. Njihov nezadostno razvit oddelek za prodajo in trženje ni bil nič nenavadnega, saj podobne primere v slovenskih podjetjih najdemo zelo pogosto, celo v uspešnih podjetjih so vodilni prepričani, da nekaj tako banalnega, kot sta trženje in prodaja, lahko obvlada vsakdo. Toksična ambicioznost V podjetju v našem primeru so se najprej odločili, da se zahvalijo dotedanjemu direktorju trženja in prodaje in dajo oddelek enemu izmed vodilnih kot "razvojno" nalogo. To bi bilo verjetno OK, če ne bi bila sama eksistenca podjetja vsaj v danem obsegu odvisna od prihodkov: to elementarno dejstvo je razumel tudi nadzorni svet, ki je kot lakmusov papir izvajal pritisk na vodstvo, da spravi "opex" (operativne stroške) pod nadzor. Naj poudarim, da je bil nadzorni svet v tem konkretnem primeru razmeroma benevolenten, saj je pokazal ogromno razumevanja za krizo in zahteval zgolj minimalen profit. A "razvojna" naloga je dobila krila in če uporabimo staro poslovno modrost, je ambicija sprejemljiva, ko je prisotno znanje in je na voljo dovolj časa. Če pa ni ne enega ne drugega, ambicija postane toksična: majhna skupina posameznikov postavlja svoj zasebni interes pred interes podjetja, kar je največji "no-no" (ne-ne) poslovnega sveta. Tujcem je malo mar Logika višjega vodstva vsaj zahodnih korporacij veleva, da se z majhnimi težavami ne ukvarjajo. In slovenske težave so za korporacije majhne težave, pogosto zelo majhne težave. Zato se višje vodstvo razmeroma redko odloča za podroben vpogled v lokalno organizacijo ali celo za zamenjavo lokalnega menedžmenta. V obdobju upada prodaje višje vodstvo značilno zahteva krčenje "opexa", ki vodi k še slabši prodaji in posledično k še nižjemu "opexu" in tako do trenutka, ko se podjetje umakne s slovenskega trga ali ga obvladuje ustrezno skrčenega iz sosednje države. Lokalni menedžment ima škarje in platno A ta scenarij ni nujen. V našem podjetju bi lokalni menedžment lahko vsaj ohranil obseg prodaje tudi v kriznih časih, ker izdelki niso bili slabi. A je bila mreža interesov lokalnega menedžmenta pregosta in, kot je v navadi, tudi tu ni bilo nedolžnih. Lokalni "middle management" (srednji menedžment), ki bi v resnici lahko izboljšal proizvode, se je oklepal "sprememb" po direktorskem načelu "super, dokler še naprej delamo, kot pravim jaz". Brez globokih sprememb v prodaji in trženju to sicer ne bi bilo dovolj, bi bil pa dober začetek. In na koncu so najprej odleteli tisti majhni, v proizvodnji, kar je povzročilo še manjše prihodke in vodilo k novim odpuščanjem, medtem ko je "lokalna mreža" obstala do bridkega konca skupaj z "razvojnimi" nalogami. Ne čudimo se Zato se ne čudimo, da multinacionalke vstopijo, vzamejo, kar je vrednega, in se potem skrčijo ali celo umaknejo s slovenskega trga. Za uspeh v poslu ni treba bistveno več kot pa upoštevati triade stare dobre dunajske šole vedenja, sledenja zdravi pameti ter uživanja v tistem, kar počnemo. Če ne znamo preseči svojih mrež in lahko uspevamo samo tako, da si znotraj podjetij ustvarjamo klike ali gojimo direktorske vedenjske vzorce, potem "we don't deserve any better" (si boljšega ne zaslužimo).