Varčevanje v zdravstvu nas lahko drago stane

Ukrepi pa lahko prispevajo k temu, da priteče več denarja ali pa je manj stroškov.

V Sloveniji je ena izmed sprejetih rešitev omejevanje zaposlovanja v zdravstvu, kar sicer morda pomaga omejiti stroške, vendar hkrati pripomore k daljšim čakalnim dobam in slabši zdravstveni oskrbi. To pa državo na malo daljši rok veliko stane.

Posledice varčevanja v zdravstvu

Problem z varčevanjem v zdravstvu je, da bolni ljudje za državo predstavljajo veliko večji strošek kot zdravi. S tem, ko se manjša število zaposlenih in podaljšujejo čakalne vrste, je marsikdaj zdravje posameznikov, ko enkrat pridejo do zdravnika, še veliko slabše, kot je bilo sprva.

Ne le da nato pogosto več stane samo zdravljenje, marsikdo s slabšim zdravjem ne zmore nadaljevati delo, ki ga je prej opravljal, in tako ostane brez službe ali celo brez stanovanja ter zato potrebuje še več pomoči s strani države, ki državo seveda tudi nekaj stane. Tudi če si ta oseba sčasoma popolnoma opomore, lahko iskanje službe traja več mesecev, v katerih še vedno potrebuje finančno pomoč. Poleg tega pa se verjetno za pomoč pri iskanju zaposlitve obrne tudi na zavod za zaposlovanje, kar še bolj poviša državne stroške.

To, da ljudje do zdravnika pridejo čim prej, je torej koristno ne le z vidika vsakega posameznika, ki je seveda raje čim manj bolan, ampak tudi s strani države, ki bi tako veliko prihranila. Seveda pa zdravstveni sektor zajema več kot le obisk pri zdravniku.

Zdravstvo se ne začne z zdravniki

Pomemben del zdravstvenega sektorja predstavlja preventivno zdravstvo oziroma zdravstveno varstvo, v okviru katerega se prebivalce spodbuja k čim bolj zdravemu življenju. Na dolgi rok je namreč finančno veliko bolje ljudi naučiti novih navad, ki izboljšajo njihovo zdravje, kot pa samo zdravljenje.

V Veliki Britaniji na primer posvečajo veliko pozornosti tovrstnim storitvam, saj se zavedajo dolgoročnih koristi. Z reorganizacijo zdravstva leta 2013 so za preventivno zdravstvo postale pristojne občine, tako da se ponudba od občine do občine razlikuje in je lahko kar najbolje prilagojena potrebam lokalnega prebivalstva.

Med pogoste programe spadajo na primer plavanje za otroke in vodene skupine za zdravo prehranjevanje in fizično aktivnost za odrasle, ki se spopadajo s prekomerno težo.

Poleg lokalnih seveda obstajajo tudi državne iniciative, kot je na primer program, ki prek davčnih olajšav spodbuja kolesarjenje kot način prevoza na delo, ali pa tekmovanje, ki zaposlene spodbuja, da uporabljajo števec korakov (pedometer), vsak dan naredijo vsaj 10 tisoč korakov, to zabeležijo na portalu in tekmujejo tako z drugimi zaposlenimi v njihovem podjetju pa tudi na regijski in državni ravni. Vsak teden je izžrebanih tudi nekaj nagrad v obliki kuponov za različne športne aktivnosti, s čimer skušajo ljudi spodbuditi, da preizkusijo kakšen nov šport.

Podobne pobude bi bile koristne tudi pri nas, saj je po podatkih Nacionalnega inštituta za javno zdravje v Sloveniji skoraj 38 odstotkov ljudi telesno nedejavnih, le 20 odstotkov prebivalcev pa se prehranjuje skladno s priporočili.

Dovolj je prostora tudi za inovativnost

Ena izmed angleških občin trenutno na primer začenja projekt, ki se bo osredotočil na spodbujanje zdravega prehranjevanja in fizičnega gibanja med vozniki avtobusov, vlakov in taksisti, kot pomembnega dela prebivalstva, ki se pogosto prehranjuje nezdravo in ne giblje veliko, zaradi česar je večja verjetnost, da zbolijo.

Neka druga angleška občina pa se je recimo odločila za bolj radikalen ukrep in prenehala izdajati dovoljenja za nove restavracije s hitro prehrano. S tem želi omejiti ponudbo hitre prehrane in prebivalce praktično prisiliti, da izberejo bolj zdravo alternativo, saj podatki kažejo, da se veliko prebivalcev že spopada s prekomerno težo.

Optimizacija procesov

Seveda pa investicija v preventivne programe ni edina rešitev. Iz tujih zgledov bi se lahko naučili tudi, da se stroške lahko precej zniža z optimizacijo poslovnih procesov. To v praksi pomeni, da se preuči posamezen proces, recimo pot bolnika od prvega pregleda do diagnoze, zdravljenja in ozdravitve, ali pa skupek povezanih procesov, recimo delovanje in organiziranost bolnice kot celote.

Ta analiza pomaga ugotoviti, kje in zakaj prihaja do zamud in nepotrebnega dela, kaj bi se dalo izboljšati in avtomatizirati. Pogosto je seveda potrebna investicija v nove tehnologije, kar sprva predstavlja dodaten strošek, vendar na daljši rok to pripomore k varčevanju, saj so postopki bolj učinkoviti in vzamejo manj časa.

Trenutni predlog za uvedbo e-receptov bi lahko označili kot tovrsten ukrep, vendar je seveda ključno, da bo izvedba kakovostna. Digitalizacija sama po sebi bo res izboljšala nadzor, s čimer bi se morali vsaj malo znižati nepotrebni stroški, ter prihranila nekaj časa, kar bo morda nekoliko skrajšalo tudi čakalne vrste. Za znatno skrajšanje pa so potrebni veliko večji posegi, kot recimo reorganizacija zdravstva in investicija v spodbujanje in grajenje zavesti o pomembnosti ohranjanja zdravja. Predvsem pa celovit pogled na stroške in koristi zdravja, ki ni omejen le na tekoče finančne težave zdravstvene blagajne.