Nazaj na Siol.net

TELEKOM SLOVENIJE

Rok Plestenjak

Nedelja,
20. 5. 2012,
9.20

Osveženo pred

8 let

Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.

Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.

Thermometer Blue Green 3

Natisni članek

Nedelja, 20. 5. 2012, 9.20

8 let

Višja sila Chelseaju vrnila dolgove

Rok Plestenjak

Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.

Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.

Thermometer Blue Green 3
Kako so imeli prav tisti, ki so pred tekmo v Münchnu kot papige ponavljali, da nogometaše Chelseaja spremlja višja sila. Kdor je mislil, da so vse kredite porabili že proti Barceloni, se je zmotil.

Enkrat ti pomaga, drugič obrne hrbet. Zakon boginje Fortune osrečuje oziroma spravlja v obup športnike po takšnem kopitu. Ponavadi v seštevku obvelja zlata sredina. Če vzamemo za primer novopečene evropske prvake, se v njihovi zgodbi res hitro razberejo vzorci diametralnih izkušenj. Resda se niso pripetile v istem letu, a kdor si srečo zasluži in jo izzove, dočaka njeno pomoč pozneje, kot bi jo sam pričakoval. Takrat, ko skorajda že obupa in ko to najmanj pričakuje. Chelsea je nakazal primer, kako je možno podjarmiti Evropo na način, ki navijačem zaradi zaprtega modela igre ne more biti v ponos, jim je pa lahko v neizmerno zadovoljstvo. Lovorika ostaja večna, spomin na način, kako je bila priigrana, pa bo slej ko prej zbledel. Težko bi dejali, da so ''modri'' v izločilnem delu lige prvakov z igro zasenčili tekmeca. Morda kdaj pa kdaj, a le za nekaj minut. Bolj primerno bi bilo dodati, da so parali živce s pretkano obrambno velemojstrovino, ki se ji ne spodobi pripeti nekoliko zaničljivega izraza ''bunker''. Chelsea je organsko betonsko zasnovo znotraj in pred lastnim kazenskim prostorom, ki je vseh 90 minut (ali pa še več, če je bilo treba) dihala s polnimi pljuči in razmišljala hitropotezno, dopolnila z ubijalskimi protinapadi ter grozečimi nevarnostmi iz prekinitev. Zato ob srečnem zaključku, ko je potegnila črto pod evropski naslov, ni občutila sramu, še manj pa potrebe, da bi odgovarjala kritikom. In zanimivo, v priimku Drogba, velikega junaka evropskega finala, se skrivata tudi dve besedi s tremi črkami, ki v slovenskem jeziku predstavljata ''nosilca'' višje sile ter darilo. Obe (bog in dar) sta tesno povezani z mitom, ki je nastal po nenavadnih evropskih uspehih Chelseaja v sezoni 2011/12. Bayern, trikratni poraženec sezone, pa si je kriv sam. Imel je vse na pladnju, tako premoč, priložnosti kot vodstvo, a na koncu vse skupaj zapravil z načinom, s katerim jo rada moštva z nemško nepopustljivostjo in trmo zagodejo drugim.

Bayern največji osmoljenec sezone

Ni pa vse v ''višji sili''. Kdor lahko na kolena pahne Barcelono in ji na dveh tekmah prepreči, da vsaj enkrat okusi slast zmage, si zasluži evropski naslov. S tem je opravil glavni izpit. Katalonski ponos je v odločilnih tednih morda deloval preveč utrujeno in predvidljivo, za nameček pa doživel še dodaten udarec, saj je sreča vrnila dolg Londončanom. Traja še iz časov, ko je Hiddinkove fante v polfinalu lige prvakov (ravno proti Barceloni) grdo okradel norveški sodnik Tom Ovrebo, ki še danes kdaj pa kdaj prejema anonimne grožnje s strani zaljubljencev v Chelseajev grb. Takrat se je Barcelona izmuznila zadoščenju pravice in postala evropski prvak, zdaj je bilo obratno. Po velikem finalu na Bavarskem bi lahko potrdili, da cilj pač ne izbira sredstva. Če je dokazano, da bo šlo proti določenim konceptom igre najboljše s skrajno obrambno enačico, zakaj potem to spreminjati? Še posebej, če prihajaš na zelenico kot neuradni gost in pogrešaš štiri člane udarne enajsterice. Seveda pride prav tudi pomoč sreče. Oziroma višje sile, kot se je izrazil selektor slovenske reprezentance Slaviša Stojanović. In še marsikdo v zadnjih tednih. Če je leta 2008 nepričakovano ponagajala takrat, ko se je v Moskvi že odpiral šampanjec, a je nato Johnu Terryju spodrsnilo, se je v nasprotni preobleki vrnila štiri leta pozneje in pokvarila vnaprej pripravljeno Bayernovo zabavo. Največjega osmoljenca sezone, ki je ostal brez treh lovorik, čeprav se jim je približal na nekaj milimetrov.

Dober vratar vreden več kot polovica ekipe

Ko sta v polfinalu izpadla Real in Barcelona, je marsikdo evropski naslov že pripisal Bayernu. ''Domačo prednost bo pa že izkoristil.'' ''To je priložnost, ki se ne zapravlja.'' ''Chelsea se ne more kar naprej zanašati le na srečo'' ... Takšnih razmišljanj je bilo na tone, podkrepil pa jih je še praktičen primer. Nemški stroj je ''bele baletnike'' izločil na hraber, odprt način ter na njegovo napredovanje ni bilo bistvenih pripomb, Chelsea pa je Barcelonino oviro preskočil na trmast, a tudi srečen način. Katalonci so s štetjem zapravljenih priložnosti in strelov v okvir vrat prenehali že v Londonu, na domači povratni tekmi se je vse skupaj še podvojilo. Pozabili pa so poudariti, da so imeli opravka z razpoloženim Petrom Čechom.

Ko vratar doseže raven navidezne nepremagljivosti in kot v transu brani nemogoče, potem je vreden več kot polovica ekipe. Kar vprašajte navijače Reala, kaj menijo o Manuelu Neuerju. Češki vratar pa je v finalu poskrbel še za nadgradnjo. Zdaj si je dal največjega duška. In ko dodaš še izkušene soigralce v polju, ki se zavedajo, da je pred njimi zadnja priložnost, da še osvojijo evropski naslov, potem so postavljeni zdravi temelji optimizma, s katerim lahko padajo tudi najboljši. Čeprav so televizijske kamere po koncu osrednjega krivca iskale v Bastianu Schweinsteigerju, bi morale večkrat obiskati tudi razočarana obraza Ivice Olića in Arjena Robbena, dodatnih osmoljencev pri izvajanju 11-metrovk. Hrvat je podoživel preslikano Zahovićevo usodo na finalu lige prvakov 2001 v Milanu. Vskočil je s klopi, v podaljšku zapravil priložnost, pri loteriji kazenskih strelov ga je prelisičil vratar, po izgubljenem evropskem finalu pa se odpravlja v zavetje drugega kluba. Slabe volje je ostal tudi Tottenham, saj bo moral navkljub četrtemu mestu na Otoku prihodnje leto evropske ambicije zadovoljevati v ligi Europa. Ker pa vemo, kako so videti angleški predstavniki v omenjenem tekmovanju, ne velja pričakovati vrhunskih dosežkov.

Zakaj se ples zadetkov ni odprl prej?

Finale lige prvakov je bil večer mejnikov. Že tako je minil brez dveh najbolj priljubljenih nogometnih likov na svetu, Cristiana Ronalda in Lionela Messija, kar je bilo preveliko razočaranje za marsikaterega ljubitelja žogobrca, da bi finale podoživljal z enako mero adrenalina, kot bi ga v primeru, če bi v Münchnu spremljal superevropski ''el clasico''. Ali pa vsaj enega od omenjenih španskih gigantov. Po drugi strani pa ima sto navijačev sto različnih okusov in morda nekomu drugemu spet ne bi ustrezalo v finalu spremljati Barcelonine na trenutke kar dolgočasne izpade dovršenih kratkih podaj in pletenja mreže okrog kazenskega prostora .... Kakorkoli že, letošnji finale je bil navkljub dejstvu, da sta se spoprijela nemški podprvak in šesta ekipa angleške premierlige, zanimiv. Zelo. Škoda je le, da se ples zadetkov ni odprl že prej, saj sta tekmeca po prvem (žal je padel šele v 83. minuti) ponudila bolj všečen nogomet kot poprej, ko je bilo mogoče opaziti le enosmerno bavarsko cesto do Čechovega gola, med njim in napadalci Bayerna pa preveliko gnečo, da bi se kdaj zatresla mreža.

Glavna odlika postala vračanje od mrtvih

Kaj pa mejniki? Chelsea se je prvič povzpel na evropski vrh, Roman Abramovič je po slabi milijardi evrov izdatkov uresničil otroške sanje, angleški klub z absolutističnim ruskim lastnikom pa je premagal enega redkih velikanov evropskega nogometa, ki posluje s pozitivnimi številkami. Nekaj, s čimer se poleg Chelseaja denimo ne moreta pohvaliti niti Real ter Barcelona, kar meče slabo luč na prihodnost vrhunske zabave, ki sliši na ime liga prvakov. Bayern je prvič v ligi prvakov ostal praznih rok po izvajanju 11-metrovk, Chelseaju pa je bela točka prvič prinesla radost. Predstava obeh ni mejila na vrhunsko partijo in ji ne bomo nikoli pripeli pridevnika nepozabnosti, je pa postregla z dramatičnim razpletom, ki je v kratkem povzel večino scenarijev, prek katerih si je nogomet zagotovil status najbolj nepredvidljivega športa. Chelsea je dokončno doktoriral na področju vračanja od mrtvih. Po srhljivki z Napolijem je sledila drama na Camp Nouu. Preživeli so jo samo še tisti z močnejšimi srci, v soboto pa se je na Bavarskem londonska ekipa spet izvila iz nehvaležnega položaja. In to kar trikrat, vselej pet minut pred dvanajsto. Očitno brez tega pri previdnem, a srčnem Robertu di Matteu, niti ne gre. Najprej je dve minuti pred koncem rednega dela ujela priključek, nato v podaljšku ubranila 11-metrovko, nato pa pri izvajanjih le teh iz minusa prisopihala v končni plus. Če Roman Abramovič ne bo Italijanu podaljšal pogodbe, bo to kruta šala, s katero se bodo morali najbolj ubadati njegovi nasledniki, saj bodo vedeli, da Chelsea v tem pogledu ne pozna ''normalnih'' razmer. A takšne so usode klubov, kjer odloča denarnica lastnika, ne pa srce navijačev.

Ne spreglejte