Vrnitev na Roško

… oz. je samo po sebi odstopalo od siceršnjih normativov, po katerih se giblje ta organizacija. Tudi ne bi smel misliti, da je domače sodstvo "neučinkovito" ali kaj, kar vzbuja podobno predstavo. Nasprotno: sodne "zmote" v primeru Hilde Tovšak in sodba Francu Kanglerju, predvsem pa leta dolga saga o Patri, ki se zdaj nevarno zgrinja na vodjo opozicije, so logični pojavi, globinsko povezani z naravo tega relikta iz mastodontskih časov samoupravnega socializma in dogovorne ekonomije. Dodatno so podšiti še s povezavami v klanskih skupinah, ki so izšle iz prejšnjega sistema in tudi v novem obdržale oblast na ključnih področjih družbe. Poglejmo po vrsti. Franc Kangler je bil pri obravnavanju njegovega primera deležen neverjetne ažurnosti. Desetletja in več čakamo na cele serije procesov, ki bi se morali odviti v zvezi z gospodarskim ali bančnim kriminalom. Kje je osem milijard evrov, ki so poniknili iz slovenskega bančnega sistema? Kakšno usodo je doživelo stotine primerov oškodovanja domačega gospodarstva, ki jih je v devetdesetih letih organom pregona posredovala takratna direktorica Službe družbenega knjigovodstva Romana Logar? Kaj je z razpletom v zadevah Bados Consulting (10 let dolga zgodba), oškodovanjem Mercatorja (osem let trajajoča saga) in drugim? Franc Kangler je bil obsojen po ekspresnem postopku, pri čemer je prav vzrok obsodbe nekaj, čemur se moremo in moramo najgloblje čuditi. Izpolnil je namreč zgolj svojo župansko dolžnost in direktorici MJSS-ja Vindišarjevi le predlagal v odločitev, kdo naj stanovanje dobi. Odločitev je nato sprejela ona. A tožilec Marčič je proti njej umaknil tožbo, zoper Franca Kanglerja pa vztrajal. Ona ni kriva, čeprav je stvar izvedla, kriv je župan, četudi je to le predlagal. V Ljubljani pa je Zoran Janković arbitrarno dodelil varovano stanovanje najbogatejšemu upokojencu v državi Janezu Stanovniku, čeprav bi si ga lahko z izjemnimi dohodki najel sam. Kar je v Mariboru narobe, je v Ljubljani prav, bi se zdelo na prvi pogled. A se je tu treba popraviti: slovenski pravosodni sistem deluje po načelu, da ščiti pripadnike skupin, ki so kontinuiteta monopolov nekdanje partije, izloča in obsoja pa tiste, ki si prizadevajo za njihovo razgradnjo. Vmes res zaprejo še kakšno kurjo tatico ali koga naženejo čez mejo, toda ločnice, ki deli državljane na "naše" in "nenaše", praviloma nikoli ne prestopa. V tej smeri se je treba ozreti tudi po največjemu absurdu, ki stopa skozi široko odprta vrata. Judikat Vrhovnega sodišča RS sicer govori, da nihče ne more biti obsojen, če niso jasno podani indici. V sodbi I Ips 153/2012 je 1. 3. 2012 namreč zapisalo: "Brez potrebnega utemeljevanja je jasno, da se obdolženec lahko brani le zoper očitke, da je storil konkretno opisano ravnanje, ne pa, da je neugotovljenega dne zoper neugotovljene osebe na neugotovljen način ipd. storil kaznivo dejanje." A javni tožilec Andrej Ferlinc zahteva 24 mesecev zaporne kazni za vodjo slovenske opozicije ne glede na zgornji zapis. Resnica je namreč, da je posameznika nemogoče obsoditi na podlagi "domneve, da naj bi pristal na to, da sprejme nagrado". Takšen razlog je lahko zgolj povod za oprostilno sodbo, če govorimo o razmerah normalnega sodstva. A v domačem sodstvu očitno ni tako. Procesi, na katerih lahko tožilec diktira tempo, hkrati pa ustvarja javno klimo, so procesi, ki jih poznamo iz mučnih delov skupne evropske preteklosti v drugi polovici dvajsetega stoletja, vse do padca berlinskega zidu. Takšni procesi so vnaprej dogovorjeni, krivda je izrečena, še preden je obtoženi sploh seznanjen z dejanji, ki mu jih očitajo. Da je v zgornjih primerih tako, pove tudi enotna medijska orkestracija, ki zahteva linč oseb, ki jih je partijska justica v stanju njihove integralne nedolžnosti (sploh nevednosti očitanih jim dejanj) namenila žrtvovanju, ker pač ogrožajo interes njihove nemotene oblasti. Te dni mineva petindvajset let od začetkov procesa proti četverici, ki je v slovensko družbe vnesel spremembe, o katerih tedaj ni mogel nihče niti sanjati. A so razmere podobne, akterji enaki in obred uničevanja političnega nasprotnika čisto nič drugačen kot v tistem času. Očitno je torej, da bo treba Roško ulico ponoviti. Potreben bo prihod na ulice tistih desetin tisočev, ki jih je nespremenjeni politični sistem v RS odrinil, prizadel ali jim storil nepopravljivo krivico. Če bo slovenska družba namreč hotela preživeti, bo morala opraviti temeljito lustracijo ključnih vej oblasti. Sprememba pravosodnega sistema in odprava medijske transmisije sta prva koraka v tej nujni smeri.

Raster: Slovenski pravosodni sistem deluje po načelu, da ščiti pripadnike skupin, ki so kontinuiteta monopolov nekdanje partije, izloča in obsoja pa tiste, ki si prizadevajo za njihovo razgradnjo. Vmes res zaprejo še kakšno kurjo tatico ali koga naženejo čez mejo, toda ločnice, ki deli državljane na "naše" in "nenaše", praviloma nikoli ne prestopa.