Zaplankanost močnejša od krize

Pred dnevi sem si naročil domačo bevando na kamnitem trgu slikovitega dalmatinskega mesta. Belo mesto, stisnjeno na pobočju, ki se prelamlja v prepadno Modro jezero, je skoraj v celoti narejeno iz kamna. Imotski. Snežno belino stopnišč, ki namesto ulic prepredajo metropolo dalmatinske Zagore, poživljajo temnozelene škure (oknice). V mestu ni veliko bogatašev. Beg možganov, ki se zadnja leta še stopnjuje, je naredil svoje. Ljudje, ki pregovorno slovijo po svoji iznajdljivosti, pa upanja niso izgubili. Veselja je na obrazih Imočanov več kot pri nas. In vere. Na zidu lahko bereš grafite, ki jih drugod v Evropi težko najdeš: "Živio Isus!" Na ozkem trgu, kjer se barčki prerivajo za prostor okoli spomenika pesnika Tina Ujevića, se razlega glasno klepetanje. Vidimo tudi nekaj ljudi, ki berejo osrednji regionalni časopis, Slobodno Dalmacijo. Časnika ne berejo le kaki študenti politologije ali upokojenci, ampak tudi povsem običajni ljudje. Ženske resda malo manj. Poznam ljudi, ki nimajo končane niti osnovne šole, a vendar kupujejo časnik vsak dan. Slobodna je nastala kot partizanski časnik že med drugo svetovno vojno. Levičarsko uredniško politiko je obdržala vse do danes. V Dalmaciji, najmočnejši trdnjavi hrvaške politične desnice in desne sredine, živi manj kot milijon ljudi, ki dnevno pokupijo kakih 40.000 izvodov Slobodne. Časnik, ki ima od nekdaj kot svojo osnovno barvo na naslovnici in v imenih rubrik rdečo, praktično nima konkurence. Ne le med dnevniki. Celo hrvaškemu katoliškemu tedniku Glas Koncila v krščansko Dalmacijo ne uspe prodreti zaradi Slobodne. Kako je to mogoče? Dalmatinci se mogoče malo bolj zanimajo za politiko kot Slovenci, a bistvene razlike ni. Povsem enako mnenje, negativno, imajo tudi o politikih in gospodarstvenikih. Zakaj torej Dalmatinci berejo časnike bolj kot Slovenci? Čeprav imajo pol nižjo kupno moč. In zakaj levičarski časnik kupujejo desničarji? Odgovor najdemo v vsebini Slobodne Dalmacije, ki je sicer levičarska, a z nekaj pomembnimi razlikami v primerjavi s slovenskimi časniki. Slobodna nikoli ni imela težav z objavljanjem osmrtnic s križem, medtem ko je, na primer, Delo še pred kratkim prepovedovalo objavo križa. Slobodna je med kolumnisti in komentatorji vedno imela tudi nekaj peres desnosredinskega in katoliškega svetovnega nazora. Vedno v manjšini, da ne bo pomote, a vedno jih je imela. Za Vatikan in papeža so ponavadi imeli novinarja specialista, ki je korektno, obširno, pa tudi kritično poročal o tej temi. O lokalnih cerkvenih dogodkih Slobodna vedno poroča, saj ne loči med 5.000 kristjani in 5.000 običajnimi državljani. Pri nas je 20 članov tako imenovanih borcev ali demonstrantov veliko višja številka od 2.000 kristjanov. Slobodna tudi nima cenzure v pismih bralcev. Cena enega izvoda je že leta nespremenjena, 7 kun ali malo manj kot evro. Obseg časnika je precej večji od slovenskega povprečja in ga lahko primerjamo z zahodnimi časniki. Tudi grafično je Slobodna podobna avstrijskim in nemškim časnikom, medtem ko slovenski ubirajo povsem svojo pot. Število zaposlenih se zadnja leta znižuje, še vedno pa je zaposlenih veliko, uradni podatki za lani kažejo 396 zaposlenih, kar je primerljivo z Delom. Vsak časnik je svoj fenomen. Tudi Slobodna, ki je ne moremo kar prestaviti pod Alpe. Tudi Slobodni pada naklada. A vendar bi v tako globoki krizi pričakoval vsaj malo samorefleksije slovenskih novinarjev, urednikov in medijskih lastnikov. Mogoče pa sploh ne gre za gospodarsko krizo, ampak predvsem za zaplankanost.