Zlati strel za Amy

Pred letom dni sem se v nekem komentarju pritoževal, kako želi žena med vožnjo z avtomobilom ves čas poslušati ploščo Amy Winehouse, jaz pa ne, ker me njeno petje preveč žalosti in spravlja v malodušje. Pri Winehousovi se je preveč vulgarno kazala anticipacija marketinške strategije. Pela je res odlično, to pa je bilo tudi vse. Njena glasba (in besedila) so bila le žvečenje že milijonkrat slišanega in tako očitno ji je bila namenjena vloga pop/rock tragične herojinje. Janis Joplin tega trenutka z neko značilno razliko: pri Joplinovi je bila glasba še "prioritetna", pri Winehousovi pa so bili najpomembnejši ekscesi izven studiev in koncertnih dvoran, fokus je bil usmerjen v njene škandale z drogami, zdravljenjem, drogami, zdravljenjem ... Kariere Amy Winehouse sicer niso izpeljali tako hollywoodsko dramatično kot tiste od Kurta Cobaina, vseeno pa so jo sproducirali dovolj značilno, da jo je "infotainment" industrija nemudoma po nesrečni smrti povzdignila v elitni klub 27-erice, ob bok Hendrixu, Jonesu, Morrisonu, Joplinovi in Cobainu. Na vrsti so ponovne izdaje albumov, remiksi, "tribute coverji", izdaje neobjavljenih posnetkov ... in nepregleden arzenal kičastih spominkov, od česar se bo na koncu lahko okoristil še prodajalec na lokalni železniški postaji, ki bo lahko majico z likom Amy ponujal med majicama s Che Guevaro in slavnim jezikom Rolling Stones.

Po neizogibnem koncu Amy Winehouse je zasmrdelo v Beogradu, ko so jo tisti, ki naj bi jo podpirali in skrbeli za njeno kariero, porinili na oder in jo prisilili, da se pokaže v vsej svoji nemoči. Ti ljudje bodo zdaj seveda do onemoglosti izmolzli stroj nesrečne ikone Amy, dokler bo lahko kapnil še kakšen denar.

Na televizijski mreži CNN so objavili tudi intervju z izvedencem za odvisnosti od prepovedanih drog, ki je med drugim opozoril, da so droge neverjetno razširjene med mlado generacijo in da je Amy Winehouse zrcalo siceršnjega stanja v družbi. Strokovnjak, ki ga objavi CNN, zagotovo ve, kaj govori, a tudi to, kar govori, je seveda zrcalo nečesa, predvsem prevladujoče potrebe po utrjevanju norme o prepletenosti urbane (rock) kulture in prepovedanih drog. Gre torej za kult(iviranje) družbene ideje, ki daje legitimnost nezakonitosti nečesa, kar je v praksi postalo splošno sprejemljivo in razširjeno.

Nobenega dvoma ni več, da ogromen, mogoče pretežen del mlajših generacij uživa marihuano, heroin, kokain, ecstasy in karkoli drugega, kar učinkovito omamlja in vpliva na drugačno stanje zavesti. V tej planetarni priljubljenosti in razširjenosti osvajajoče omame igrajo popikone pomembno vlogo ambasadorjev življenjskega sloga, katerega pomemben vidik je drogiranje. Zato so bili ekscesi Amy Winehouse pomembnejši od njene glasbe in njenega petja.

Zato so mnenja nekaterih izkušenih (na primer pevke Pretenders, da so droge največja zabloda njene generacije; in bivšega kitarista Rolling Stones, da je škoda talenta Winehousove) lahko videti le kot moraliziranje skesancev.

Ilegalen posel je premočan, da bi se lahko odrekel uslugam ikon, kot je Amy. Od navidezne kontrakulture, neprilagojenosti, uživaštva in divjega svobodoljubja, teh nenapisanih, a za vsakega pristaša obveznih simbolov rock kulture po desetletjih prakse ostajajo predvsem neusmiljen posel, marketing zvezdniških ekscesov in privid frigidnega užitka. Rock kultura se je zapletla v omrežje ilegalne produkcije in razpečevanja drog. Postala je ambasador in sluga tega fenomena. Škoda za Amy.