"Vem, da se stvari, ki jih delajo 10 let, lahko opravi v pol leta"

Tudi danes ste bili na poplavljenem Barju. Kaj ste tam videli?
Kakorkoli se župan izgovarja na državo, kanali še niso očiščeni. Res je hudo, voda odteka zelo počasi, nesnaga v kanalih zelo moti, napovedujejo nova deževja. Ko vidiš novogradnje v vodi in ko vidiš prostorski načrt, ki še kar zajema gradnje na teh področjih, jaz ne vem, kje smo.

Kaj bi mesto moralo narediti, da do tega ne bi prišlo?
Mesto bi se moralo obnašati predvsem kot dober gospodar, to pomeni razmišljati tudi o zadevah, ko je na njegovem področju odgovoren kdo drug. Seveda ima država veliko odgovornost do urejanja infrastrukture za preprečevanje poplav, a ko govorimo o Malem Grabnu ali Gradaščici, ali je logično, da mostiček, za katerega že 10 let obstaja načrt, ni obnovljen ali dograjen, da bi v prvem trenutku preprečil prelivanje?

Predvsem je vloga županje ali župana, da izjemno tesno komunicira z državo in da je pripravljen na poplave, potres, bolezen in druge izredne razmere ter da sodeluje z občinami, na katerih so viri teh vodotokov. Logično je, da občini z nekaj tisoč prebivalci ne bo prva naloga težava Ljubljane z vodo, zato je to treba reševati skupaj, lahko bi rekla podjetniško v konzorciju občin.

Katere tri naloge bi župan Ljubljane moral najprej opraviti?
Prvič, zamrzniti prostorski načrt in z ozirom na današnjo podobo poplavnih območij, ki v prostorskem načrtu niso priznana, zamrzniti gradnje in prostorski načrt revitalizirati. To je ključno, to je strateško. Drugič, od države in ustanov zahtevati in pričakovati, da se dokumenti protipoplavne zaščite naredijo čim prej. Bila sem ministrica in vem, da se stvari, ki jih delajo 10 let, da opraviti tudi v pol leta. Tretjič, zelo pomembno je, če so vodotoki zaraščeni, če so v odtočnih kanalih steklenice, kupi trave, da je župan tista oseba, ki mora to nadzirati, saj ima za to javna podjetja, mestno upravo in vso infrastrukturo.

Kaj bi pa odgovorili prejšnji četrtek, ko poplav še ni bilo?
Nič še nismo vedeli o teh poplavah, ko smo si zadali za nalogo infrastrukturo za zdravo okolje in zdravje ljudi. To zajema urejanje okolja, pri katerem je tudi promet zelo pomemben, a je treba varovati okolje s čistilnimi napravi, tako za zrak kot za vodo. Sem okoljevarstvenica in sem bila velik del življenja pri tem zelo dejavna.

Menite, da v Ljubljani to vprašanje ni ustrezno urejeno?
V Zalogu so nesrečni, tudi zato ker gre vsa kanalizacija iz Barja med ljudi, ne v čistilno napravo. Tudi zaradi čistilne naprave se pritožujejo in ni prav, da morajo prebivalci prenašati smrad, ko se pojavi. Oblast ve, da v Sloveniji ni predpisov glede smradu, a ne more biti tako neprijazna in ignorirati civilno družbo, ki opozarja na to, da je s tem neprijetno živeti, še bolj pa s strahom, da jih bo zalilo. To niso razmišljanja od včeraj, tako kot pri zdravju je treba tudi v zvezi z okoljem preventivno delovati.

Če ne bi bilo poplav, bi vas najprej vprašal, zakaj ste se odločili za kandidaturo.
Zelo dolgo sem se spraševala, kaj lahko s svojimi znanji in izkušnjami prispevam. Ko sem našla odgovor na to, da je skrb za ljudi izjemno zanemarjena, da je današnja oblast, ali konkretno župan, izjemno netolerantna in da tako rekoč razdvaja ljudi v Ljubljani, je bila moja misel Ljubljana za vse ljudi. Lokalna oblast se mora vendar delno razlikovati od nacionalne, a tudi na nacionalni ni koristno, kar se dogaja, da nimamo nobenega partnerstva za razvoj. Zlasti na lokalni ravni ne moremo ločevati ljudi, da tisti, ki so na pravi strani, imajo bonitete, parcele, urejeno infrastrukturo, drugi pa ne. Na koncu sem pri sebi zaključila, da če se ne bomo zavzemali za drugačno Ljubljano, je tudi ne bo. Pri mojih letih in izkušnjah resnično zmorem in znam delati v javno dobro.

Kako odgovarjate na očitke dela javnosti, da Ljubljane ne poznate dovolj dobro, ker v njej ne živite dolgo?
Ljubljano poznam že zelo dolgo, tudi kot direktorica podjetjasem se ukvarjala z mnogimi projekti in sodelovala s številnimi ljubljanskimi podjetji in ustanovami, tudi s Kliničnim centrom. Podarili smo prvo videokonferenco, ki je Kliničnemu centru omogočila posredovanje operacije študentom, njim pa interaktivno komuniciranje in učenje. Delovala sem v civilnih združenjih, sem med ustanoviteljicami Europe Donna, delovala sem v Gospodarski zbornici, združenju Manager ... Poznam vse pore življenja v Ljubljani, sicer bolj usmerjeno na gospodarstvo.
Ljubljano poznam tudi kot ministrica, na ustanovah Kliničnega centra, kot je Pediatrična klinika, sem najbolj delovala. Takrat me nihče ni spraševal, od kod sem, pomembno je bilo le, da bo Pediatrična končana. Živim v Ljubljani in tu se dobro počutim, predvsem ko mi veliko ljudi na cesti poda roko in mi pove, da si res želijo spremembe v Ljubljani.

Zakaj menite, da ste najprimernejša izmed kandidatov za župana oziroma županjo Ljubljane?
V današnjem času krize je potrebna drugačna strateška usmeritev, ki jo Ljubljana sicer ima, iz usmerjenosti v beton v usmerjenost v ljudi in skrb za ljudi. Ljubljano je treba razumeti kot center znanja in motor gospodarstva. Politiki v krizi moramo znati oblikovati okolje, ki bo omogočilo ponovno rast in blaginjo družbe. Glede na to, da sem se celo življenje srečevala s kriznimi razmerami, v podjetju in na ministrstvu, in da sem prejela priznanje za prenos znanj z inštitutov v prakso, si dovolim tudi vam reči, da so to osnove, zaradi katerih menim, da znam Ljubljano voditi bolje in prijazneje.

Ali še kje v Ljubljani utripa luč za preplah?
Dva tisoč otrok je brez vrtca, imamo 60 tisoč vlog za stanovanje, 20 tisoč občinskih prostorov je praznih, mladi, ki nimajo kapitala, ne morejo začeti podjetništva, ker ob znanem poslovnem načrtu ne morejo plačevati najemnin. Preplah je, da imamo 20 tisoč starejših nad 65 let, ki jim moramo omogočiti varno starost in jih prepoznati kot izvor znanj in izkušenj. Preplah je pri prometu in umiranju ljudi zaradi onesnaženega zraka, na to nas opozarja tudi Evropska komisija. Rdeča luč je tudi slabo gospodarjenje, župan, ki se izraža kot izkušen gospodar, a je to najslabše gospodarjenje s proračunom v Sloveniji, najslabše, kar ga je možno. Tako zadolžena občina …

Kako ocenjujete breme te zadolženosti?
Zadolženost je gotovo velika težava, ker se dolg nalaga Ljubljančankam in Ljubljančanom na naša ramena, ne da bi se nas prej o tem vprašali. Zdaj bo rebalans proračuna 40 milijonov, a vsak, ki je zgradil svojo zasebno hišo, to je velika izkušnja, bi vnaprej vedel, koliko je investicija vredna. Župan je dejal, da nič ne bo prizadelo občinskega proračuna, danes pa imamo dolg, ki ga bo treba poravnati. Za gradbince je značilno, da znajo že takoj oceniti vrednost naložbe, 50-odstotna napaka pri oceni pa ni več zmota, temveč zavajanje.

Napovedujete 15 tisoč novih delovnih mest z dodano vrednostjo …
Če Ljubljana ne bo sposobna v štirih letih vsako leto odpreti 3 do 4 tisoč delovnih mest, potem se tudi Sloveniji piše izjemno slabo. Še vedno imamo polovico prihodkov iz trgovske dejavnosti, razvoj in delovna mesta pa je treba usmerjati v učinkovito rabo energije, reformo prometa, demografijo, skrb za starejše, medicino … V Ljubljani so lahko centri odličnosti okrog ljudi, ki so svetovno priznani strokovnjaki. Naprej turizem in da Ljubljana postane zimski center, informacijske platforme – Ljubljana še danes nima brezžičnega interneta, poskusite pa najti nekoga, ki bi, zlasti starejšim, pomagal pri težavah z računalnikom. Upreti se je treba na podjetja, ki so dobra in ki gredo v prave smeri, ki sem jih naštela. Če bomo šli samo na najpreprostejša dela, ne vem, kam bomo prišli. V Ljubljani pada zaposlenost in to je zaskrbljujoče.

Katero oceno bi dali županu, za kaj bi ga pohvalili, za kaj pa bi ga pograjali?
Ocenjevali ga bodo volivci, pohvalo mu dajem za ureditev središča mesta. Lepo je videti, a je to za realno življenje kozmetika. Ljudje v središču trpijo, ker je središče zaprto, kar je sicer prav, a jim je treba omogočiti normalno življenje. Moja kritika leti na netolerantnost, da ves čas črpa krivdo za svoje neuspehe predvsem tudi iz SDS-a, kar ni več okusno za politika, ki bi naj bil evropskega kova, da ni usmerjen v svet in to, da za malega človeka v četrtni skupnosti ni narejenega skoraj nič.