Brezposelni Prekmurci res leni in nočejo delati?

Udarni stavek, da so brezposelni leni in nočejo delati, je izrekel podjetnik Zdravko Ramšak iz Trzina, ki je pred dobrim letom v Prosenjakovcih odprl obrat za proizvodnjo avtomatskih garažnih vrat.

Zavod za zaposlovanje je k njemu v tem času napotil sedeminšestdeset brezposelnih iskalcev zaposlitve, da si je izbiral primerne glede na objavljena prosta delovna mesa, vendar zdaj tam delata le še dva. Svojo izkušnjo z iskanjem in zaposlovanjem delavcev v Pomurju, v okolju, kjer je več kot enajst tisoč brezposelnih, je strnil v ugotovitev, da delavce izredno težko dobiš, če pa jih, so leni ali pa te prinašajo okoli. »Točno tako, pa še goveda smo za njih,« je svojo izjavo, ki jo je dal za osrednji slovenski medij, podkrepil za Vestnik. Obrat v Prosenjakovcih bo tako konec aprila zaprl, saj je bila tudi kakovost opravljenega dela porazna.

Delo v nemogočih razmer

A nič manj osupljive niso pripovedi delavcev, ki so delodajalčevo ravnanje občutili na svoji koži.
»V proizvodni hali ni kurjave, ne tople vode, niti gasilnih aparatov, ničesar. Delali smo v neznosnih razmerah. Ne v eni bundi, v dveh sem bila, da sem sploh lahko delala. Notri je bila temperatura minus šest stopinj, tako da nam je v kuhalniku za kavo zmrznila voda,« je povedala Suzana Nemec.

Sama je v podjetju delala le kratek čas, saj pogodbe o zaposlitvi ni podpisala. Zanjo in še za enega delavca bi podjetje od Zavoda za zaposlovanje dobilo tudi subvencijo za zaposlitev, o tem, zakaj pogodbe ni sklenila, pa pravi: »V nedeljo me je delavka klicala, da naj v ponedeljek, prvega marca, vseeno pridem delat in na podpis pogodbe. Direktor nas je naročil ob osmih, prišel pa ob desetih. Mi smo ga čakali, da je pogodbe tam še sestavljal, ko pa smo hoteli pred podpisom pogodbe prebrati, jih je zmetal v nas rekoč, da če jih ne mislimo takoj podpisati, nas ne potrebuje in naj jih gremo študirat domov. In tako smo tudi odšli.«