Nedelja, 17. 4. 2016, 16.38
6 let, 7 mesecev
Globoko pod Černobilom je najnevarnejša soba na svetu
Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
9,45
2
Pod uničenim reaktorjem jedrske elektrarne v Černobilu, ki je 26. aprila 1986 povzročil najhujšo jedrsko nesrečo v zgodovini, je prostor, v katerega si ne želite vstopiti.
Na hitro - kaj se je zgodilo v černobilskem reaktorju?
26. aprila 1986 se je pri testiranju reaktorja številka štiri v ukrajinski jedrski elektrarni Černobil zgodil nepričakovan energetski sunek. Zaradi tega se je samodejno sprožil varnostni postopek dezaktiviranja reaktorja in zmanjšanja temperature v njegovem jedru, ki pa ni deloval. Kontrolne palice, ki se uporabljajo za nadzor temperature v jedru reaktorja, so bile vstavljene prepozno, zaradi česar so popokale in se zagozdile. Posledično je sledil še en, močnejši sunek, pri katerem je moč reaktorja narasla na več kot 30 tisoč megavatov oziroma na desetkratnik običajne moči.
Vodo, ki hladi reaktor, je naraščanje temperature uparilo. Ko je tlak v reaktorju zaradi akumulacije pare dosegel kritično vrednost, je nastala silovita eksplozija, ki je 2.000 ton težak pokrov reaktorja dobesedno pognala skozi streho elektrarne. Eksplozija je poškodovala tudi strukturo reaktorja, zaradi česar se je vanj steklo še več hladilne vode, nastal je še večji tlak in eksplodiralo je še enkrat, tokrat še močneje.
Jedrska elektrarna v Černobilu 25 let po nesreči. Fotografija je nastala v bližnjem kraju Pripjat, ki je po eksplozijah 26. aprila 1986 in onesnaženju zraka z radioaktivnimi delci postal mesto duhov. Tudi danes tam ne živi nihče.
Eksplozija je v zrak nad elektrarno pognala velikanski roj radioaktivnih delcev. Ker je tudi zagorelo, sta smrtno nevarne delce začela širiti še dim in veter. Žareče uransko jedro reaktorja, ki ga ni varovalo in hladilo nič več, pa se je medtem začelo taliti.
Najnevarnejši jedrski odpadek na svetu
V tednih po nesreči v Černobilu se je začela gradnja železobetonskega sarkofaga, s katerimi je obdana jedrska elektrarna in ki preprečuje uhajanje radioaktivnih delcev. A preiskovalci nesreče so šele decembra 1986 odkrili, kaj se je na koncu zgodilo s staljenim jedrom reaktorja. V enem od prostorov pod elektrarno so našli tako imenovano Slonovo stopalo, najnevarnejši jedrski odpadek na svetu.
Slonovo stopalo, gmota radioaktivnega materiala, ki počez meri nekaj metrov, z obliko res malce spominja na stopalo največjega kopenskega sesalca. Ta fotografija tudi dokazuje, kako intenzivno radioaktivno sevanje je v času preiskav oddajalo Slonovo stopalo, saj je zamazalo sliko in povzročilo še nekaj drugih anomalij (močna, streli podobna svetloba, ki prekriva delavca).
Materialu znanstveniki pravijo korij - gre za staljeno zmes reaktorskega jedra (urana ali katerega drugega radioaktivnega elementa), ogrodja reaktorja, drugih sestavnih delov reaktorja (kontrolne palice, na primer) in betona, ki pride v stik s staljenim jedrom.
Korij v tekoči obliki spominja na lavo. Po javno dostopnih podatkih je nastal v vseh treh večjih incidentih in nesrečah, povezanih z jedrsko energijo - leta 1986 v Černobilu, leta 1979 na Otoku treh milj v ZDA in leta 2011 v Fukušimi na Japonskem.
Slonovo stopalo je zelo nevarno zato, ker oddaja radioaktivno sevanje. Znanstveniki, ki so leta 1986 preiskovali posledice černobilske nesreče, so ugotovili, da bi enourna izpostavljenost tej gmoti korija ustrezala več kot štirim milijonom hkratnih rentgenskih pregledov prsnega koša. Po nekaterih ocenah je na območju nekdanje jedrske elektrarne sicer tudi do 200 ton korija.
Zakaj je biti v istem prostoru s Slonovim stopalom enako samomoru
Kako na človeško telo vpliva radioaktivno sevanje? Ker so radioaktivni elementi oziroma atomi precej nestabilni, ves čas oddajajo elektrone, protone, nevtrone. Ti delci tvorijo sevanje, ki je ionizirajoče - to pomeni, da ima dovolj energije, da lahko vpliva na strukturo atomov in molekul, s katerimi se sreča.
Če se ionizirajoče sevanje zaleti v človeško telo, so mogoče neželene posledice. Delci, ki jih oddaja radioaktivno telo, lahko v kromosomih dobesedno razbijejo verige našega DNK. Celice lahko zato začnejo delovati nepravilno, se razmnoževati nenadzorovano. Ena od mogočih in precej verjetnih posledic izpostavljenosti radioaktivnemu sevanju je zato rak.
Ta fotografija Slonovega stopala je bila posneta leta 1996, deset let po nesreči v Černobilu. Oddajalo je desetkrat manj sevanja kot v mesecih po odkritju, kar pa je bilo še vedno dovolj, da bi deset minut izpostavljenosti povzročilo slabost, ena ura pa bi zagotovila smrt. Leta 1986 bi slabost in vrtoglavico doživeli že po 30 sekundah, smrt pa bi nas v nekaj dneh našla po vsega petih minutah strmenja v spomenik nevarnosti enega največjih dosežkov znanosti in energetike.
Kako so fotografirali Slonovo stopalo, če je tako nevarno?
Geigerjevi števci, ki zaznavajo radioaktivno sevanje, so med preiskovanjem prizorišča jedrske nesreče v Černobilu ob približanju Slonovemu stopalu dobesedno ponoreli. Zaradi tega so ga fotografirali s kamero na kolesih in s pomočjo ogledal.
A ker je bilo treba vzeti vzorce nenavadne in nevarne gmote, se je bilo treba zadevi tudi približati. Če in koliko smrti ali primerov rakavih obolenj, ki so bili posledica nesreče v Černobilu, je mogoče pripisati analizi Slonovega stopala, ni znano.
Pozneje so se pojavila namigovanja, da sovjetske oblasti (Ukrajina je takrat spadala še pod Sovjetsko zvezo) vsem delavcem, ki so jih imenovali likvidatorji in ki so bili pri odpravljanju posledic nesreče v Černobilu v stiku z radioaktivnimi materiali, niso razkrile, kako nevarno delo pravzaprav opravljajo.
Na prizorišče eksplozij v Černobilu se je v mesecih po usodnem 26. aprilu sicer zgrnilo več kot pol milijona znanstvenikov, inženirjev in predvsem fizičnih delavcev, ki so popravljali oziroma omejevali škodo.
Po uradnih podatkih je zaradi akutnih posledic radioaktivnega sevanja v Černobilu umrlo 31 delavcev, več tisoč pa jih je prejelo zadostni odmerek sevanja za poznejši razvoj rakavih obolenj.
Tudi če se Slonovemu stopalu nikoli več ne približa nihče, nevarnost za človeška življenja še ne bo izzvenela
Čeprav Slonovo stopalo danes oddaja precej manj radioaktivnega sevanja kot pred skoraj 30 leti, še vedno razjeda tla pod sabo. Čeprav do tja potrebuje še nekaj stoletij, znanstvenike skrbi, da se bo gmota korija dokopala do podtalnice in z radioaktivnimi delci onesnažila enega od glavnih virov pitne vode v regiji.
2