Po nesreči v Fukušimi Japonska mrzlično išče varne, trajnostne in obnovljive nove vire energije. Ena mogočih rešitev, ki jo podpira čedalje več Japoncev, je sončna elektrarna v Zemljini orbiti.
Zahvaljujoč napredku tehnologije ideje za tovrstne megagradnje niso več domena znanstvene fantastike. Z ultralahkimi materiali, kot so grafen in karbonske nanocevke, čedalje bolj samostojnimi roboti, ki se lahko sestavijo sami, učinkovitejšimi sončnimi celicami in padanjem cen izstreljevanja predmetov v vesolje bi Japonci tovrsten projekt ob predpostavki, da jim ne zmanjka sredstev, lahko dokončali v nekaj letih.
38 tisoč kilometrov žic
Japonska vesoljska agencija JAXA je v uspeh prepričana tako zelo, da je že določila časovni okvir za izvedbo in dokončanje gradnje prve vesoljske sončne elektrarne – v Zemljino orbito naj bi se zasidrala najpozneje do leta 2025.
Edinstven obrat za proizvodnjo elektrike, ki bo glede na zelo zgodnje grobe osnutke popolnoma prekrit s sončnimi paneli, tehtal pa bo več kot deset tisoč ton, naj bi bil v končni poziciji od površine našega planeta oddaljen več kot 38 tisoč kilometrov.
V orbiti naj ne bi lebdel kot sateliti, temveč bo s sistemom žic (oziroma eno veliko zapleteno žico) povezan z bazno postajo na Zemlji. Žica ne bo prevodnik proizvedene elektrike, temveč stabilizacijski mehanizem, ki bo vesoljsko sončno elektrarno v orbiti ves čas trdno držal na približno istem mestu. Isti sistem naj bi bil uporabljen pri gradnji vesoljskega dvigala.
Kaj bo takrat, ko bo Sonce izginilo za obzorje?
Ker bi (in bo) vrtenje Zemlje sončno elektrarno vsak dan postavilo v popolnoma neproduktivno stanje, saj se bo znašla na senčni strani planeta, so se znanstveniki agencije JAXA domislili rešitve – sistema ogledal, ki bodo žarke svetlobe ves čas usmerjala naravnost v sončne celice. Edina težava te nadvse posrečene ideje je, da še nihče ne ve, kam in kako omenjena ogledala namestiti.
Brezžična elektrika
Eden največjih izzivov lansiranja velikanskega križanca med satelitom in elektrarno bo zbiranje proizvedene električne energije. JAXA predlaga prenos v obliki mikrovalovnih žarkov, ki lahko brez težav prepotujejo velike razdalje, zelo natančno pa bi morali zadeti razmeroma majceno, z antenami posejano sprejemno območje na Zemlji, kjer bi bili z uporabo ustreznih postopkov "predelani" v elektriko.
Ker je izkoristek sončne energije v vesolju kar desetkrat višji kot na Zemlji, bi se največja moč orbitalne elektrarne približala enemu gigavatu, kar bi jo postavilo ob bok večine trenutno operativnih jedrskih elektrarn (moč slovenske NEK je približno 700 megavatov).
V primeru, da se komponente (in seveda Sonce) ne pokvarijo, bo Japonska dobila vir neskončne energije, futuristi in poznavalci astropolitike pa že zdaj zatrjujejo, da je JAXA z izdajanjem načrtov za prihodnost državne energetike že sprožila naslednjo vesoljsko dirko.
2
