Nobelova nagrada za medicino odkritju "notranjega GPS-a" v možganih

Odkritje človeškega sistema za navigacijo lahko pomaga pri boljšem razumevanju bolezni, kot je Alzheimerjeva bolezen, kjer so prisotne velike motnje v prostorski orientaciji, je v svojem pojasnilu med drugim zapisal petčlanski odbor za podelitev nagrade, vredne osem milijonov švedskih kron (dobrih 880 tisoč evrov): "Ta odkritja so odgovorila na vprašanje, ki je stoletja begalo filozofe in znanstvenike – kako naši možgani ustvarjajo zemljevid prostora okrog nas in kako najdemo pot skozi zahtevno okolje."

Omenjeni možganski sistem za navigacijo posamezniku omogoča vedeti, kje točno je v nekem trenutku, kako priti od enega kraja do drugega in kako obdelati ter shraniti te podatke na način, da so takoj dostopni naslednjič na isti poti. Kot so še zapisali v pojasnilu odbora stockholmskega inštituta Karolinska, "omenjena odkritja odkrivajo nove poti za razumevanje drugih kognitivnih procesov, kot so pomnjenje, razmišljanje in načrtovanje". Živčne celice ustvarjajo notranje zemljevide Prva odkritja možganskega sistema za prostorsko orientacijo segajo v leto 1971, ko je John O'Keefe odkril, da so se pri poskusni miški določene živčne celice v hipokampusu (del možganov) vedno aktivirale, ko je bila ta v enem prostoru, druge celice pa, ko je bila v nekem drugem prostoru. Že takrat je O'Keefe predvideval, da ta aktivnost celic ustvarja zemljevid prostora v možganih.

Pred devetimi leti pa sta zakonca May-Britt in Edvard Moser na znanstvenem inštitutu Kavli v norveškem mestu Trondheim nadgradila O'Keefovo teorijo z odkritjem drugega ključnega dela "notranjega GPS-a": rešetkaste celice, kot sta poimenovala drugo vrsto živčnih celic, ustvarjajo koordinatni sistem, s tem pa tudi natančno določanje položaja in usmerjanja. Kar bo jutri uspelo, je danes morda še zatirano Vsi trije nagrajeni znanstveniki so del svojih raziskav opravili v Veliki Britaniji, zakonca Moser pa sta postala peta zakonca v zgodovini, ki jima je bila vročena Nobelova nagrada. O'Keefe se je sicer rodil v New Yorku staršema irskega porekla, a je že več kot 40 let znanstveno aktiven v Londonu (University College), norveška zakonca pa sta se med drugim usposabljala prav v O'Keefovem londonskem laboratoriju.

Kot je aprila zapisal New York Times v prispevku, kjer so predstavili delo in poklicno pot vseh treh letošnjih Nobelovcev za medicino, sta zakonca Moser pred tremi desetletji kljub drugačnemu stališču njunih takratnih nadrejenih, močno – skoraj nadležno – vztrajala pri tem, da bi pridobila priložnost izpopolnjevanja pri O'Keefu v Londonu. Če bi se z mislimi vrnili v tisti čas, bi lahko dejali, da sta Moserja še en dokaz, da so največja odkritja prihodnosti danes morda še zatirana in predmet posmeha in zaničevanja.

O'Keefe bo prejel polovico denarne nagrade, zakonca Moser pa drugo polovico. Norvežana sta zelo redek primer zakoncev, ki raziskujeta na istih projektih v isti znanstveni ustanovi, a sta si svoje znanstveno delo vendarle nekoliko razdelila: 50-letna May-Britt se bolj usmerja na oblikovanje in izvajanje poskusov, njen 51-letni mož pa se posveča predvsem obdelavi in tolmačenju rezultatov.