NATISNI PISAVA

Marin Medak – veslač, ki je v 45 dneh preveslal Atlantik

Sanjal sem o kavi in briošu

Avtor: Alenka Teran Košir

Marin Medak je z ekipo treh Britancev v 45 dneh preveslal 4700 kilometrov. Ekstremni podvig na veslaški barki so na relaciji med Kanarskimi otoki in Barbadosom nadgradili z dobrodelno noto.

Za 24-letnega Marina Medaka, sina mornarja iz Splita in Ljubljančanke, ljubiteljice morja, ki sta si skupni dom uredila v Fiesi na slovenski Obali, ekstremno veslanje čez Atlantik ni prvi tovrstni podvig. S kajakom se je lotil že Dalmacije, premagal razdaljo med Savudrijo in grškim Zakyntosom in kot prvi preveslal tudi obalo Južne Koreje.

Ideja za transatlantski podvig se mu je porodila pred tremi leti. Vmes je zbiral sponzorska sredstva in ekipo ter v družbi treh Britancev na devet metrov dolgem in 180 centimetri širokem plovilu sredi januarja s Kanarskih otokov zajadral proti Georgetownu na Barbadosu. V svojem dosežku pravzaprav ne vidi nič posebnega. "A ker je to v Sloveniji redkost, se naš dosežek dodatno potencira." Gre preprosto za izziv, s to razliko, da je na kožo pisan le najvztrajnejšim.

'Medijskega pritiska nismo čutili in tudi sicer zaradi medijske pokritosti dogodka nismo tvegali nič več kot sicer. Pa saj lahko vedno rečeš ne!' "Medijskega pritiska nismo čutili in tudi sicer zaradi medijske pokritosti dogodka nismo tvegali nič več kot sicer. Pa saj lahko vedno rečeš ne!" Pin It

Ideja, da bi preveslali Atlantik, se vam je porodila pred tremi leti. Kako ste se lotili vseh potrebnih usklajevanj, iskanja sponzorjev, sestave ekipe, priprave barke?

Ideja je bila moja, a priznam, da sem v teh treh letih nekoliko izgubil rdečo nit. Resneje sem "zagrizel" šele marca lani, ko sem na fakulteti opravil vse obveznosti in sem lahko ves prosti čas posvetil odpravi TransAtlantik.

Kako ste sestavili ekipo? Zakaj niste veslali s Slovenci?

Slovenski veslači so bili moja prva izbira, a žal se je izkazalo, da v Sloveniji nimamo tako imenovanih morskih kajakašev. K sodelovanju sem tako povabil znanega kajakaša Simona Osborna, s katerim sva veslala že v Južni Koreji, ta pa je pritegnil še tesnega prijatelja Stephena Bowensa. V ekipo sem povabil še Alastairja Humpreysa, ki je predhodno že štiri leta kolesaril okrog sveta in ima za seboj že cel kup manjših podvigov.

'Ker delajo dobro, ker so učinkoviti in ker imajo vizijo, se mi je podpora KROS-a zdela edina logična poteza.' "Ker delajo dobro, ker so učinkoviti in ker imajo vizijo, se mi je podpora KROS-a zdela edina logična poteza." Pin It

Odprava TransAtlantik je imela tudi dobrodelno noto. Zakaj ste se odločili podpreti ravno društvo KROS in organizacijo Cancer Research?

Zavedali smo se, da z odpravo lahko pomagamo, in zakaj torej ne bi? V Veliki Britaniji, od koder prihajajo moji sopotniki, je običaj, da ekstremne odprave in humanitarnost potekajo z roko v roki. To je povsem človeško. Za društvo KROS sem se odločil zato, ker otroke rehabilitira s športom, ker jih podpira tudi moj veliki vzornik, fotograf Arne Hodalič, in ker na fakulteti za elektrotehniko študiram kibernetiko v medicini in precej mojih kolegov deluje v rehabilitacijskem centru Soča. Ker delajo dobro, ker so učinkoviti in ker imajo vizijo, se mi je podpora KROS-a zdela edina logična poteza. Zbirali smo tudi denar za organizacijo, ki se ukvarja z raziskavami levkemije, kar pa je povezano s Simonovim bratom Markom, ki je pri 13 letih umrl zaradi levkemije.

Kolikšen je bil končni izplen?

V skladu za levkemijo se je nabralo več kot sedem tisoč funtov, za KROS pa nekaj več kot 600 evrov. Razlika je občutna.

Kako je potekala komunikacija s kopnim?

Komunicirali smo prek dveh satelitskih telefonov in naših zapisov na blogu.

'Za vnete zadnjice smo uporabljali protibolečinske tablete, Al je zaradi bolečin v grlu in pljučih jemal antibiotike, Simon pa si je zaradi poškodbe prsta ob pristanku prislužil nekaj šivov.' "Za vnete zadnjice smo uporabljali protibolečinske tablete, Al je zaradi bolečin v grlu in pljučih jemal antibiotike, Simon pa si je zaradi poškodbe prsta ob pristanku prislužil nekaj šivov." Pin It

Kaj vas je na poti presenetilo?

Večina dogodkov se je zgodila v skladu z načrti, težave smo imeli edino z vilicami za vesla, a smo težavo odpravili kar na morju.

Na odprtem morju se lahko pripeti marsikaj. Kako vam je služilo zdravje?

Najtežje je bilo prve tri dni. Zaradi slabega vremena in visokih valov nas je mučila precej neprijetna morska bolezen. Dnevi so minevali v znamenju veslanja in bruhanja. Zavedali smo se, da nas čaka slabo vreme, a če ne bi odpluli takrat, kot smo, bi se zaradi vremena naša odprava precej zavlekla.

Kako dobro ste bili založeni z zdravili?

Za zdravila je bil zadolžen Simon. S seboj smo imeli vse, za vsak primer tudi morfij. Za vnete zadnjice smo uporabljali protibolečinske tablete, Al je zaradi bolečin v grlu in pljučih jemal antibiotike, Simon pa si je zaradi poškodbe prsta ob pristanku prislužil nekaj šivov.

Štirje moški ste 45 dni preživeli na barki. Kako prostorna se je izkazala s svojimi devetimi metri dolžine in 180 centimetri širine?

Prostora ni bilo ravno v izobilju. Imeli smo dve kabini različnih prostornin, zato smo se menjavali. V sprednji kabini si lahko ležal, a nisi mogel vzravnano sedeti, medtem ko je bila zadnja malenkost večja in si v njej lahko tudi normalno sedel.

Veslali ste 24 ur na dan. Kako ste določali veslaške pare?

Pri veslanju smo se menjavali. Sestava parov je bila še posebej ključna pri nočnem veslanju, kjer je bilo izredno pomembno, da si veslal s tistim, ki te je s pogovorom najbolj "držal pokonci" …

Kaj je bila glavna tema vaših pogovorov?

Hrana (smeh). Kaj bi kdo jedel, kaj zna kdo skuhati, veliko debat se je vrtelo okrog tradicionalnih angleških jedi. Fantje so sanjali o toastu s fižolom, jaz pa o briošu in kavi.

'Mislim, da se psihično pripravo precenjuje. Če si nekaj želiš, potem boš to tudi izpeljal.' "Mislim, da se psihično pripravo precenjuje. Če si nekaj želiš, potem boš to tudi izpeljal." Pin It

Kakšno hrano ste uživali na barki in kako ste vse skupaj spakirali?

Na barki smo se prehranjevali z dehidrirano hrano. Ker sem zapakiral hrano za 52 dni, Atlantik pa smo preveslali v 45, je kar nekaj hrane tudi ostalo. Pri pakiranju sem napravil napako, saj sem za vsak dan sestavil po tri obroke istega proizvajalca, kar pa se ni izkazalo kot optimalno, saj ni bilo nobenih variacij, niti presenečenj. Za takšne malenkosti pred odpravo ni bilo časa, a kot se je izkazalo pozneje, na barki to nikakor ni malenkost. Pozabili smo tudi na penino! Prav bi nam prišla na polovici poti.

Kdaj je bila motivacija na vrhuncu in kdaj vam je je primanjkovalo?

Mislim, da je bila celotno odpravo motivacija precej konstantna. Prvih deset dni smo zaradi morske bolezni lahko razmišljali le o spanju in veslanju, nato pa smo počasi začeli odštevati dneve do konca. Ob dobrem vremenu smo z veslanjem še pospešili.

Kako pomembna je po vašem mnenju psihična priprava?

Mislim, da se psihično pripravo precenjuje. Če si nekaj želiš, potem boš to tudi izpeljal. Konec koncev nismo bili na tekmovanju in nismo čutili tovrstnega pritiska. Za veslanje čez Atlantik ni treba biti vrhunski športnik. Če nisi dobro fizično pripravljen, boš veslal dlje, a vseeno boš to zmogel.

Koliko milj ste dnevno preveslali v povprečju?

Približno 60 milj na dan.

Zakaj mislite, da smo Slovenci nagnjeni k ekstremnim podvigom?

Ne zdi se mi, da bi bili Slovenci na tem področju kaj posebnega. Tudi statistika kaže tako. Od 62 milijonov Britancev – teh je kar 31-krat več kot Slovencev – se jih na takšne projekte odpravi skoraj polovica. Zame so bolj ekstremni narodi Francozi, Britanci in Norvežani. Res pa je, da smo Slovenci ekstremisti v gorskih podvigih, pa tudi v jugovzhodnem delu Evrope izstopamo, verjetno tudi zaradi ugodnejšega ekonomskega položaja. Mislim, da z veslanjem čez Atlantik nisem napravil nič posebnega, a ker je to v Sloveniji redkost, se dosežek dodatno potencira. Če pogledam zgolj Veliko Britanijo, tam razen objave na lokalnih radijskih postajah posebne publicitete nismo bili deležni.

Kakšno je vaše mnenje o medijskem podpiranju takšnih projektov? Ali zaradi medijskih pritiskov človek tvega (pre)več?

Medijskega pritiska nismo čutili in tudi sicer zaradi medijske pokritosti dogodka nismo tvegali nič več kot sicer. Pa saj lahko vedno rečeš ne! Je pa res, da je zaradi predvidljivosti naša odprava precej drugačna od tistih v gorah. Vreme na morju ni tako nestanovitno kot v gorah. Če bi imel dovolj finančnih sredstev, bi se v prihodnje odločil za sodelovanje le z eno televizijo, enim radijskim programom in enim tiskanim medijem. Zaradi zanimanja medijev je življenje po prihodu domov še napornejše kot samo veslanje. Po drugi strani pa ima medijska prepoznavnost tudi pozitivno plat, saj nas zaradi nje spremlja veliko ljudi in nekatere celo motivira za lastne podvige.

Katera lastnost po vašem izstopa pri ljudeh, ki se lotevajo takšnih podvigov?

Vztrajnost. Biti moraš vztrajen, da zbereš denar, ekipo, pridobiš opremo, da vse skupaj sestaviš.

Je tak podvig na neki način pobeg od resničnega sveta?

Zagotovo je to pobeg od domačega vsakdana. Na morju je vse lepo in prav, vse je preprosto, točno se zavedaš svojih nalog in zadolžitev, kar pa na kopnem ne velja vedno.

Ekstremna Slovenija – mit ali resnica?

V Sloveniji je nemalo posameznikov in športnikov, ki jim je uspelo premakniti meje. Stopili so tja, kamor ni stopila še nobena človeška noga. Pa lahko v tem primeru res govorimo o ekstremni Sloveniji?

Premaknili so meje mogočega

Včasih šteje le, če si prvi, najhitrejši ali najdrznejši. Slovenija ima vse to. Od najstarejše piščali in največje četvorke na svetu, pa vse do najhitrejšega spusta z Mount Everesta.

Nenavadni rekordi – slovenska posebnost?

Najvišji kres, najdaljši ristanc in največja povorka harmonikarjev so le nekateri od bolj nenavadnih svetovnih rekordov, ki smo jih v zadnjih letih postavili Slovenci.

Kdo je največji slovenski ekstremist?

Na ljubljanskih ulicah menijo, da so najekstremnejši podvigi uspeli Tomažu Humarju, spomnili pa so se tudi kolesarjenja Jureta Robiča, plavanja po Amazonki in med ekstremiste umestili Toma Križnarja.

Foto: Tina Deu
Komentarje prikazujemo 7 dni po objavi članka. Po tem času komentarjev ne prikazujemo več.
Lokalni proizvajalci na Tuševih policah

Tuš je slovenske pridelovalce povezal pod skupno blagovno znamko Slovenske dobrote.

Poskrbite za svojo prihodnost

Vsak si želi brezskrbne prihodnosti. Gibanje in splošna skrb za telo sta najboljši naložbi v dolgo in zdravo življenje. Da pa boste popolnoma mirni, bodite enako skrbni tudi pri financah.

Pleničke za dobrodošlico novorojenčkom

Lidl Slovenija je slovenskim porodnišnicam podaril 33 tisoč pleničk. Večina staršev, ki je pleničke že testirala, je potrdila, da pleničke Toujours dobro vpijajo tekočino.

Prihranite pri zmagovalni poslovni komunikaciji

Majhne zmage štejejo veliko. Optimizirajte poslovanje svojega podjetja s poslovnimi storitvami Telekoma Slovenije.

Zavihajmo rokave!

Zoran Savin z veliko strastjo govori o zaposlovanju, o možnostih, ki jih imamo Slovenci pri iskanju novih služb.

Čira čara, strašna noč prihaja

Bliža se najstrašnejša noč v letu. V Centru Interspar Vič bodo poskrbeli, da bodo vaši malčki v tem času izrazili svojo kreativnost, seveda pa bo poskrbljeno tudi za zabavo.

Družinam najbolj prijazne soseske v Ljubljani

Veste, da bi radi stanovali v Ljubljani in iščete primerno sosesko? Oglejte si naš izbor ljubljanskih sosesk, ki jih odlikuje družinam prijazno okolje in bližina nujne infrastrukture.

Anketa

Kdo je za vas junak meseca?

Izkoristite ugodnosti v času sejma

Samo v oktobru si lahko izžrebate, poleg vseh akcij, še dodatni popust. DanKuchen BTC in Kranj.

Obiščite Split, Brač, Šolto

Krompirjeve počitnice že za 99 EUR na osebo v hotelu Le Meridien Lav 5* v Splitu.

Celodnevno razvajanje v BTC

V savno za dobro počutje kar 40 % ceneje!

oglasno sporočilo Zagotavlja