Nakupovalni "raj" ob Cesti dveh cesarjev

Romi, Kitajci in temnopolti, ki bi ti v zborni slovenščini mahali s kompletom roza moških spodnjih hlač, na elitni lokaciji v središču mesta niso najbolj pogosti. Morda niti zaželjeni. Na Viču pa so dobrodošli vsi in včasih se ti zdi, kot da sta posamezne prizore skupaj snemala Emir Kustorica in David Lynch. Neverjetne kombinacije potrošnih artiklov Kombinacije potrošnih artiklov, ki jih trgovci ponujajo na stojnicah in v polivinilastih vrečkah, so včasih prav neverjetne. Lahko je to zgolj komplet nožev in zbirka filmov za odrasle. "Poglej te prelepe konje ali pa to čudovito palačo," me je ogovoril gospod, ki je prodajal tri že sestavljene puzzle. "Sploh ne vem, kaj je na sliki, a ti veš?" me vpraša. "Tadž Mahal, mavzolej v Indiji," briljiram. "Odlično. Daj kupi. Vse tri ti dam za pet."

Če na "starem bolšjaku" prevladujejo predmeti z bolj umetniško vrednostjo, na Viču dobite skoraj karkoli. "Z ekranom in kamero stopetdeset evrov," je dami, ki se je zanimala za računalnik, odvrnil fantič, ki je z očetom prodajal računalniško opremo. "Sam računalnik stane 130 evrov," se je naprej pogajal mladi prodajalec, ko ga je prekinil oče in dodal: "Pa si povedal gospe, da ima tudi garancijo?"

Poleg elektronike na Viču najdete še rezervne avtomobilske dele, obleko, obutev, usnjeno galanterijo, kolesa, kosilnice, knjige, revije, vinilke, značke, znamke, stare uniforme, vse. Citypark za revne ter za tistih nekaj sladokuscev, ki iščejo kaj prav posebnega. Nikoli ne veš, kdaj se bodo med noži in porniči pojavili žeblji, s katerimi je bil križan Sin. Nič nas ne sme presenetiti, radi rečemo. Bolje obveščeni "bolšjakarji" sicer povedo, da najboljše kose na Viču že ob šestih zjutraj pokupijo in preselijo na obrežje Ljubljanice.

"Če bi bil prodajalka z mini krilom v nakupovalnem centru, bi se kupcem zdelo samoumevno, da za takšno uro iz srede 19. stoletja odštejejo tristo ali štiristo evrov. Na tem prostoru je kaj takega nemogoče," je potožil Mile, prodajalec in zbiratelj stenskih ur, ki jih na Viču ponuja "za drobiž". Včasih ne zasluži niti za potne stroške, vendar bo preživel, saj njegovo življenje ni odvisno le od prodaje na "bolšjaku". Za marsikoga pa je, posebej na Viču, kjer, roko na srce, prevladuje drugorazredna roba, da ne rečem krama.

"Kosovcem" usiha glavni vir zaslužka Te "dragocenosti" so do zdaj "bolšjakarji" in drugi večinoma nabirali po kosovnih odpadih, vendar od junija letos v Ljubljani velja nov režim, za katerega se je Snaga odločila, ker so ljudje ob akcijah odvoza na ulice nalagali vse mogoče stvari in smeti, ki ne sodijo na kosovni odpad. Ljubljančani so lahko do nedavnega na Snaginem koledarju preverili, kdaj bo odvoz v njihovem naselju, nova pravila pa določajo, da vam kosovne odpadke brezplačno odpeljejo samo po predhodnem naročilu, pri odvozu pa morate biti navzoči tudi sami.

"Kosovcem" tako usiha glavni vir zaslužka. "Poznam ljudi, ki so najeli Rome, da so jim brskali po kosovnih odpadih in smeteh, ti pa so imeli še svoje podizvajalce. Ti ljudje razvijejo svoje hierarhije in sprašujem se, koliko zdaj zaslužijo zadnji členi v verigi. Najbrž ne dobijo niti prsta v rit," ocenjuje Jaka Prijatelj, lastnik starninarnice na Trubarjevi ulici v Ljubljani.

Televizije od 10 evrov naprej Vprašanje torej, koliko "Vegradov" se je že zgodilo v tej branži, pa za njih ne bomo izvedeli nikoli. In ker je pomanjkanje gonilna sila neformalne ekonomije, se na tovrstnih prireditvah občasno najdejo tudi goljufi in predmeti, ki izhajajo iz kaznivih dejanj. "Malo prej so policisti odpeljali dve ciganki, ki sta medeninaste verižice ponujali za osemdeset evrov! Ko je pristala na pet evrov, pa ji je kriminalistka pokazala značko," je razlagal moški, ki mi je na vsak način poskušal prodati televizijo študentskega formata za deset evrov. Na vprašanje, kje jo je dobil in kako jo lahko prodaja tako poceni, mi ni dal jasnega odgovora, sicer pa so me bolj kot televizije zanimala kolesa.

Gorenjsko navezo, ki je za motorno kolo od kupca iztržila dobrega tisočaka, sem vprašal za ceno zarjavelega oranžnega ponija. "Petdeset evrov," mi odvrne glavni. Ponudim mu petnajst, vendar ni bil zadovoljen. Tudi njegov sosed, ki je prodajal rezevrne avtodele, od postavljenih cen ni odstopal. "Gospod, koliko je tale valjček?" ga je vprašala stranka. "Pet evrov," mu odgovori. "Kako, če je nov pet evrov?" se čudi pasant. Prodajalec potežka valjček in pravi: "Kar naj bo. Tudi jaz zanj hočem pet."

Neobdavčeni hazard Čeprav hitre hrane in mrzle pijače po dostopnih cenah na "bolšjaku" ne manjka, se "akcija" v času mojega obiska ni dogajala za točilnim pultom, kot bi kdo prehitro sklepal. "Plačaj, plačaj, takoj mu plačaj 300 evrov," je nekdo tulil za ogrado sejmišča. Ljudi se je trlo, tako da najprej sploh nisem videl, kaj se dogaja. Dvignem roke in naredim nekaj fotografij, ko do mene pristopi orjak in mi pravi, naj izbrišem. Na slepo pritisnem "delete" in ga za žličko dam v hlače. Moški mi je nasedel. Kot je neki okajeni siromak nasedel na prastaro igro, kjer pod škatlicami nikoli ne uganeš frnikole. Ob taki priložnosti ljudje neredko izgubijo celo premoženje. "Torej ga boste zdaj preprosto obrali?" vprašam. "Zakaj pa je tako naiven in igra," mi pravi.

Hunter S. Thompson je nekoč zapisal, da je v brezizhodni družbi, kjer smo krivi vsi, edini zločin, če te dobijo. V svetu lopovov je pač edini greh neumnost. Oziroma naivnost.