Nogomet za punce

Vsake štiri leta svetovna populacija za en mesec postavi vse dogodke na drugi tir in glavna novica je kakšnih trideset dni skupaj ena in ista: nogomet. Ampak ne katerikoli nogomet, temveč svetovno prvenstvo, kar je očitno nekakšen sveti gral vseh nogometnih dogodkov. Teh je po mojem skromnem nepoznavalskem mnenju, ki ga nogomet sploh ne gane, kot listja in trave. Vedno neke lige, prvenstva, kvalifikacije … Navdušenja nad športom, kjer določena ekipa ne zastopa posamezne države, ampak gre le za en velik posel, nikoli nisem razumela. Drugače je seveda takrat, ko gre za uspehe športnikov, ki zastopajo prav Slovenijo. Toliko imamo povedati čez dvoličnost in oportunizem, ampak to, da ob določenih trenutkih vsi postanemo priložnostni navijači, pa nikogar ne moti. No, razen tistih pravih nogometnih navdušencev. Večinoma moških, seveda. Nogometno prvenstvo je več kot idealna priložnost za podpihovanje stereotipov, pravi navdušenec pa se od nepravega očitno loči po tem, kdo zna bolje razložiti, kaj je ofsajd. Ženski kajpak do statusa prave poznavalke tudi to ne bo pomagalo, ampak bi morala znati našteti še kakšno statistiko, vsa imena (pa ne žena nogometašev) ter vklopiti gumb za ignoriranje pokroviteljskih pripomb. Pitje piva je neobvezno. Se mi zdi.

Svet se je torej za en mesec menda ustavil, kar me niti ne moti, saj se tako ali tako vrti prehitro. Ker moj prosti čas ni odvisen od kakšnega osebka moškega spola, je element nenehne prisotnosti nogometa skoraj nemoteč. Razen vuvuzel, seveda. Teh ne bi mogla zgrešiti niti, če bi bila v komi. Vedno so mi bile všeč himne in skandiranje množice navijačev na tribunah, a letos smo nogometaše očitno zaprli v panje. Škoda. Po drugi strani pa žvižgalke, ki so tradicionalne spremljevalke naših maturantov in protestnikov, kar naenkrat ne delujejo več tako moteče, kajne?

Fino se mi zdi, da je nogometno prvenstvo dogodek, pri katerem sodelujejo tako ZDA kot jokajoča Severna Koreja. Rusov seveda ni, za kar smo lastnoročno (oziroma lastnonožno) poskrbeli mi (ha, nekaj pa le vem in glej glej, sem že ponotranjila celotno zadevo in začela naše moštvo naslavljati z "mi"). Na nogometno zgodbo gledam iz precej patriotskega vidika in se ne zmrdujem nad tistimi, ki grizejo nohte pred televizorjem. Sama sicer težko pogledam celo tekmo od začetka do konca in žal ne prepoznam dobre igre, ko jo vidim, pa če se še tako trudim. V vsakem primeru se enajst tipov podi za žogo, ki že dolgo ni več usnjena, pa jo vseeno iz vseh strani posiljujejo z nazivom "okroglo usnje". In kot ponavadi me bolj kot dogajanje na televizorju vedno zanima dogajanje okoli njega, sploh pa so dogodki, ki nekako združujejo ljudi, izjemno zanimivi. Le skandirajočega Türka skušam izbrisati iz spomina. Za zdaj žal neuspešno.

Čeprav sem pred dvema tednoma poznala ime natanko enega člana slovenske nogometne reprezentance, je celotna zadeva vseeno hitro dobila zabaven predznak tudi zame. Vse se da, če se hoče – sploh v družbi deklet, ki srkajo džintonik, grizljajo čokoladice v obliki nogometne žoge in izpustijo en družni aaaaa vsakič, ko se na ekranu pojavi Samir. Perfektno. Čeprav je marsikatera punca tudi prava nogometna navdušenka, pa za razliko od kakšnih prenapetih možakarjev z njihove strani ni slišati nobenega posmeha ali izgube živcev zaradi neumnih vprašanj in neumestnih pripomb. Vse pripombe so umestne. Še posebno tiste, ki se tičejo Milivojeve pričeske. Ali gumice.

Saj veste, kako je: če jih ne moreš premagati, se jim pridruži.