Božično-novoletni čas je prekril predkrščansko praznovanje

Po slovenskem ljudskem izročilu je v predbožičnem času značilno krašenje doma z zimzelenim rastlinjem, postavljanje jaslic, pripravljanje posebnih jedi in peciva. Na sveti večer pa obredno kadijo in kropijo, značilni so skupna molitev, petje božičnih pesmi in odhod k polnočnici. 25. december so v 4. stoletju določili za dan Jezusovega rojstva in prekrili poganski praznik rojstva nepremaganega Sonca. Dolgo so božič praznovali le v cerkvah, v 14. stoletju tudi v ženskih samostanih, družini pa ga je približala protireformacija.

Trije božiči

Božič v širšem pomenu besede pomeni božično obdobje, ki se začne s svetim večerom na 24. december in traja do sv. treh kraljev, 6. januarja. Na južnem in zahodnem delu slovenskega ozemlja so govorili o treh božičih, ki so Jezusovo rojstvo, Novo leto in sv. trije kralji.

Božič po slovenskem ljudskem izročilu Predvečer božiča, sveti večer, je v slovenskem ljudskem izročilu povezan z molitvijo ob jaslicah, petjem božičnih pesmi in bedenjem. Po domovih so na ta večer slavnostno pogrnili mizo, obredno kadili in kropili bivanjske prostore, gospodarska poslopja in polja. Ponekod so zanetili božični panj, drevesni čok, da bi po starem verovanju pomagal oslabljenemu soncu.

Do božičnega večera so bili domovi že okrašeni z božičnim okrasjem, jaslicami in božičnim drevesom. Zlasti na podeželju je bila vsaj do drugega vatikanskega koncila (1962/65) večerja postna, medtem ko so po polnočnici pogosto jedli koline.

Prve jaslice so postavili leta 1560 na Portugalskem

Jaslice so tridimenzionalno, večinoma miniaturno predstavljeni prizori Jezusovega rojstva, poklona pastirjev in sv. treh kraljev. Prve jaslice so postavili jezuiti leta 1560 na Portugalskem. V Ljubljani so izpričane sredi 17. stoletja v jezuitski cerkvi pri sv. Jakobu. Iz cerkva so se širile po meščanskih domovih, v začetku 19. stoletja pa so prišle na podeželje.

Postavljanje božičnega drevesa smo prevzeli od Nemcev Slovenci so postavljanje božičnega drevesa, z okraski in svečkami okrašene smreke ali jelke, prevzeli v 19. stoletju od Nemcev. Po letu 1900 se je uveljavljala v meščanskih krogih, med slovenskim kmečkim prebivalstvom pa je ostala neznana do 1. svetovne vojne. Pred njegovo uveljavitvijo je bilo na večjem delu slovenskega ozemlja razširjeno obešanje neokrašene ali le s trakovi okrašene smrečice pod strop, kar se je deloma ohranilo do let po 2. svetovni vojni.

Otrokom so metali lešnike in orehe

V navadi je bilo skromno obdarovanje otrok. Tako so ponekod otrokom metali lešnike in orehe. Med svetovnima vojnama se je zlasti v mestnem okolju uveljavilo tudi obdarovanje odraslih.

Verjeli so, da ima božični kruh zdravilno in magično moč Na mizo so na sveti večer postavili božični kruh, ponekod, npr. v osrednji Sloveniji, na Tolminskem in v Beneški Sloveniji imenovan poprtnik ali poprtnjak. To je bil obredni kruh od božiča do sv. treh kraljev, ki je ponekod pomenil tri hlebce. Vsak je bil iz določene vrste moke. Na nekaterih območjih so ga načeli na božični dan, drugje na novoletni dan ali na dan sv. treh kraljev. Verjeli so, da ima zdravilno in magično moč.

Obredni obhodi od hiše do hiše V božičnem času je znano koledovanje, ki pomeni obredne obhode od hiše do hiše s petjem obrednih voščilnih pesmi ali z uprizoritvijo kratkega dramskega prizora. Božično koledovanje v dneh okoli božiča ima začetek v srednjeveškem bogoslužju. Pred 1. svetovno vojno se je umaknilo trikraljevskemu koledovanju ali pa se z njim spojilo. V zadnji četrtini 20. stoletja je bilo še ohranjeno npr. v Porabju.

Vedeževanje o prihodnjem letu in čaranje

Na božični večer je bilo vsaj do srede 20. stoletja v navadi vedeževanje o prihodnjem letu in čaranje. Po ljudskem verovanju naj bi bilo na božični večer mogoče slišati živino, ki naj bi se med seboj pogovarjala o dogodkih v prihajajočem letu.

Po ljudskem izročilu na sam božični dan ni v navadi hoditi na obiske. Ob prazničnem kosilu se zbere vsa družina, zato božič velja kot izrazito družinski praznik.